Ljudje in njihove zgodbe / People

Dolge njive

Poleti je v planinah lepo. Krave, ovce, koze, konji, včasih pujsi se pasejo na prostem in s pašo ustvarjajo kulturno krajino.

Če odmisliš manjše lepotne napake, so planine pod Košuto raj za doživljanje bistva alpskih planin.

Tokrat nekaj besed o naših skupnih prijateljih, prezljovih mohorčičih. Ta simpatična družina so stalna družba na naših potepanjih. Če se na tem mestu vsaka družina vpraša, koliko ima res pravih skupnih družinskih prijateljev, boste dejali, da to je pa težko vprašanje. Ker npr. tebe moti prijateljeva žena, mojo ženo moti od moje prijateljice mož, od prijatelja ženo moti moja žena, mene moti od ženine prijateljice mož, kakšen par nama obema sploh ne diši, in tako v nedogled.

Mohor in Katja pa nama z Bojano tako rekoč “ležita”. Štekamo se brez kakšnih odvečnih besed. Enostavno uživamo v skupnem druženju in to je to.

Punci žvečita en čigumi, midva drugega, onidve od štarta do konca (od avta do avta) brez prestanka, midva z Mohorjem na vsakih 15 minut par stavkov. Ampak tisti so pa zato toliko bolj pomembni in v bistvu vedno rešujeva svet. O tem ni nikakršnega dvoma!

In ni vrag, tam kjer se starši razumejo, tudi otroci ne zaostajajo. Mogoče o tem kdaj drugič, mogoče čez nekaj let.

Če bi nas opazoval kakšen nevoščljivec, bi kaj hitro ugotovil, kaj nam je pri našem skupnem pohajanju glavni cilj. To je seveda malica. In kot pravi Mohor, za sladico se vedno najde prostor.

Še en lep dan smo torej preživeli v prijetni druščini in že planiramo nove izlete, če se ne motim se dobimo kmalu v Logarski dolini. In če se tudi to ne motim, se Mohor boji ostati z nami čez noč, ker sluti, da bo izgubil partijo taroka. Kot vedno 🙂

Maturantski ples

… me je spomnil na:

… dni, ko je srce veselo igralo …

maturanc_35

… korake v življenju, plesne in druge …

maturanc_30

… obljube, ki sem si jih zadal …

maturanc_9

… neumnosti, ki so mi rojile po glavi …

maturanc_15

… dni, ko smo bili v središču pozornosti …

maturanc_25

… sošolke v čudnih oblekah …

maturanc_16

… večno prijateljstvo …

maturanc_40

… in na vse poti, ki sem jih prehodil do danes …

maturanc_22

Hvala Anže za povabilo. Bili ste super.

maturanc_1

Edo

Tole je zgodba o enem fantu.

edo-7-large1

Narava (njegova priljubljena tema) je hotela, da sva sorodnika, bratranca namreč. Če bi šel načrtno brskati po preteklosti, bi najverjetneje ugotovil, da sem od vseh prijateljev z njim preživel največ kvalitetnega časa. In nikoli ga nisem imel samo za bratranca, bolj prijatelja s kančkom sorodne krvi in duše. Najine poti niso vedno vodile v isto smer, večkrat so se razšle, nekajkrat križale, a se vedno znova našle v pravi smeri. Še nekaj bi našel ob brskanju po spominih, in sicer dejstvo, da sva si karakterno zelo različna in pogosto so najina stališča do iste zadeve povsem različna.

edo-4-large1

edo-10-large

Kot majhnemu nerodnežu je bil v mojih očeh idol, za vzgled in marsikaj sem se od njega naučil ali pa enostavno skopiral. Tako kot on, sem tudi sam hotel igrati nogomet. On je imel talent, jaz voljo, on navdih, jaz trmo. S tistega obdobja se spomnim dveh dogodkov, ki odražata tudi najin odnos. Spet je usoda hotela, da sva igrala v različnih klubih, ki pa sta bila v Kranju največja rivala. Na derbiju me je sredi tekme grobo pokosil Edijev soigralec. Edo je prišel do mene pogledat, če sem v redu (vedno ga je skrbelo zame), njegov soigralec pa mu posmehljivo reče: “Pust ga, nej crkne!”

