Krajina

Vikendaštvo v zavarovanem območju

Vikendaštvo je v Sloveniji zelo razvito. Pomeni pobeg iz vsakdanjega sveta, iz noriščnice mest, delovnih obveznosti, hrupa in nemira. Le kdo si ne bi želel imeti počitniške hišice na Pokljuki, na Gorjancih, v Trenti? Jaz osebno si tega ne želim. Vezanost le na en kraj mi ne ustreza, raje se vsako brt potepam drugje.

Zlata doba vikendaštva je sicer mimo, dandanes je to zelo drag oddih, zemlja ni več tako poceni, gradbeni materiali, komunalna oprema pa dragi. Vseeno se vikendaštvo razvija naprej, tudi v zavarovanih območjih. Moram reči, da nimam pripomb na vikend naselja, ki so komunalno urejena, kjer je stavbna tipologija objektov enotna, kjer so urejene prometne povezve, pešpoti, dostopi. Lepo se sliši, realnost je povsem drugačna.

Ljudje imamo potrebo, da si naravo in življenski prostor prilagodimo glede na potrebe. Te so od človeka do človeka različne, zato so ponavadi vikend naselja mešanica različnih okusov, ki se zrcalijo v najrazličnejših materialih, barvah, oblikah, dodatkih, pomožnih objektih, itd. In zanimivo, vsak od vikendašov bo zase trdil, da ima on tisti pravi okus, da je vse v skladu s predpisi in podobno.

Zgodba se ne ustavi pri oblikovanju objektov in okolice, vsak bi rad imel primeren dostop, elektriko in vodo. V urejenih vikend naseljih naj bi bilo to že vnaprej urejeno. Največkrat pa ljudje do svojih vikendov pridejo na zelo preprost način. V zlati dobi pašništva, sirarstva in druge kmetijske dejavnosti po dolinah in planinah, je zraslo morje kmetijskih objektov (stanovi, seniki, staje). Le te so lastniki spremenili v vikend hišice (pod pretvezo kmetijske dejavnosti), mnogi so z leti spremenili svojo prvotno podobo v navadne brunarice. Včasih so dostope urejali premišljeno, uporabljali so naravne prehode, mnogokrat pa so si pomagali le s peš dostopom. Danes dostope napeljujejo prek hudourniških strug, gozdov, čez grbinaste travnike, električni kabli visijo prek smrek, macesnov, mnogi uporabljajo generatorje na nafto, redki sončne celice. Vodo napeljejo iz najbližjega izvira, ne vprašajoč se ali to pomeni manj vode za koga drugega, seveda tudi brez kakršnihkoli dovoljenj.

Zakaj vse to pišem? Ker mi gredo lasje pokonci, ko slišim vikendaše zahtevati, da se jim uredi to in ono, da naj jim občine uredijo dostope, da jih zavarovano območje ovira pri svoji dejavnosti, itd. Torej zahtevajo pravice, do katerih niso opravičeni. Na tem mestu moram poudariti, da so seveda tudi razlike med vikendaši, toda večina, ampak res večina pa je zaverovana le v svoj ego.

Če govorim iz vidika zavarovanega območja, je vikendaštvo ponekod skoraj popolnoma uničilo stoletja staro stavbno tipologijo planin ali alpskih dolin. Še več, ponekod je vikendaštvo uničilo celoten izgled kulturne krajine, ki jo je ustvarila kmetijska dejavnost. Z dostopi, ograjevanjem svojih neprimičnin, spreminjanjem lastniških razmerij, vnašanjem neavtohtonih materialov, spreminjanjem oblikovanosti prvotnih objektov, uničevanjem stavbne dediščine odprtega prostora (apnenice, kamnite zložbe, miri, leseni ploti) delajo nepovratno škodo v prostoru. Globoko nespoštovanje do prejšnjih generacij in do narave, kljub temu, da je slišati iz vikendaških ust, kako imajo radi naravo in kako skrbijo za kraj v katerem počitnikujejo.

Voje

Senožetne planine jeseni zaspijo. Mir in tišina zamenjata hrup kravjih zvoncev. Vseeno je obisk doline Voje tudi novembra lahko lep izlet.

voje-3

voje-1

voje-4

voje-5

Dodajam še fotografiji, ki prikazujeta Voje v pomladanskem času, posnetih s pobočja Tosca.

voje-9

voje-10

Logarska dolina

Včasih ne veš kje bi začel, ker je v glavi preveč vtisov. Prejšnji teden si je naša mala družinica privoščila dopust v Logarski dolini. Nastanjeni v prijetni lovski koči smo preživeli pet dni, mislim, da enega najlepših dopustov do sedaj. Logarska dolina z okolico je v tem času naravnost čudovita.

