Mnenja

Razglednica – 5

Mnogo pokrajinskih fotografov hodi v naravo z namenom posneti odlične fotografije. Imam srečo, da mi tega ni potrebno početi in skoraj nikoli ne grem nekam samo z namenom fotografiranja. Stremim pa k temu, da bi svoje občutke ob doživljanju sveta okrog sebe kar najbolj nefiltrirano prenesel na fotografijo. Ni lahko, je pa navdihujoče.


Reka Lepenjica

Razglednica – 4

Vzhod polne lune je prav posebno doživetje. Če ga je možno doživeti z družino in celo na morju, potem si ga lahko zapolniš za vedno.

Razglednica – 3

Življenjski prostori se včasih malenkost razlikujejo od naše dnevne sobe.

Some habitats are a bit different than our living room 🙂

Razglednica – 2

Izviri so sveti kraji. Pogosto sem se spraševal, zakaj se ob obisku izvirov počutim drugače, prizemljeno, umirjeno. Ugotovil sem, da se ob izvirih človek močno poveže z naravo, da tam začuti, da je del nje. Izvir je moč povezati z rojstvom, začetkom življenja. Upam, da nam jih bo uspelo ohraniti.
Spings are sacred places. Where humans can feel one with nature.


Izvir Lipnika v Radovni

Razglednica – 1

Le koliko oči nas opazuje v naravi?
Be careful. Nature is watching you.

Smisel življenja je življenje

Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?

Fotografija in narava

Gore imam rad. Lepe so, privlačne, pa tudi kdaj strašljive in skrivnostne. Zaradi moje ljubezni do gora ne morem reči, da sem ljubitelj narave, da sem zato kaj posebnega. Rad imam vso naravo in močno čutim, da sem njen del. Nočem ločevati med človekom in naravo, pa čeprav je to danes zelo težko. Velikokrat tudi čutim, kako močno je današnja civilizacija zarisala nevidno mejo med človekom in »ostalo« naravo. Priznam tudi, da so dobrine civilizacije preveč mikavne, da bi se jim lahko ognil. Še več, uživam v njih. Skušam razumeti, da smo ljudje edinstveni po tem, da smo sposobni ustvariti kulturo, civilizacijo, ki je enkratna in čudovita. Vseeno se težko sprijaznim z dejstvom, da smo se postavili nad vsa druga živa bitja in da zaradi zadovoljevanja svojih potreb škodujemo drugim. To me vedno nekako žre. A kaj, ko so večinoma moja dejanja največkrat drugačna od mojih misli, prepričanj, … Spremeniti dejstva, da sem človek, ne morem.

Mi je pa fotografija pomagala, da vidim in doživljam svet okrog sebe drugače, kot prej. Bistveno lepše. Da ne omenjam, česa vse sem se skozi ukvarjanje s fotografijo naučil. Prepričan sem tudi, da ima za področje, s katerim se tudi poklicno ukvarjam, torej varstvom narave, fotografija neizmeren vpliv in pomen. Danes žal ugotavljam, da se zaradi pridobivanja všečnosti na družabnih omrežjih, turistične promocije ali poslovnih priložnosti, pogosto tudi fotografije, ki bi lahko imele drugačno sporočilo, uporabljajo ali zlorabljajo za namene, ki lahko škodujejo naravi. Po drugi strani pa ima ravno zaradi izjemne moči družabnih omrežjih varstvo narave prvič v zgodovini neslutene možnosti za “brezplačno” promocijo in izobraževanje, ki bi doseglo bistveno večji krog ljudi, kot kadarkoli prej.

Brezčutna omrežja

Čedalje bolj čutim, da je deljenje svojih občutkov prek fotografij na družbenih omrežjih brezčutno. Vse bolj in bolj mi je jasno, da so te objave toliko daleč od resnice, da je vprašanje, če so sploh smiselne. Še manj smiselna je možnost všečkanja in komentiranja, saj ljudje komentirajo in všečkajo nekaj, kar sploh ne poznajo, niso doživeli, niso videli, …

In čedalje bolj spoznavam, da je to moj problem in ne problem drugih.

No, tule je fotografija Bohinja v izdihljajih dneva. Fotografija, fotoaparat in program za obdelavo mi omogočajo, da vidim tak Bohinj le jaz, tako, kot ga občutim. V resnici ni bil ravno tak, bil je še lepši. Večer namreč. Saj je bilo poleg lepe svetlobe tudi veliko lepih občutkov v glavi. In to je tisto, kar šteje.

Travniki brez rož

Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!

Zemlja, naš dom

Spoznavanje našega edinega doma, planeta Zemlja, je razburljivo početje. Razumevanje, da je naš dom planet Zemlja in da to ni le naše stanovanje, hiša,… je ključnega pomena za dojemanje in spoštovanje sočloveka, ne glede na raso, vero, starost, celino ter za dojemanje narave, kot najvišjo vrednoto, ki nam je sploh omogočila življenje in trenutek, ki je na fotografiji. Biti hvaležen je včasih prav lep občutek.