edo-16-large

Za Edijevo življenje je verjetno drugi dogodek bolj pomemben, čeprav nič kaj lep. Na sicer nepomembni tekmi, kjer sva zaigrala v dresih istega kluba, je po nedolžnem prekršku njegovo koleno kapituliraro. Takrat mi je bilo hudo, najraje bi v tistem trenutku nekoga na gobec, če pa danes gledam nazaj, pa je tisti dogodek vplival na Edija bolj, kot sva si takrat to oba predstavljala. Koleno ga je prisililo, da se je nehal ukvarjati z nogometom in vzklila je nova ljubezen (pa ne samo Petra). Zaljubil se je v tek, kolesarjenje, plavanje, torej triatlon in seveda hribe. Po letih in letih trenngov je postal dvakratni Ironman. Sam si tudi v mislih ne morem predstavljati, kako težko je narediti Ironman-a. In čeprav imam o tovrstnih tekmovanjih svoje mnenje, ki se povsem razlikuje od njegovih, sem nanj ponosen in mu privoščim 100/uro.

edo-21-large

Zdaj pa hribi in narava. Hribi ga spremljajo že od otroštva, ampak na tiste čase nima lepih spominov, ker ga je v višine podila moja mami. Danes ji je hvaležen, jaz pa tudi. Tudi o hribih in naravi imava zelo nasprotujoča si mnenja in poglede, ampak samo navzven, znotraj vem, da čutiva enako. Vedno je bolj težko govoril ali pa pokazal svoja čustva, zato pa ima izjemen dar za pisanje. Predlagam in svetujem, da obiščete njegov blog, obeta se vam izlet v neznano.

edo-1-large

Nikoli nisem najbolj razumel njegovega odnosa do hribov, čeprav moram spet priznati, da se v hribih najbolje počutim v njegovi družbi. Z njim ni nič odvečnih besed, včasih sploh nobene, vse teče kot po maslu, razen tega, da se vedno zgodijo manjši zapleti, ki popestrijo dan v hribih. Torej odnos… ima obdobje ko hodi peš s Kranja na Triglav v čim krajšem času, teče na Grintovec, ipd., spet drugič ima obdobja ko za pot na Zelenico porabi skoraj pol dneva in fotografira, občuduje in vzdihuje. Da bi šel kar tako malo na Kriško goro ali Kofce, to pa nikoli. Vedno mora biti nek višji cilj, višji smoter vsega.

