Mnenja / Opinions

Zemlja, naš dom

Spoznavanje našega edinega doma, planeta Zemlja, je razburljivo početje. Razumevanje, da je naš dom planet Zemlja in da to ni le naše stanovanje, hiša,… je ključnega pomena za dojemanje in spoštovanje sočloveka, ne glede na raso, vero, starost, celino ter za dojemanje narave, kot najvišjo vrednoto, ki nam je sploh omogočila življenje in trenutek, ki je na fotografiji. Biti hvaležen je včasih prav lep občutek.

Mobilna doživetja

Taka (klikni fotografijo za boljšo resolucijo) je dandanes realnost srednješolske ekskurzije. Življenje in svet okrog sebe sicer še vedno dojemamo in čutimo skozi čutila (vid, sluh, voh, otip, …), vendar je vmes filter – telefon, ki v bistvu namesto nas opravlja določen delež storitev (shranjuje podatke, informacije, …). Žal pa ne more shraniti ali nadomestiti občutenj pri doživljanju. Pri tem je bolj kot ne moteč dejavnik, ki nas prikrajša ravno za tista najbolj intimna, čustvena, fizična doživetja. Zato je tako pomembno, da telefon znamo pravilno uporabljati.

Čas in potrebe

Vsak dan se sprašujem, zakaj odrasli ljudje izgubimo večino radovednosti, iskrivosti, iskrenosti, veselja. Ko gledam otroke in vidim vse naštete lastnosti praktično vsak trenutek, mi to vzbuja lepe občutke. Škoda, da življenje prinese toliko stresa, prekomerne odgovornosti, toliko “nepotrebnih” potreb, da zmanjka časa za zadovoljitev tistih najbolj osnovnih. Zmanjka časa za življenje.

Bled al’ Boh’n

Zame Bohinj, vedno in zmeraj. Zakaj? Zato!

Ampak zadnjič pa je, priznam, zmagal Bled. Takih juter ni veliko. Padal je dež, ampak nekaj je bilo v zraku. Volan ni hotel zaviti na parkirišče pred službo, brez posebnega razloga je avto vozil naprej, do Zake. Tam pa tole. Kakor, da bi se nekdo malo pohecal.

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Okraševanje

Tam okrog novega leta (+- mesec gor ali dol) povprečni državljan zahodne civilizacije zboli za zaenkrat še neozdravljivo boleznijo – okraševanjem hiše (tudi stanovanja v bloku) in njene okolice, s sadnimi in drugimi drevesi ter grmovjem vred (po latinsko zarniconavsakobajtico). Nisem še zasledil analize, ki bi navrgla višino zneskov, ki jo za to zahrbtno boleznijo zapravijo sicer smejoči se bolniki. To je v bistvu edina bolezen, ob kateri so vsi veseli in za katero ni kriva prazna zdravstvena blagajna ali zdravstven sistem.

Zadnja leta je prvovrstni dogodek prižiganje lučk v mestih in tekmovanje v najlepše okrašenem središču mesta. Saj priznam, lepo je. Takrat se tre ljudi. Verjetno bo držalo, da sem čudak, saj se vsako leto izognem zgoraj opisani nalezljivi bolezni, pa tudi prireditve ob prižiganju lučk mi niso blizu. Potrditev o čudaštvu je prizor, ko sam stojim nekje na polju in zrem v nekaj, kar se po vsej verjetnosti večini ljudi zdi butasto. V ivje, v brezčasno okrasitev narave. Pa ljudje mislimo, da znamo lepo okraševati. Smešno.

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Fotografija je inspiracija

Hvaležen sem fotografiji, da me je zadnja leta nekako ustavila pri bezljanju, da mi je omogočila, da lahko svet okoli sebe dojemam bolj polno, da ga dojemam, kot eno z vsem. Pravzaprav so trenutki, ko iščem motiv in primerno kompozicijo eni od najbolj intenzivnih čustvenih izkušenj, ki jih poznam. Takrat se mi zgodi, da čutim neizmerno hvaležnost samo za to, da sem, da sem živ in lahko čutim svet okrog sebe. Takrat okolica okrog mene ni le lepa kulisa za moja doživetja. Takrat okolica dobi pomen, kamen ni samo kamen, drevo ni le drevo in voda ni samo voda. Fotografija mi je omogočila prvinski stik z naravo. Spoznal sem, da je lov za dobro fotografijo le obstranskega pomena, poglavitni so mi občutki pri fotografiranju.

Vsi ti občutki so pripomogli k temu, da se lažje izražam. Tako skozi fotografijo, kot pisano besedo. Zadnjič mi je uspelo v nekaj stavkov zaobjeti tudi bistvo večnega vprašanja, ki si ga zastavljam/o v službi. Zakaj imamo narodni park in zakaj ga varujemo? Suhoparne razlage o pomembnosti tega prostora z vidika izjemnosti, enkratnosti, tipičnosti, ohranjenosti, … mi niso dovolj. Zato sem zapisal:

Narave si ne prisvajamo, ampak z njo živimo, jo spoštujemo in občudujemo. Če si dovolimo, da nas nagovori, če smo dovolj radovedni, da jo spoznamo, ni nobenega dvoma, da nas bo prevzela in navdušila. Zgradili bomo spoštljiv odnos do živih in neživih delov tega edinstvenega alpskega prostora. In nikoli več se ne bomo vprašali, zakaj ga je potrebno varovati.

Lov za idealom

Ne obstaja idealna pokrajina, idealna svetloba in idealna fotografija. Je le narava, nič manj in nič več.
There is no perfect landscape. There is no perfect photo. There is no perfect light. It’s just nature, nothing less and nothing more.

To sta dve meni najljubši pokrajinski fotografiji, posneti v letu 2016. Zgornji in spodnji slap na reki Mostnici v zatrepu doline Voje, v Bohinju.

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.