Pogled s koče prek pašnikov na Ojstrico in njene podložnike je bil prvovrsten tako podnevi in ponoči.

logarska_narava-25

logarska_narava-28

Ne samo obdajujoči hribi, tudi kulturna krajina v dolini je spojena z naravo.

logarska_narava-11

logarska_narava-10

Obiskali smo Robanov kot in Robanovo planino, kjer jesen že zavzema modne piste.

logarska_narava-14

logarska_narava-17

logarska_narava-13

Največ časa pa smo “zapravili” s pohodi po panoramski cesti pod Olševo. Tu smo se prelevili tudi v pobiralce (in ne nabiralce) gob, ki so se dobesedno nastavljale na gozdnem robu. Treba se je bilo le skloniti in pobrati še bratce in sestrice.

logarska_narava-29

logarska_narava-5

logarska_narava-33

Panoramska cesta pod Olševo prav vabi kolesarje in pohodnike, vsakih nekaj km vas pričaka turistična kmetija na nenormalno lepih koncih, pomolih, senožetih, pogled pa vam bo vseskozi uhajal na zatrepe Matkovega in Robanovega kota ter Logarske doline. Ne boste pa prikrajšani tudi za pogled na severno stran Raduhe, Potočko zijalko v južnih ostenjih Olševe in šopek vrhov Kamniško Savinsjkih Alp. Privoščite si še ogled cerkvice v Sv. Duhu, pobožajte kakšno kravo v zahvalo za navdušujoči sir, ki ga boste kupili pri prijazni ženici na kmetiji Žibovt.

logarska_narava-38

logarska_narava-42

logarska_narava-47

Prvič se mi je po zeloooo dolgem času zdelo, da se je v tej prelepi pokrajini ustavil čas. Pet dni v Logarski je bilo kot 14 dnevno uživanje, ponavadi čutim ravno obratno. Brez radia in televizije smo ob krušni peči preživljali večere, obsijane z luno in pozitivno energijo. Verjetno se prav zato v zadnjih dneh objave na blogu vrstijo s svetlobno hitrostjo, pa tudi v službi me skorajda ni za ustavit. Dobro, da je Logarska dolina, brez nje bi bila Slovenija le Slovenija, tako pa je Slovenija z Logarsko dolino.

logarska_narava-20

Kulturna krajina

Tisto, kar je ustvaril človek v naravni krajini, imenujemo kulturna krajina. Kulturna krajina je lahko umazano rudarsko mesto ali pa idilična kraška vasica Štanjel. Podobno je s senožetnimi planinami oz. planinami nasploh, povsod tam, kjer je človek s svojo dejavnostjo ustvaril kulturno krajino. Ponekod se je kmetijska dejavnost (pašništvo, krma, mlekarstvo) še ohranila, tam je tudi kulturna krajina ponavadi enkratna, čudovita, svojstvena, praktična in v sozvočju z naravo. Povsod tam, kjer prvotne kmetijske dejavnosti ni več, tam so kmetijski objekti postali vikend hišice s številnimi “lepimi” okraski – terase, blakoni, oporni zidovi, pripomočki za žar, nadstreški, lope, tlakovci, ograje. O uporabljenih materialih ne bi izgubljal besed (vse kar obstaja na tržišču), ponavadi pa so vsi tujki v prostoru.

Tokrat predstavljam primer ohranjene kulturne krajine na Koprivniku. Hlev s senikom je grajen iz lesa in kamna. Preprosto, brez lesnih premazov, betona in ostale navlake.

Koprivnik-5 (Large)

Koprivnik-6 (Large)

Prislonjeni kozolec še vedno služi za sušenje trave.

Koprivnik-18 (Large)

Vodnjak z lično oblikovanim lesenim pokrovom.

Koprivnik-9 (Large)

Celotna stavba je uravnotežena, razmerja so jasna, materiali naravni.

Koprivnik-13 (Large)

Objekt krasijo nevsiljivi lepotni dodatki in …

Koprivnik-19 (Large)

… preproste linije.

Koprivnik-20 (Large)

Studorski stogovi

Dvojni kozolci, tudi toplarji ali stogovi, so vezani kozolci, nastali z vezavo dveh ločenih enojnih kozolcev. Tako je nastala oblika kozolca, ki je namenjena ne le sušenju, temveč tudi shrambi sena.

Skupina stogov na vstopu v vas Studor v Zgornji Bohinjski dolini je ostanek izjemnega dela izpod rok bohinjskih kmetov.

Na eni strani se mogoči nad njimi prepadni Studor.

studor_toplar-1-large

Na drugi strani se boči nad stogovi nekoč z rudo bogata Rudnica.

studor_toplar-2-large

Vsepovsod naokoli pa peščica obdelanih njiv in vse manj pašnih površin.

Pogled skozi stog na Zgornjo Bohinjsko dolino je kot pogled iz preteklosti v sedanjost. Bomo znali znanja stoterih generacij prenesti v današnji čas? Je pred nami boljša prihodnost? Kdo ve, vem samo, da je prihodnost v naših rokah.

studor_toplar-6-large