Ko govorim o volji, želji in pogumu, pa ga nihče ne prekaša. Največkrat se spomnim najinega epskega dejanja v “novi centralni smeri” v Veliki Babi. Edo je sicer nekoč nekajkrat plezal v plezalnih vrtcih, potem pa nekaj let prav nič. Vedno pa je v njem gorela želja, da bi bil alpinist. Prebral je prav vse alpinistične knjige, nekatere večkrat, tudi tuje in v glavi je on že izkušeni alpinist. Sam sem bil tisto leto kar dobro vplezan, vendar še nikoli nisem plezal v veliki steni. In čeprav je omenjena smer navrtana s svedrovci, pa je po razmaku med svedrovci in nasploh povsem alpinistična smer. Edo je bil takoj za in kot izkušena plezalca sva se zarana znašla na parkirišču pod steno. Bila pa je še čista noč, tako da sva morala v avtu dremati še celo uro. Že dostop do stene je zahteval nekaj poplezavanja in tako sva stala pod smerjo. V grlu cmok, stisk rok in spet sva kot izkušena alpinista prvi raztežaj splezala nenavezana. Ocenil sem, da bo šlo in res je šlo brez problemov. Sledili so prelepi raztežaji po neverjetni skali, polni “radiatorjev”. Na sredini smeri sva si privoščila malico. Takrat je za nama prišla sreča v oblike primorske naveze. Sreča zato, ker sta poznala izstop iz smeri, ki je dodobra zagaman. Sledili so raztežaji, ki se kar niso nehali, nama pa je padala koncentracija. Spomnim se, da so mi ob sezuvanju plezalnikov na štantih pritekle solze bolečine. Potem pa se je spet prikazala sreča, tokrat sreča v nesreči. Ediju so namreč zaradi nepravilnga obešanja kompletov na pas padli vsi kompleti v šopu prek zadnjega raztežaja. Bil sem toliko priseben, da sem poslušal kako kompleti padajo v dolino. Po zvoku sodeč so se nekje ujeli. Spustil sem Edija kakšnih 30 m v globino, kjer jih je na najino veliko veselje tudi našel. Še raztežaj v rušju in že sva iz smeri, če se ne motim po kakšnih sedmih urah. Edo je švignil še na vrh, sam pa sem bil povsem zbit. Prepričan sem, da je bilo to eno najlepših doživetij, ki sem ga bil deležen v hribih in od vsega se najbolj spomnin tega, kako sva delovala kot naveza. Nobenih odvečnih pripomb, nobene panike, nobenega pesimizma. Samo potrebni ukazi in na obrazu srečni izrazi. V steni prijateljstvo dobi nov smisel in globji pomen. Dokler ne poskusiš, ne veš.

edo-27-large

O hribih in Ediju bi lahko pisal v nedogled. Potrebna bi bila knjiga o tem, kaj vse se je dogajalo. Lahko bi našteval, kaj vse je že pozabil v hribih, kaj je izgubil, od koga vse je izgubil, lahko bi pisal o njegovem strahu na Triglavu in na Vrtači, pa o polomljenih očalih pod Kriško steno. Ampak to so zgodbe samo o hribih, kaj vse se dogaja na triatlonih, Ironmanu, ojojoj.

Na zgornji in spodnji fotografiji je eden od njegovih še neosvojenih ciljev – Jugova grapa. Že ničkolikokrat ga je zavrnila, ampak vem, da jo bo nekoč osvojil in potešil svojo žejo.

edo-29-large1

Ko sem začel pisati tole štorijo o enem fantu, sem imel v glavi povsem drugačen scenarij o temi objave, pa me je zaneslo. Na koncu lahko rečem, da je poznati Edija privilegij. Zmeraj, ko grem v hribe brez njega, pomislim nanj in na njegove izjave in dejanja. Všeč mi je to, da je svoj, ima svoj prav, gre po svoji poti in se ne ozira na druge. O ja, še bom pisal o njem, o takih ljudeh ni težko pisati, gradiva je namreč na pretek.

edo-24-large

Plača

Nekako je v ljudeh, v navadi ali pa razvadi, da potem, ko človek enkrat nastopi službo, v družbi pogosto govori o plači, premajhni plači, nepravični plači, itd. Dostikrat mi je težko poslušati te debate, velikokrat se počutim tudi kot kakšen bebec. Jaz sem bil nekako vedno zadovoljen s plačo, če je bilo vsaj delo OK. Tudi takrat, ko sem kot pripravnik eno leto dobival kakšnih 90 tisočakov z malico vred. In to z univerzitetno izobrazbo. Vedel sem, da je to začetek in da bom slej ko prej napredoval. Sem pa slišal, da nekateri tudi s starimi 300 tisočaki niso zadovoljni, in to na začetku poti. No ja, to je že druga zgodba.
Zadnjič sem pil pivo v družbi primorskih prijateljev in znancev v Volčji Dragi. V pogovoru sem bratu prijatelja zaupal, da delam v naravovarstveni organizaciji. Obenem sem mu dejal, da je to zame ‘dream job’. Brez premišljanja mi je dejal: “Tebi pa del plače pokrije narava”.
Hvala mu za te besede.

