Mali veliki ljudje / Great people

Spomini pod Triglavom

Pred dnevi sem našel tole fotografijo, ki mi je dala misliti. Sicer sama fotografija ni nič posebnega, če ne bi bilo na njej toliko osebnih spominov. Na njej so namreč vrhovi in območje, ki sem ga v različnih obdobjih življenja že v celoti prehodil. Zanimivo je, da pri tem ne čutim kakšnega posebnega zadovoljstva glede vseh osvojenih ciljev. Vsi ti spomini pri meni hitro zbledijo in jih moj trdi disk ne shranjuje dovolj dobro. V bistvu je to dobro, saj me sili k ponovnemu doživljanju gorništva, sili me, da bi ponovno okusil lepoto teh hribov pod Triglavom, pa tudi Triglava nenazadnje.

20151106-img_6170-2

A ostalo mi je nekaj drugega. Zelo dobro se spomnim ljudi, s katerimi sem doživljal ta svet. Tega ne pozabim in to mi je največ vredno. Na ta način spoznavam, da hribe in nasploh naravo povezujem z ljudmi, ki so mi blizu. Nekako se ti občutki ljubezni do narave dopolnjujejo z ljubeznijo do ljudi in obratno. To je lep občutek.

Ultramaraton Istra

Dan smo končali ob zanimivem pogovoru in kavi, potem ko smo se otresli adrenalina po prečkanju meje brez Edijevega potnega lista. Kot nič kolikokrat se je zgodilo, da je nekaj izgubil, tokrat celo nekaj zelo pomembnega. Počutili smo se kot tihotapci, čeprav nismo ničesar zagrešili. Če nič drugega, se je pri tem Edo dokončno dobro ogrel, kar mu prej cel dan ni uspelo, kljub pretečenim 54km?

IMG_1237

Ob omenjeni kavi smo klepetali o tem, kako različna življenja živimo ljudje, kaj vse počnemo v poklicnem in zasebnem življenju in kako težko si predstavljamo, da bi mi počeli nekaj, kar počnejo drugi. Osebno si ne morem predstavljati, da bi tekel 54km dolgo traso, kot jo je včeraj Edo. Ni možnosti. Zanj je to način življenja, tekma pa le motivacija in preizkus sposobnosti, druženje s sotekmovalci pa mu ne gre ravno najbolje.

IMG_1250

IMG_1252

IMG_1253

Mrzlo in megleno zimsko jutro na Gorenjskem smo zamenjali za topel dan v Istri. Na startu nekaj pozitivne nervoze, nekaj čvekanja kar tako, da se prežene živčnost, klasično ogrevanje na toplem v avtu in potem začetek.

IMG_1267

IMG_1269

IMG_1276

Krasno speljana proga po Istri, od Savudrije, prek Kanegre, po Paranzani, mimo Sečoveljskih solin, skozi Buje, mimo Grožnjana in potem po dolini Mirne do Novigrada. Užival sem, kolikor se je dalo. Še danes se sprašujem, kako je mogoče, da imaš kot spremljevalna ekipa tako malo časa na takooo dolgi progi. Ni mi jasno. Jasno pa mi je, da so tile ultra maratonski tekači resnično hudi, kot bi imeli vgrajene novodobne dizel motorje, ki niso samo vzdržljivi, ampak zelo hitri.

IMG_1296

IMG_1301

IMG_1314

IMG_1320

IMG_1336

IMG_1341

IMG_1356

IMG_1367

IMG_1389

IMG_1398

IMG_1406

IMG_1422

IMG_1450

Na koncu nekaj veselja, nekaj težkih korakov, nekaj izmučenih obrazov, nekaj hrane, nekaj prijateljskih besed in nekaj sončnih žarkov.

IMG_1457

IMG_1461

IMG_1467

Po včerajšnjem dnevu še bolj spoštujem ljudi, ki so pripravljeni toliko trenirati za dolge teke. Razdalje so res krute. Vesel sem tudi, da sem se družil s tistimi, ki so mi pri srcu. Mogoče pa še kdaj, kje.

