Ljudje in njihove zgodbe / People

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.

Poletna Kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.

Turistična kmetija Jelinčič

Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.

20130316-IMG_7085

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

Pot miru

Dnevi v hribih, kot je bil zadnji nekaj dni nazaj, mi veliko pomenijo. Predvsem zato, da se ponovno in še enkrat več zavem, kakšno neizmerno svobodo imamo trenutno in kako lepo življenje nam je namenjeno. A kaj, ko ni povsod in za vse tako, čeprav si to neizmerno želim.

20151023-IMG_5345

Z Gorazdom sva dan začela s kavo pri Mirku Kurinčiču v Drežnici. Mirko odlično pozna zgodovino prve svetovne vojne, doma ima čudovito zbirko in muzej. Tokrat naju je odpeljal na kraj, kjer se je pred 98 leti odvijala prava drama. Kraj, kjer sta si naproti stali italijanska in avstrijska vojska le 50m narazen. Kraj, kjer so avstrijske sile 24.10.1917 v podzemnem rovu prižgali razstrelivo in vrgli v zrak italijansko utrdbo na vrhu Vršiča (vrh na koncu grebena Kal – Vršič nad planino Zaprikraj). Mirko nama je živo opisoval dogodke in nama razkazal objekte, ki so še ostali po skoraj 100 letih. Danes je tod okoli narodni park, še nedolgo nazaj so tod kosile stotine granat, bogve koliko bojnih plinov, … In narava se opomore, slej ko prej. Duša človeka tudi, a počasi, zelo počasi. Trenutek, ko smo v avstrijskih rovih prižgali svečo ob še vedno prisotnih kosteh in zobeh neimenovanih vojakov, mi bo ostal za vedno v spominu. Ljudje smo res kruti. Dandanes naokrog hodijo zbiralci, nabiralci in preprodajalci predmetov te krute vojne, v dolino nosijo železje, težke granate, … A ne zmorejo toliko dostojanstva, da bi znosili tudi ostanke vojakov in jih dostojno pokopali.

Tako, spet je bila to šola, ki mi bo pomagala dojemati čas, v katerem živimo. Poleg vsega je bil tudi prekrasen dan v hribih, v navdušujoči družbi. Hvaležen!!

20151023-IMG_5364

20151023-IMG_5391

20151023-IMG_5406

20151023-IMG_5408

20151023-IMG_5410

20151023-IMG_5411

20151023-IMG_5422

20151023-IMG_5428

20151023-IMG_5433

20151023-IMG_5434

20151023-IMG_5440

20151023-IMG_5442

20151023-IMG_5444

20151023-IMG_5449

20151023-IMG_5451

20151023-IMG_5464

20151023-IMG_5466

20151023-IMG_5480

20151023-IMG_5483

20151023-IMG_5495-4

Vojvodina

Kratek izlet v novembrsko Vojvodino je bil izredno zanimiv. Predvsem zato, ker smo doživeli nekaj mestnega in nekaj kmečkega utripa. Sam sem bil sploh prvič v Srbiji. Če celo življenje živiš med hribi in če ti še kaj več pomenijo, potem je pogled na ravninoooooooo Vojvodine lahko zelo nenavaden. Kmetijska krajina z njivami in tu pa tam kakšno drevo, to je vse, kar vidiš daleč, daleč tja proti horizontu. No, Fruška gora je zato ne samo edini večji grič naokoli, temveč tudi območje, kjer imaš redek stik z gozdom. Resnično nenavadni občutki.

P1140007

Novi Sad pa je vredno doživeti zaradi krasnega utripa v ulici Laze Telečkog, kjer so večeri polni nostalgije in modernih zvokov YU scene. In kjer razvajena pljuča komaj zajemajo z dimom prepolni zrak prepolnega lokala. Neprecenljivo.

P1140102

P1140006

P1140008

P1140013

P1140021

P1140030

P1140032

Pod Fruško goro smo v vasi Grgurevci preživeli lep dan in mrzlo noč ob prijetnem pogovoru z domačini, izjemni kulinariki in spoznanju, kako drugačno življenje živijo prebivalci revnih vasi na podeželju. Kako je nam veliko danega, veliko samoumevnega, kljub nenehnemu jamranju.

P1140037

P1140039

P1140047

P1140061

P1140066

P1140072

P1140074

P1140076

P1140077

P1140083

P1140084

Razlog za obisk pa je bil tisto, kar ljudi kljub takšni drugačnosti tako močno združuje. Ljubezen. Držimo pesti, da zraste v večno.