Cviček

Še so na svetu dobri ljudje!
Zadnjič sem bil udeleženec prometne nesreče. Starejša gospa je namreč namesto predse gledala v tablo za zgodnja jabolka. Nekaj zvite pločevine, štirje prijazni policaji, izpolnjevanje poročil, podpisi, dogovori. In najhuje, zamudil sem polet na Velo polje. Pa drugič. Popoldne sem na zavarovalnici končno ugotovil, da je moja uboga Cordoba vredna toliko, kot moja mesečna plača in da mi bo zavarovalnica povrnila 50% od trenutne vrednosti avtomobila. Jezo do zavarovalnice sem sproščal nad cenilca, vendar me je vse skupaj kmalu minilo. Doma me je Bojana spomnila na znanca kleparja, ki nama vsako leto pridno menjava gume. Zvečer ga pokličem in čez 15 minut sem pri njem. Kar na dvorišču pred svojo novo hišo vzame v roke macolo, nekaj plohov in že tolče po španskem temperamentu. Ne mine 10 minut in prtljažnik se lepo zapira. Ker sem pričakoval, da bo avto na neuradnem servisu vsaj nekaj dni, sem bil prazne denarnice. Malce nerodno sem ga povabil vsaj na pijačo, on pa odvrne in me povabi v hišo na cviček. Vsaj za dve uri sva se zatopila v pogovor in praznila njegov sod cvička. Takega pogovora pa že dolgo nisem imel. Zadovoljen sem v trdi noči odhajal z njegovega dvorišča in naslednji teden mu prinesem pravi dolenjski cviček. Tega pa mi bo dostavil prijatelj, ki vsako leto v svoji zidanici pripravi prvovrstni piknik (spodnje slike se z letošnjega piknika). Človek res rabi dobre prijatelje, tudi za žejo!

Pečenka in pražen krompir

Pred tedni sem bil po službeni dolžnosti v enem od planinskih domov v Julijskih Alpah. Govorili smo o variantah umestitve čistilne naprave za planinski dom. O tem tukaj ne bom govoril, v spominu pa so mi ostali trije dogodki tega dneva, po katerih sem bil kar precej jezen in razočaran. Vsi trije so si sledili en za drugim, tako da je razočaranje naraščalo eksponentno.
Po strokovni debati nas je oskrbnik koče postregel s kosilom. Pričakoval sem kakšno dobro joto, dobil pa sem pravo pečenko, pražen krompir in zelje. Za posladek pa še štrudelj. “Ne me zajeba…”! Kot bi bil v gostilni in ne v planinski koči. Oskrbnik in predsednica planinskega društva sta ob kosilu razpravljala o tem, kako pomembno je postreči gosta z “nobel” kosilom in kako so planinci dandanes izbirčni jedci. “Ne me zajeba…”! K sosednji mizi sta medtem prisedla dva planinca, ki sta se zaradi nevihte za kratek čas zatekla v dom. Naročila sta pivo, malico pa sta imela s seboj v nahrbtnikih. Predsednico planinskega društva je njuna samooskrba s hrano zelo vznemirila, rekoč: “Kakšni so to planinci, malico imajo kar s sabo, namesto da bi naročili kosilo ali malico in bi imeli še mi kaj od tega.” “Ne me zajeba…”!
Ko sem se sladkal s sveže pečenim štrudljem, je pristopil aroganten možakar in se predstavil kot gorski vodnik. Povprašal je za oskrbnika in na kratko razložil, da sta s kolegom (tudi gorskim vodnikom) pripeljala 15 nemških gostov, ki so v planinskem domu pojedli kosilo. Dejal je še, da je v tujini navada, da gorski vodnik v takem primeru dobi brezplačno kosilo, tukaj pa mu natakarica tega ne odobri. Oskrbnik je možakarja povprašal po nekakšnem papirju planinskega društva, kjer bi bila razvidna prijavljena tura. V takem primeru bi vodnik dobil brezplačno kosilo. Ker možakar tega ni imel, saj je turo opravil v lastni režiji in organizaciji, mu kosilo ni pripadalo zastonj. Toda možakar je besedno grobo napadel oskrbnika in predsednico planinskega društva, tako da je predsednica popustila in oskrbniku dejala, naj mu vendarle pogleda skozi prste. “Ne me zajeba…”! Takemu vodniku bi takoj odvzel licenco. Naredil je res slabo reklamo vsem ostalim vodnikom.
Nauk zgodbe je žal tak, da dolinska miselnost nezadržno prodira v gore. Ekonomija deluje tudi v planinskem raju, jota in prijazna beseda pa bosta kmalu le lep spomin. Naj živita pečenka in pražen krompir. “Ne me zajebavat”!

