Krajina

Peto leto zapored preživljamo nekaj dni v Logarski dolini in okolici. Vedno znova je ta kratek dopust eden izmed najlepših v letu. Miru, narave, kulinarike, sprehodov, planinstva, kolesarjenja, čofotanja, gobarjenja in še kaj je vedno na pretek. Naravna kulisa treh alpskih dolin, poleg Logarske še Robanovega in Matkovega kota je izjemna, a zadnje čase ugotavljam, da to ni edini in glavni čar teh krajev.

Ker razmeroma dobro poznam Triglavski narodni park, lahko na vsakem koraku iščem primerjave, v naravi, kulturni krajini, ljudeh, upravljanju z zavarovanim območjem, pa čeprav gre v tem primeru za krajinski park. Žal ugotavljam, da prave primerjave ni. Da je upravljanje s krajinskim parkom Logarska dolina daleč pred upravljanjem našega edinega narodnega parka. Zakaj?

Lahko bi bil vzrok lastništvo zemljišč, lahko sistem upravljanja, ki je tu v Logarski dolini v rokah domačinov, lahko bi bil vzrok v pobiranju vstopnine v krajinski park, lahko bi bil vzrok v tem, da v Logarski dolini, Robanovem in Matkovem kotu ni vikendov, ki jih mrgoli v TNP, lahko bi bil vzrok v odmaknjenosti Logarske doline, Solčavskega konca, lahko bi bil vzrok v pritiskih vseh sort dejavnosti in interesov, ki jih je v TNP pretirano veliko, v Logarski dolini pa jih ni slutiti, lahko bi bil vzrok v velikosti TNP ali pa v tem, da je v TNP Triglav in drugi visoki borci.

Osebno mislim, da je razlika v ljudeh. V  njihovem dojemanju prostora in okolja v katerem živijo, o odnosu do narave, s katero in zaradi katere živijo v ne najbolj prijaznih razmerah. Razlika je v ljudeh, ki so tu prijeli za delo, se povezali in ustvarili zgodbo, ustvarili pogoje za solidno življenje. Povezani s skupnim ciljem bolje živeti v neokrnjeni naravi in izjemni kulturni krajini. Kako preprosto, a kaj ko je tako težko ponekod drugje v Sloveniji umiriti svoj ego za skupni cilj.

V Logarski dolini, Robanovem in Matkovem kotu, na Solčavski panoramski cesti oz. ob njej kmetije živijo, gostilne so polne, kmečki turizem se razvija. Nobenega kiča, nobenih počitnikarjev s svojimi ambicioznimi interesi, nobene smučarske zveze z njihovimi visokoletečimi cilji, nobenih egoističnih planinskih društev, nobenih novodobnih zaslužkarjev, nobenih eko bio hotelirjev in podobnega sranja. Le domačini s svojo pametjo in pridno roko.

Kamor se obrneš prijazna beseda, nasmeh, malce zadržan pogled, ustrežljiva roka. Ko vidiš kmetije na strmih bregovih, daleč celo od Solčave, kaj šele kakšnega večjega kraja, se čudiš, kako vendar? Ko vidiš, na kakšnih strminah opravljajo košnjo, se vprašaš, kje so domačini vzeli pogum? In zato toliko bolj spoštuješ te kraje in ljudi.

Pogled na domačije razkrije pravo bogastvo stavbne dediščine in uporabe lesa pri gradnji. Večina domačij ima velikanske površine streh krite s skodlami oz. deskami. Ko to vidim, se vprašam, zakaj v tem prostoru s tem nimajo težav, medtem ko v TNP skoraj vsak investitor, še posebej če je kakšen vikendaš, trdi, da je to predrago, da se to ne da, da les ni dober, da lesena kritina hitro začne puščati in še 200 drugih izgovorov. Kaj je drugačnega na liniji 50km, je les v Logarski bolj nepropusten kot v TNP, je les tu cenejši, je krovstvo tu cenejše? Spet smo pri odnosu. Vse naokrog v Logarski je gozd in les, tu znajo to cenit in spoštovat. Noben predpis ne zapoveduje uporabo lesene kritine, toda tukaj jo uporabljajo. In izgled objektov je zato poseben, prvinski, domač, stkan z naravo.

Rad se vračam v kraje, kjer čutim in vidim, da ljudje še vedno živijo svoje prvinsko kmečko življenje, vpeto v sodobne trende turizma. V teh krajih ni nobene potrebe po promoviranju eko, bio in trajnostnih produktov in načina življenja, saj je tukaj tako življenje samo po sebi. Tukaj nisem samo gost, temveč tudi prijatelj domačinov, ki se trudijo živeti preprosto in povezano z naravnimi danostmi, ki jih nudi ta del Slovenije. V Logarski dolini ti je takoj jasno, kako kratko življenjsko dobo ima kvazi naravi prijazen turizem z le ekonomsko računico, megalomanski infrastrukturni, smučarski, adrenalinski projekti in podobne štorije, ki v kraje prinašajo le “good look”, malo pa naredijo za tistega pravega, pristnega domačina.

 

Kaj pa mi? Kaj smo počeli?

Raziskovali,

se tuširali,

piknikarili,

hodili, planinarili, kulinarili (zelo okusno početje). Predvsem pa uživali v prijetnem hladu, v jutranjem in večernem pogledu iz koče na najlepši travnik v Logarski dolini, na katerem se je le 20m stran pasla srna, travnik z najmogočnejšo lipo in s kuliso, kjer kraljuje Ojstrica. Večkrat se vprašam, kaj vse ljudje potrebujemo, da zadostimo svojim potrebam, da nam ni dolgčas, pa vedno znova se vsega naveličamo, a takih osnovnih stvari, kot je veličasten jutranji pogled na travnike, doline, gore, gozdove, na sončni zahod, takih stvari se človek ne more naveličati, lahko bi jih doživljal vsak dan, vedno znova.

“Ati, zakaj mormo nazaj v Kranj?” me vpraša Gaja ob odhodu. Natvezim ji vse neumnosti o tem, kako moram v službo, a v mislih si mislim, da samo zato, da bomo lahko drugo leto spet prišli nazaj v ta raj.