40

Pa se mi je zdelo, da sva si še včeraj s sestro delila skupno sobo. Vse naj.

ZZ8M1548

ZZ8M1577

Kamp Jelinčič v Soči

20120804-DSC_9144

Kamp Jelinčič v Soči je bil šest dni naš dom. Če se ozrem na vse letošnje dopuste, je sicer težko stehtati in presoditi, kateri je bil najlepši, ampak ta zadnji v Trenti in Soči je bil prvovrstno, edinstveno doživetje. Počutili smo se resnično po domače, sproščeno, za kar gre zasluga vsem na kmetiji Jelinčič. Redko kje doživiš tako prijazen sprejem in gostovanje, kot tu, ob malih koritih Soče.

20120803-DSC_8993

20120803-DSC_8991

Na kmetiji imajo odlično hrano, ovčji sir, kravje mleko, jajca. Živali vse naokrog, zjutraj te prebudijo petelini in rigajoči osel, zvečer te v kamp pospremijo ovce, otroci lahko pobožajo koze, pujse, zajce.

20120801-DSC_8831

20120803-DSC_8995

20120803-DSC_8996

Večer lahko preživiš v nadvse prijetni družbi somišljenikov iz vseh koncev Evrope v skupnem prostoru okrog prijetnega ognjišča, kjer se peče domači sir ob glasbeni spremljavi kitare.

<20120802-DSC_8962

Kamp je lociran na travnati terasi dobesedno sredi kmetije, tako da lahko doživiš utrip delovnega dne v dolini Trente. Namesto trgovine zjutraj kamp obišče potujoča pekarna v obliki kombija, ki poskrbi za tisto, kar na kmetiji ne moreš dobiti. Tako ni potrebna nobena vožnja do Bovca.

20120801-DSC_8788

V prihodnjih objavah pa še kakšna beseda in fotka z našega potepanja po okolici.

20120804-DSC_9147

Fosili pod Triglavom

Prejšnji četrtek je bil prav poseben terenski dan. Končno sem združil moči z dvema raziskovalcema narave, ki jih neizmerno spoštujem. Gre za izjemna poznavalca fosilov, zadnja leta predvsem triasnih vretenčarjev. Odkrila sta tudi najstarejše fosilne morske konjičke na svetu. Predvsem jih spoštujem zato, ker nista navadna zbiralca in ljubitelja, temveč sta odlična strokovnjaka, raziskovalca, znanstvenika. Njuno delo ni le zbiranje lepih fosilov za svoje zbirke, ampak predvsem določevanje novih fosilov, njihov opis, pisanje člankov, knjig, objav, razširjanje znanja laikom, predavanja, fotografiranje fosilov, njihova preparacija.

Tomaž je zobozdravnik, zato skrbi za preparacijo fosilov. Tisto, kar človek najde v naravi, se v njegovem laboratoriju spremeni v skorajda živo bitje. Navdušenec, ki zadnji zapušča nahajališča, ki obvlada gibanje po nevarnih terenih, človek z glavo na pravem mestu.

Jure, fizik, doktor geologije, predavatelj in legendarni studijski fotograf, ki uporablja neverjetno tehniko za fotografiranje vključkov v kristalih. Te fotografije so umetniško delo, ki ga nato povezuje s filozofijo in navadnim smrtnikom to razloži v preprostem jeziku. Si predstavljate? On je tisti, ki se poglobi v fotografiranje fosilov, ki jih Tomaž preparira, skupaj pa pišeta članke, objavljata v National Geographic-u, odpirata razstave, predavata po Sloveniji, sodelujeta s Prirodoslovnim muzejem, Geološkim zavodom Slovenije, predvsem pa živita svoje sanje.

 

V družbi še dveh kolegov jamarjev in poznavalca Julijcev Jožeta, smo obiskali znano nahajališče, kjer pa smo iskali tisto, kar predhodniki niso uspeli najti.

Izjemen ambient nahajališča je bil za cel dan naša baza. Iz prve roke sem videl, kako trdo delo je raziskovanje fosilov na način, ki ga opravljata Tomaž in Jure. Pred časom mi je neka oseba, ki se bolj ali manj pisarniško ukvarja z naravovarstvom dejala, da dobi pike, ko sliši za Tomaža in Jureta, češ, da sta prekopala že pol Slovenije. Resnica je pač ta, da težko najdeš nekoga, ki bi tako pazljivo, z občutkom, še posebej pa s spoštovanjem odstranjeval košček kamenja, da bi našel nov fosil. To je res pravi odnos!