Prijatelj

Imam prijatelja, dobrega prijatelja. Odveč so opisi tipičnih lastnosti, ki naj bi jih pravi prijatelj imel, on te lastnosti enostavno ima in pika. Pri njem točno vem, koliko je ura. Pove, kar misli in pokaže, kar čuti. Nobenih skrivanj, sprenevedanj, odlašanj, … Tole je, ‘drucga’ ni. Pa vendar moram omeniti nekaj lastnosti, ki so dandanes redke, preredke. Ima namreč ogromno aktivnosti oz. dejavnosti, vse pa so povezane s prostovoljstvom, družbenim delom ali izobraževanjem. Delo opravlja z največjim navdušenjem, veseljem in strokovnim znanjem, plačila pa ponavadi ne zahteva ali pa je simbolično. Je pobudnik, organizator in vodja največje čistilne akcije v mestu, sodeluje pri živ-žavu, organizira taborniške akcije, sodeluje pri raznih razstavah, koncertih, sodeluje na taboru mladih s socialnimi problemi in še bi lahko našteval. Z njim ni nikoli dolgčas, s seboj nosi na tisoče zgodb, prigod in vicev. Če ga povprašaš o kakšnem bunkerju ali pokažeš na star dvokrilec v zraku, si pečen. Povedal ti bo letnico nastanka, uničenja in obnove bunkerja, natrosil imena, ki so v zgodovini že vozila podoben dvokrilec in ti za konec še vse geografsko opredelil. In če ne veš za kakšno gozdno pot na Jelovici ali npr. znamenje v Beli Krajini, ga pokliči in skupaj se bosta lahko potopila v stare vojaške specialke, zraven pa ti bo povedal, kje se dobi odličen cviček in kje je točka, s katere je najlepši razgled na Triglav.

Njegov spomin je boljši od vseh računalniških spominskih kartic skupaj. Ne morem pozabiti večera, ko je razlagal dogodek iz tretjega razreda osnovne šole, ko sva skupaj gulila klopi. Šlo je nekako takole: “Aleš, a se spomniš takrat v tretjem klasu, ko si ti sedel v tretji klopi z Vanjo in Milošem in si vzel svoj zvezek, se ulegel na tla na konec učilnice, se pokril s stolom in molil.” Ne spomnim se, da bi kdaj kaj takšnega počel, še posebej pa se ne spomnim, v kateri klopi in s kom sem sedel 25 let nazaj. Še sreča, da prijatelja lahko samo pokličem in ga vprašam: “Kdo je že zmagal pri frcanju v četrtem klasu?”

Navkljub vsej svoji dobroti, skromnosti in ponosnemu značaju sem v družbah, v katere je veliko zahajal, velikokrat slišal zbadljivke in posmehovanja na njegov račun. Takrat mi je bilo zmeraj hudo, vendar sem nekako slutil, da je zanj vse to samo šola in da ga kritike utrjujejo in izpopolnjujejo. In res ga danes vsi spoštujejo, njegovo delo pa je vidno na vsakem koraku. Trenutno stoji pred novo veliko preizkušnjo v življenju. Čeprav velika kot deroča reka ne dvomim, da jo bo uspešno prebrodil in zagrizel v nasprotni breg na prelepo teraso. Če bo nuja, se bom tudi sam zmočil. To je prijateljstvo!