Mali veliki ljudje – Anže Berčič

Nadaljujem z rubriko “mali veliki ljudje”. Namen je predstaviti ljudi, s katerim si delim vsakdan in ki dokazujejo, da niso “veliki” (uspešni, pomembni, …) le medijsko izpostavljeni ljudje. To so ljudje, ki imajo službe, družine, probleme, napake na eni strani in zanimivo, pestro, športno, … življenje na drugi. Predvsem imajo neko karizmo, življenjsko energijo, svoj pogled na svet in stvari, ki jih počnejo. Mene njihovo videnje sveta zanima, zato jih bom na kratko povprašal o tem in vsebino objavil, brez olepševanja. Prvi je svoj pogled prispeval Edo Krnič, danes predstavljam Anžeta Berčiča.

IMG_7437-2

Anže je bratranec Bojane, spoznal sem ga, ko je imel 11 let. Iz tiste suhe otroške grinte, ki je takrat trenirala gimnastiko, je do danes zrasla gora mišic, dvakratni zmagovalec svetovnega pokala v kanuju na divjih vodah, večkratni dobitnik medalj v mladinski konkurenci, evropski mladinski prvak, … Ko človek po televiziji spremlja različne športe in zmagovalce svetovnih pokalov si predstavlja, da so ti ljudje skorajda nezemljani. Ko enega od njih osebno dobro poznaš, vidiš, da gre za povsem preproste ljudi, a z jekleno voljo in mnogimi talenti. Anže nosi svojo karizmo v očeh. V njih vidiš mirnost, odločnost in voljo. Redko še srečaš mladega človeka, ki ima tako spoštljiv odnos do ljudi, do športa, ki ima tako jasen pogled na to, kaj zmore, hoče in ki realno oceni konkurenco. Ki ni nadut, ima pa svoj prav in svojo pot. Pri Anžetu lahko v živo opazujem, kako krut in neizprosen je vrhunski šport, kako težko je krmariti med vratci in brzicami šolskih obveznosti, mladostnih težav, ljubezni, starševskih želja na eni strani in treningov, priprav, odrekanj, potovanj, pritiskov, pričakovanj, uspehov in neuspehov na drugi strani. Vsi smo radi v koži vrhunskega športnika na cilju, ko osvoji medaljo, nihče pa ne bi bil rad v njegovi koži takrat ko ne gre, ko so pritiski preveliki, ko udari poškodba, ko …

IMG_7438-2

Kdaj si začutil, da je kanu šport, v katerem bi lahko uspel?

Pravzaprav na kanu nisem nikoli gledal kot šport, v katerem bi iskal uspeh. V kanuju lahko delam tisto, kar si želim, kar me zanima in vse ostale stvari, tako kot tudi uspeh, pridejo same. Res je, da zadnje leto oz. dve dosegam lepe rezultate in si to štejem že kot zelo velik uspeh, ampak treba je trenirati naprej, se izpopolnjevati in predvsem uživati, saj to je cel smisel športa.

Ali si že od malega tekmovalen tip?

Mislim, da sem bil v otroštvu bolj tekmovalen tip, kot sem sedaj. Ostajajo samo ostanki tekmovalnosti, kar me žene, je predvsem strah pred neuspehom. Nočem biti slab oz. najslabši. Zato se tudi potrudim, kolikor se le morem v vsaki stvari, ki se je lotim. Verjetno mi prav to pomaga, da na tekmovanjih lažje kontroliram nervozo ali strah.

Kako bi opisal sebe, karakterno?

Težko sam sebe opišem, lahko bi rekel, da sem samokritičen in realen ter da tudi rad kaj preložim na jutri, kar bi drugače lahko naredil danes.

Imaš kakšno življenjsko filozofijo ali pač jemlješ življenje tako, kot je, iz dneva v dan?

Za življenje nimam neke filozofije, ki bi se je držal oziroma ji sledil. Glede na to, da živimo samo enkrat, pač o teh stvareh ne razmišljam.

Kaj te navdihuje v življenju?

V življenju me navdihujejo različne stvari, od dobre družbe do raznih trenutkov v življenju, ki mi bodo za vedno ostali v spominu. Vse lepe in neponovljive stvari, ki me pritegnejo: smeh, pogovor, izleti, …

Kakšni so tvoji dolgoročni cilji v kanuju?