Že prve minute so postregle z izjemnimi najdbami. Jure je bil čisto iz sebe in mislil sem, da je našel vsaj morskega psa. Toda Tomaž in Jure sta bolj ali manj ljubitelja manjših, težko prepoznavnih fosilov. Kar dolgo sem potreboval, da sem oči navadil na iskanje majhnih primerkov.

Sedaj pa k bistvu tega dne, fosilom. Nekaj najboljših najdb zaradi interesa nadaljnje raziskave (se sliši policijsko) ne bom objavil, bo že prišel čas za to.

Morski ježek

Amoniti

Ramenonožci

Školjke

Morski črvi

Bodice morskih ježkov

Ribe

Kaj več o samih najdbah in o zanimivostih v kakšni od prihodnjih objav. Za konec le beseda ali dve o novem spoznanju, kako vedno znova nas narava Julijskih Alp preseneča, kako pester in zanimiv je tudi neživi del tega območja. In kako pomembni so ljudje, ki še vedno verjamejo, da se da v že zelo raziskanem prostoru kaj novega odkriti, kaj novega spoznati. Brez njih bi bilo naše znanje siromašno.

Za fotografiranje fosilov sem uporabil ročni, manualni objektiv Nikkor 55mm f3.5 (makro povečava 1:2), ki pa ni najbolj uporaben zaradi premajhne goriščne razdalje. Potem, ko sem se na začetku še malo trudil z uporabo stativa, sem kmalu ugotovil, da sem na poševnih ploščah tako neroden z njim, da sem bil večkrat na robu padca, zato sem večinoma fotografiral kar iz roke.

Da pa ne bo kakšnega bralca tega zapisa prehitro zasrbela raziskovalna žilica, naj le omenim, da je v območju Triglavskega narodnega parka odvzemanje fosilov in mineralov iz narave strogo prepovedano oz. je potrebno za-to pridobiti soglasje uprave narodnega parka.

Domača keramika

Lida, moja mami, že od nekdaj rada ustvarja. Zadnjih nekaj let ji čas in volja ter zdravje dopuščajo, da svojo umetniško žilico spreminja v domačo obrt.

V kleti hiše je sedaj preprosta keramična delavnica, iz katere prihajajo številni umetniški in uporabni izdelki. Njena posebnost so keramične luči, pri kateri ji pomaga tudi amaterski električar, moj oče.

Najprej se glina oblikuje z vrtenjem.

Potem se ustvarjajo dodatki.

Sledi barvanje.

In pečenje.

Tako nastanejo vse sorte vaze,

luči,

pa nekaj za kofetkarje, čajčkarje,

tudi za sadje in sladkarije,

pladnje, posode, posode za peko, itd. Včasih tudi kaj po naročilu, kot npr. tale morski konjiček.

Tako, za kaj več pa se kar direktno obrnite na Lidijo (lidija.zdesar@gmail.com), mogoče vam pokaže, kaj vse ima še skrito po omarah.

Slavnostna akademija

… ob 30-letnici ustanovitve Triglavskega narodnega parka je potekala v soboto v Festivalni dvorani. Namesto, da bi užival v navdušujočih govorih, sem moral pritiskati na sprožilec. In ja, moja fotografska kariera gre v višave. Če sem se še pred kratkim ukvarjal z družinsko fotografijo, zdaj razmišljam samo še o svetu prestiža, kravatarjev in politike 🙂

Pahor je le stopnička do fotografiranja Obame in podobnih. Spremljajte blog, čakajo vas nova in nova presenečenja.

Prireditev polna lepih besed, zahval in spodbud je bila začinjena z dvema odličnima glasbenima gostoma. Duo Bakalina iz Čadrga je navdušil s preprostostjo, močnim sporočilom, izvrstno interpretacijo in striktno uporabo narečja (link na njuno glasbo). Bravo!

Direktor parka, njegovega govora ne smem komentirati, nikoli ne veš. V bistvu bi ga moral pohvaliti, super, bravo, odlično. Ne vem pa, zakaj tako resen izraz na fotografiji.

Na koncu pa Fake orchestra, mešanica slogov, pozitivna vibracija, skratka super.

O Jožetu, dobitniku Belarjevega priznanja in o njegovi ravno izdani fotografski monografiji pa v posebni objavi.