Dan mladosti

Danes je 25. maj. Dan, ki vsem tistim, ki smo okusili košček ranjke Jugoslavije, pomeni nekaj več. Potiho in narahlo zaigra srce, prikrade se sramežljiv nasmeh na lica in zaiskrijo se pomalem solzne oči. Na ta dan oživijo rdeče rutke in modre kapice, vsepovsod je polno deklet v modrih krilih in fantov v zlikanih belih srajcah. Veselijo se, pojejo domoljubne pesmi, sliši se harmonika, smeh polni dišeče pomladno ozračje. Mladi imajo svoj dan. Ponosni na svojo mladost brez sramu in zadržkov pojejo, kako lepo je biti mlad.
Danes praznika ni več, neslavno je propadel. Raje praznujemo praznike, s katerimi se mladi ne znajo in ne morejo identificirati: dan samostojnosti, dan državnosti, dan upora proti okupatorju, dan spomina na mrtve, praznik dela, vrnitev Primorske k matični domovini, dan Rudolfa Maistra, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, Prešernov dan, dan reformacije, velikonočni ponedeljek, Marijino vnebovzetje. “Ma oštja, a ste nori, al kaj?” bi dejal kakšen Primorec. Sami zgodovinski, politični, verski, kulturni prazniki. Saj je prav, ampak za božjo voljo, združite vse zgodovinsko politične praznike v dan Slovenije, vse verske v dan duhovnosti, vse kulturne v dan kulture. Bolj me jezi, ker pozabljamo na pomembne stvari našega življenja. Zakaj ne praznujemo dneva Zemlje, kje je dan pomladi, dan mladosti, dan starosti, dan narave, dan gora, dan boja proti lakoti, dan enakosti, …
S kakšnim veseljem bi šel zopet na trg, ulico, v šolsko avlo, na športno igrišče in na ves glas zapel:

“Zapojmo pesem si veselo,
naj se razlega prek sveta:
Lepo je v naši domovini biti mlad!
V deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat.
In toplo sonce, ki nas greje,
in morje, ki poživlja kri.

Lepo je v naši domovini biti mlad!

Lepo je v naši domovini biti mlad,
kjer hrabri so ljudje
in rod je zdrav, krepak.
Ves svet pozna nas po junaštvu
mladini cvete zdaj pomlad.
Lepo je v naši domovini biti mlad!

Ponesi pesem še v daljavo
Vsem dragim našim lep pozdrav!
Lepo je v naši domovini biti mlad,
kjer hrabri so ljudje
in rod je zdrav, krepak.
Ves svet pozna nas po junaštvu
mladini cvete zdaj pomlad.

Lepo je v naši domovini biti mlad!”

Nekaj zgodovinskih fotk mojega starega očeta s Titom:

profesor Buser

Pred dnevi je umrl otrok in obenem “starosta” slovenske geologije prof. dr. Stanko Buser. Človek z veliko začetnico. Njegova predavanja bodo za vedno ostala živa, tako je tudi posredoval znanje, živo, barvito, polno, čutno, pa čeprav je govoril o še kako neživi naravi – kamninah. Nepozabne so terenske vaje z njim, saj so bile nekaj posebnega. Poznal je vsak hrib, grapo, domačijo, cerkev, vsak kamen, pa tudi ljudi in njihove preproste zgodbe. Geologijo je povezal s kraji, z usodo ljudi, z zemljo, pridelki, gozdom, živalmi. Včasih se mi je zazdelo, kot da so kamnine poslale med ljudi svojega posrednika, ki je skušal nevednim približati njihov svet. Boljšega posrednika si niso mogle izbrati.
Prof. Buser je bil med drugim tudi moj mentor pri seminarju in diplomi. To je velika čast in upam, da bom lahko delček tistega, kar sem se naučil od velikega moža posredoval naslednjim generacijam. Njegova veličina je bila v majhnosti, skromnosti in preprostosti. Hvala ti prof. Buser za VSE.