Moji dolgoročni cilji v kanuju so povsem preprosti. Dokler bom še veslal iz užitka in sprostitve, bom treniral in tekmoval ter poskušal čim bolj dvigniti nivo veslanja. Zanima me, kako se da biti še hitrejši in v to smer sem si postavil tudi moje cilje oziroma želje. Upam, da bo to prineslo tudi rezultate iz najvišjih tekmovanj. Mogoče bom imel kdaj celo priložnost nastopati na olimpijskih igrah.

Katere so tvoje prednosti in katere slabosti, telesno in psihološko?

Mojo prednost vidim v tem, da se znam obvladati, kontrolirati glavo in ostati miren tudi v kočljivih situacijah. Slabosti: NIMAM!!(ha,ha) Menim, da sem ob določenih trenutkih občutljiv na kritiko. Telesno imajo prednost tisti, ki znajo svoje slabosti čim bolj izboljšati ter izpopolnjevati svoje dobre lastnosti.

Kaj je tisto, kar te najbolj žene (motivira), da premaguješ vse napore pri treningih in tekmah?

Treningi so naporni, vendar so postali del mojega vsakdana. Kljub temu, da je treningov ogromno pa v primeru počitka zelo hitro pogrešam čoln in komaj čakam da se vrnem nazaj na vodo.

IMG_7452-2

Ali bi kdaj vse skupaj pustil in se posvetil čemu drugemu?

V najslabših dnevih pomislim tudi na kaj takega,vendar to hitro mine, saj se kmalu zavem, kaj mi pomeni veslanje in kako lep je ta šport.

Imaš kakšnega idola pri tvojem športu?

Pri mojem športu nimam nobenega idola, spoštujem pa vse športnike oz. druge ljudi, ki so v svoji dejavnosti naredili nekaj novega, nekaj posebnega. To so zame idoli.

Doping in kanu na divjih vodah, je ali ni?

Glede dopinga pri kanuju na divjih vodah sem lahko zelo kratek. Lahko da je, vendar mislim, da načeloma ni dopingiranja, kajti glede na samo naravo športa zelo težko rečemo, da bi imel doping sploh pozitivne posledice. Tudi finančni vložki niso tako veliki, kar vpliva na to, da je verjetnost za razvejan sistem dopinga v tem športu zelo majhna.

Ali podrobno analiziraš vsako tekmo, kaj si naredil dobro in kaj ne?

Po vsakem teku s trenerjem predebatirava vožnjo in s pomočjo videoanalize in primerjave prideva do določenih zaključkov. To so lahko napake, ki jih želim odpraviti v dolgoročnem smislu ali pa samo napačne odločitve, dotiki, premalo pozornosti, napačna linija, … Te spremembe si nato zapomnim in jih skušam popraviti na treningu ali na sami tekmi. Po koncu sezone pa si navadno vzamem čas in ponovno pregledam vse tekme, poiščem napake in sem nato na te stvari pozoren pri pripravi na novo sezono.

IMG_7475-2

Kakšni so občutki po zmagah v svetovnem pokalu? Si sedaj bolj samozavesten?

Občutki so fenomenalni, ker si nisem predstavljal, da mi to lahko uspe že to sezono, tako da sem res zadovoljen. Verjetno sem pridobil nekaj na samozavesti, vendar se dobro zavedam, da je sposoben vsak, ki nastopa v finalu v svetovnem pokalu, pobrati medaljo ali celo zmagati. Kljub dobrim občutkom iz letošnjih tekem, pa je vsaka naslednja tekma nov začetek in vsi začnemo iz nule, tako da me čaka še naporno pripravljalno obdobje.

Imaš močno željo nastopiti na olimpijskih igrah?

Res me zanima, kako zgleda tako velik dogodek, kot so olimpijske igre. Ne znam si predstavljati pritiska in moči množice, ki to gleda in te spodbuja. Olimpijske igre so nekaj posebnega, saj se le redki v našem športu uvrstijo nanje. Želja je, da enkrat nastopim na tem spektaklu, v primeru, da tega ne doživim, pa tudi ne bo konec sveta.

Ali te mika vožnja s kanujem po divjih rekah v neokrnjeni naravi? Ali so tekmovalne proge primerljive z razmerami na divjih rekah?