Aaron’s visit

Sredi septembra naju je obiskal Aaron, sin ameriškega prijatelja Richarda, ki sva ga spoznala na trekingu v Indiji. Na potovanjih večkrat srečaš prav posebne ljudi in Richard je eden izmed njih. V tistih nekaj dneh druženja sva imela srečo spoznati čudovitega človeka polnega energije, ki svoje počitnice nameni humanitarnemu delu (Richard je namreč pediater) v Nepalu in trekingu po Himalaji. Za Richarda sva imela občutek, da ga poznava že od nekdaj. Ti občutki se pojavijo vedno, ko se z nekom v trenutku ujameš in si na isti “valovni dolžini”.
Po večdnevnem trekingu smo se ločili, nato pa smo se še enkrat srečali v majhnem mestu ob vznožju himalajske verige. Shirana telesa smo ob večerih polnili z raznovrstno in predvsem prvovrstvno hrano ter si delili vtise iz dosedanjih potovanj.
Kolikokrat ste si z znanci na potovanjih obljubljali kako se boste obiskali čez nekaj let? In kolikokrat se je to res zgodilo? Richard nama je pred odhodom namignil, da bo Slovenijo mogoče obiskal njegov sin Aaron. In vesel bi bil, če bi ga midva spoznala z našo deželo. “Off course, no problem” sva mu odgovorila in si mislila, da se to po vsej verjetnosti pač ne bo zgodilo. Toda v začetku letošnjega poletja naju je Richard kontaktiral prek elektronske pošte ter potrdil Aaronov prihod. Bila sva navdušena. Pripravila sva načrt obiskov vseh najlepših kotičkov te naše male deželice, načrt športnih aktivnosti in kulinaričnih užitkov.
Letošnji september je bil najlepši mesec v letu, razen tistih neprijetnih štirih deževnih dni. In ravno tisto 4-dnevno mokro septembersko Slovenijo je spoznaval Aaron. Vsak dan njegovega obiska sva si vsaj za trenutek zaželela, da bi Aaron lahko videl Slovenijo v soncu, zelenju gozdov, modrini rek, jezer in morja ter belini naših Alp. Vreme se je res pohecalo, in ko je Aaron odhajal nazaj proti domu se je nebo razjasnilo. Ne glede na vremensko farso smo se odlično zabavali in na koncu sva se počutila, kot da bi se vrnila s potovanja.
Aaron je najino zaskrbljenost z vremenom vztrajno odpravljal z besedami, da je zanj Slovenija lepa tudi v dežju, saj drugačne sploh videl ni. Najbolj pa je bil navdušen nad ljudmi, gostoljubljem, načinom življenja. Večer pred odhodom je v najinem skromnem najemniškem stanovanju svojim prijatljem napisal mail, ki ne potrebuje komentarja. No ja, Gregorjevega komentarja res ne morem spustiti: “Ta mail si bom sprintal in ga obesil na steno v svojo pisarno. In ko bom spet kdaj jamral kako mi je težko, ga bom prebral, tako da se bom spomnil, kako dobro življenje imamo v Sloveniji”.
Aaronov mail je v angleščini, prevod bi bil (pre)velika neumnost!
Hello from beautiful Slovenia. Where to begin?
A weekend un-like any other I’ve ever had. On every trip I try to slip below the country’s surface, to penetrate the landscape, not to mearly float and see, but to feel. Writing now from my friend’s one bedroom flat in the hills outside Krajn, Slovenia, I think I’ve come closer than ever to accomplishing this.
I arrived Friday. Ales (ahlesh) and I ate near the train station and walked for several hours while we waited for Bojana (boyana) to leave work. The rain came and went; threatening but never making good. We walked in the old section of Ljubljana, the country’s capital, which has more of a city circle than square. From here bridges branch off across the river, one road heading up to a castle. With space hard to come by in their flat, they thought it best to sleep at Bojana’s parents house. There is a wonderful sense of community in Slovenia, and it takes little prodding for the people I’ve met to lament the loss of community that came with the dissolution of the former Yugoslavia. This need for community shows up in wonderful ways. Bojana’s parents live in a house her grandfather built. Her grandmother still lives on the first floor, same as in Ales’s house. Soon Ales and Bojana will move in with his