Meni je največji izziv oziroma veselje veslati po naravni reki, saj je to popolnoma drugače kot umetna proga. Lani sem odšel od Bohinjskega jezera pa vse do KKK Tacna v enem dnevu in sem bil res vesel, saj sem veslal pravzaprav od samega začetka Save Bohinjke do sotočja in naprej, ko postane čedalje močnejši vodotok. Ob tem se spreminja cela pokrajina, ljudje, čistost reke, brzice itd. Tak način veslanja mi je zanimiv. Rad bi preveslal čim več rek ali odsekov rek, ki jih še nisem doživel. Tekmovalne proge niso primerljive z naravnimi, naravne reke so bolj nepredvidljive. Naravna reka je za užitek, umetna pa za tekmovanja in treninge.

Kaj bi rad počel pri 60-ih letih?

Upam, da preživim do takrat in da mi ne bo treba več v službo ter bom lahko užival v penziji! Prve besede, ki mi padejo na pamet so: vinska klet, odličen domač pršut, …

IMG_7465-2

Mali veliki ljudje – Edo Krnič

Tako. Začenjam z novo rubriko, za katero si želim, da bi se prijela. Bomo videli. Namen je predstaviti ljudi, s katerim si delim vsakdan in ki dokazujejo, da niso “veliki” (uspešni, pomembni, …) le medijsko izpostavljeni ljudje. To so ljudje, ki imajo službe, družine, probleme, napake na eni strani in zanimivo, pestro, športno, … življenje na drugi. Predvsem imajo neko karizmo, življenjsko energijo, svoj pogled na svet in stvari, ki jih počnejo. Mene njihovo videnje sveta zanima, zato jih bom na kratko povprašal o tem in vsebino objavil, brez olepšavanja.

Prvi je Edo, bratranec. Samosvoj. Združevalen tip z izredno karizmo. Okrog njega so se vedno oblikovale družbe, če njega ni bilo, tudi družba ni delovala. Ni konflikten, nerad se hvali, pa čeprav bi se lahko. Bil je nogometaš, potem si je poškodoval koleno in začelo se je njegovo “maratonsko” življenje, triatloni, maratoni, kolesarjenje, tek, ironman. Rad ima vse vrste nenavadnih podvigov, peš iz Kranja na Triglav, s kolesom iz Kranja na Grosslockner, … Pa vendar ni zasvojen s tem, vedno si najde in vzame čas za hribe, za turno smučanje, za neumnosti, za prijatelje. Ima družino, službo, obveznosti. Ima navado, da pozabi stvari, velikokrat kaj izgubi. Ne komplicira, veliko pa bere in sanja, kaj bi, kaj bo in kaj je že, počel namreč.

Njegova spletna dnevna soba: http://www.lukazoja.si/

P1130363

Nogomet, tvoja verjetno največja športna ljubezen. Bi rad še kdaj zabil kakšen gol? Ali bi raje podal za gol?

Seveda bi. Raje podal. Ampak zadnjih nekaj let mogoče ne več tako močno. Prej sem imel pa ogromno težav s tem.

Kako močno je na tvoje življenje vplivala poškodba kolena? Bi brez poškodbe sploh kdaj stal na startu ironmana?

Dve katastrofi sta me doleteli v življenju. Medtem, ko prve ne bi bilo treba, za koleno sedaj lahko rečem, da je to nekaj najlepšega kar se mi je naredilo. Brez njega bi bilo vse kar sem v življenju počel žoga, žoga, žoga.

Kaj razmišljaš pred startom ironmana? Pomisliš na to »kaj mi je sploh tega treba« ali si popolnoma skoncentriran? Greš še zadnjič na WC?

WC obvezno, drugače pa koncentracija. Kot da me ni tam.

Kakšen odnos imaš do Šmarjetne gore?

Vsakič, ko grem gor, mi je pri srcu prijetno. Kot otrok mi je. Vedno bo moja. V obdobju rehabilitacije  kolena sem bil sigurno vsaj 200 krat letno na njej. In zanimivo, sedaj, ko mi ni več treba, jo obiščem kdaj pa kdaj, predvsem zaradi tega, da ne bo huda.

Ali si moraš vedno postavljati cilje, da lahko uspešno funkcioniraš ali pač delaš tisto, kar ti v danem trenutku najbolj paše?