parents, putting 3 generations under one roof. I haven’t found a house in Slovenia that doesn’t have a garden behind it. I’m told that Slovenians “like to know what they’re eating.” My guess is it’s something much larger than this. Sitting down for dinner the first night with Bojana and Ales, I was surprised to see them sharing salad from one bowl in the center of the table. I was invited to join, and was happy to do so. In every meal I had there was one dish that was shared by all. Slovenian’s like to know what they’re eating, it’s true. But more importantly, they like to know those they’re eating with.
I’m afraid this is getting a bit long. I’ll skip through saturday. We won’t meander through the country as I did, stopping in sleepy towns, and crossing a small wooden bridge to a castle built in the 13th century that sits on a small island. It rained, they apologized, and I brushed off both. Let’s skip now to the dream like red wine colored memories of Saturday night.
Gregor’s white two story weekend house sits quietly on a hillside covered with vineyards. Nine of us sat under an overhang supported by wooden beams, and ate meat hot off the grill. It wasn’t until the light of morning that I would know we were surrounded by apple trees, which grow like weeds in Slovenia. The house has two doors, one which leads into the kitchen, and the other into the cellar which holds 3 large barrells full with wine. We drank and laughed and ate and drank. If I could, if I had the skill, I would stretch out this next sentence without punctuation, flowing on, for this is how the rest of the evening went. We left the house at 11:00 in a heavy, rain soaked darkness. We headed up-hill, aiming at an unseen church perched on top, I was cloudy on why, but willing. We climbed into the clouds and fought against the slippery grass. Maybe 25 minutes had passed when I stopped Ales. There was music somewhere. More climbing, more slipping. The music grew louder, and now, 100 meters away, there was a faint yellow light. A party at the church! Like a dream, we broke through the fog and into the light. A large army tent had been set up and rows of thin wooden tables and benches filled it. Everyone is laughing and talking. Most are over 40 (50?). A band plays. (one accordian, one keyboardist, a woman sings) Every table had four or five bottles of wine; some glass, some plastic. There may be 15 people at a table and only 6 glasses, but no one goes thirsty. I waltzed, I polkad, I asked a girl in Slovenian to dance with me. A large man with a mustache, Martin, put his arm around me and my glass was never empty again. With Martin leading and Ales translating, we entered a squat, stone, one room building the community built. The pride of the hill this room was. There were two large metal vats. Everyone that lives in the hills makes similar pilgramages to this hut, and pours their wine into the vats. They all have keys, and anytime they want they come for a drink. Community again. We stayed in that room, one glass among the eight of us, and drank.
I will skip again. Skip off the water of the coast that we visited on the way home. I should land in Bojana’s parent’s kitchen, eating a fantastic meal of venison and veal and potatoes; drinking wine and talking politics and history with her father as we look out over the hills and gardens. We should also stop down the road in the small bedroom that Ales’s grandmother occupies. Sitting with her and Ales and his parents, eating ice cream and cookies and an apple I picked in the front yard. We laugh at small talk, and marvel at the way the 2nd world war touched all of us sitting in the room. His grandmother,now 82, was sent to Serbia by the Germans for four years. My grandfather was forced to flee Poland. On the way out, we stop to eat grapes that were picked from vines not 10 feet from us.
What else can I say? Don’t worry. Nothing.