Vedno kar mi paše. Ampak s cilji. Povezani s poškodbami. Prejšnji mesec kolesarske tekme, sedaj so na vrsti hribi. Ko me ne ustavi poškodba, se naveličam. In grem drugam.

Kaj je tisto, kar te najbolj žene (motivira), da premaguješ vse napore pri treningih in tekmah?

Nimam še pravega odgovora. Čeprav se niti ne trudim ga najti.

Te hribi vabijo zaradi lepote ali zaradi osebnih ciljev, da npr. preplezaš na goro?

Mogoče je bilo včasih drugače, danes vrha ne rabim. Samo, da sem tam. Nekje.

Katere so tvoje šibke točke pri športih, ki jih treniraš?

Težko vprašanje. Ne razumeva se ravno v tej točki. Sam imaš ta moja početja za šport, jaz za rekreacijo. Načeloma ne tekmujem, ampak počnem. Torej, če počnem, potem nimam šibke točke, razen denarnice. Če pa bi tekmoval, potem pa… Tehnika pri vseh športih. Prepozno sem se lotil. Potem, sem pretežak za kakšne dosežke. Pa treningi, prehrana, oprema, čas in spet denarnica. Ter še ogromno.

Ali bolečine, ki jih je zadnja leta mnogo, skušaš premagati ali se jim prepustiš?

Prepustim. Kar skozi mene gredo.

V čevlje oz. življenje katerega gornika, alpinista bi stopil, če bi bilo to možno?

Rad bi bil kateri od poštenih, brezmadežnih. Čeprav nikogar ne poznam, ampak iz branja, bi bil rad Buhl, Jože Mihelič ali pa Bonatti, ter obvezno Manfreda.

Imaš željo preplezati osemtisočaka?

Seveda.

Ali se ti zdi v čemerkoli sporna uporaba na tone in tone gelov, banan, cocacole, vode, … na tekmovanjih, ki se jih udeležuješ?

Tako nesporno, da sploh ne zastopim v katero smer pelje tvoje vprašanje? Ali mogoče v to, da če nekaj počnemo, nam nihče ne sme pomagati? Ali to, da so geli umetni? Ampak, tudi če si to mislil, ne, nič spornega.

Doping in Ironman, je ali ni?

Je.

Valjavec, Armstrong, Hauptman, Pantani. Mnenje?

Valjavec nimam mnenja, Armstrong baraba, ampak še vedno kralj, Hauptman idol kot človek in športnik, Pantani se mi smili.

Kaj je težje? Tek na Grintovec, Ironman, maraton, kaj drugega?

Tek, daljši od 100 km. Spartathlon. Če govorimo o okoli enodnevnih prireditvah.

Ali veliko časa porabiš za sanjanje, na kateri vrh bi še šel, katere tekme bi se udeležil, kateri turni smuk bi še opravil?

Ogromno. Vsakič, ko nekam pridem, se mi odpre nekaj novega. Ostaja pa tisto, kjer še nisem bil. In vse kar ostaja, je povezano s hribi. Grossglockner, Mont Blanc, Slovenska smer na Triglav…

Bi si upal v katero od alpinističnih smeri v Triglavsko steno z npr. Markom Prezljem? Še znaš plezati?

Takoj bi šel. Večkrat letno gledam njihove cenike, pa mi je predrago. Kar se pa tiče plezanja, tudi prej nisem znal. Bi si pa upal, tiste lažje.

Kakšen spomin imaš? Si zapolniš veliko podrobnosti s tekem, s turnih smukov, obiskov gora ali hitro vse pozabiš?

Dober primer. S Šlibarjem sva bila včeraj v Mišelj dolini. Za katero sem bil prepričan, da sva hodila po njej tudi midva nekaj let nazaj. In vse dokler se nisva zaletela v ostenja Hribaric, nisem ugotovil, da sva midva pač hodila po Veljski dolini. Nič si ne zapomnim. Razen, da je bilo lepo.

Je dober občutek priti v cilj maratona?

Ne vem. Nič posebnega.

Kaj bi rad počel pri 60-ih letih?

Vse popolnoma isto. Razen, če bi bilo mogoče, da mi ne bi bilo treba hoditi v službo.