Mnenja

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Smisel življenja je življenje

Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?

Fotografija in narava

Gore imam rad. Lepe so, privlačne, pa tudi kdaj strašljive in skrivnostne. Zaradi moje ljubezni do gora ne morem reči, da sem ljubitelj narave, da sem zato kaj posebnega. Rad imam vso naravo in močno čutim, da sem njen del. Nočem ločevati med človekom in naravo, pa čeprav je to danes zelo težko. Velikokrat tudi čutim, kako močno je današnja civilizacija zarisala nevidno mejo med človekom in »ostalo« naravo. Priznam tudi, da so dobrine civilizacije preveč mikavne, da bi se jim lahko ognil. Še več, uživam v njih. Skušam razumeti, da smo ljudje edinstveni po tem, da smo sposobni ustvariti kulturo, civilizacijo, ki je enkratna in čudovita. Vseeno se težko sprijaznim z dejstvom, da smo se postavili nad vsa druga živa bitja in da zaradi zadovoljevanja svojih potreb škodujemo drugim. To me vedno nekako žre. A kaj, ko so večinoma moja dejanja največkrat drugačna od mojih misli, prepričanj, … Spremeniti dejstva, da sem človek, ne morem.

Mi je pa fotografija pomagala, da vidim in doživljam svet okrog sebe drugače, kot prej. Bistveno lepše. Da ne omenjam, česa vse sem se skozi ukvarjanje s fotografijo naučil. Prepričan sem tudi, da ima za področje, s katerim se tudi poklicno ukvarjam, torej varstvom narave, fotografija neizmeren vpliv in pomen. Danes žal ugotavljam, da se zaradi pridobivanja všečnosti na družabnih omrežjih, turistične promocije ali poslovnih priložnosti, pogosto tudi fotografije, ki bi lahko imele drugačno sporočilo, uporabljajo ali zlorabljajo za namene, ki lahko škodujejo naravi. Po drugi strani pa ima ravno zaradi izjemne moči družabnih omrežjih varstvo narave prvič v zgodovini neslutene možnosti za “brezplačno” promocijo in izobraževanje, ki bi doseglo bistveno večji krog ljudi, kot kadarkoli prej.

Brezčutna omrežja

Čedalje bolj čutim, da je deljenje svojih občutkov prek fotografij na družbenih omrežjih brezčutno. Vse bolj in bolj mi je jasno, da so te objave toliko daleč od resnice, da je vprašanje, če so sploh smiselne. Še manj smiselna je možnost všečkanja in komentiranja, saj ljudje komentirajo in všečkajo nekaj, kar sploh ne poznajo, niso doživeli, niso videli, …

In čedalje bolj spoznavam, da je to moj problem in ne problem drugih.

No, tule je fotografija Bohinja v izdihljajih dneva. Fotografija, fotoaparat in program za obdelavo mi omogočajo, da vidim tak Bohinj le jaz, tako, kot ga občutim. V resnici ni bil ravno tak, bil je še lepši. Večer namreč. Saj je bilo poleg lepe svetlobe tudi veliko lepih občutkov v glavi. In to je tisto, kar šteje.

Travniki brez rož

Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!

Zemlja, naš dom

Spoznavanje našega edinega doma, planeta Zemlja, je razburljivo početje. Razumevanje, da je naš dom planet Zemlja in da to ni le naše stanovanje, hiša,… je ključnega pomena za dojemanje in spoštovanje sočloveka, ne glede na raso, vero, starost, celino ter za dojemanje narave, kot najvišjo vrednoto, ki nam je sploh omogočila življenje in trenutek, ki je na fotografiji. Biti hvaležen je včasih prav lep občutek.

Mobilna doživetja

Taka (klikni fotografijo za boljšo resolucijo) je dandanes realnost srednješolske ekskurzije. Življenje in svet okrog sebe sicer še vedno dojemamo in čutimo skozi čutila (vid, sluh, voh, otip, …), vendar je vmes filter – telefon, ki v bistvu namesto nas opravlja določen delež storitev (shranjuje podatke, informacije, …). Žal pa ne more shraniti ali nadomestiti občutenj pri doživljanju. Pri tem je bolj kot ne moteč dejavnik, ki nas prikrajša ravno za tista najbolj intimna, čustvena, fizična doživetja. Zato je tako pomembno, da telefon znamo pravilno uporabljati.

Čas in potrebe

Vsak dan se sprašujem, zakaj odrasli ljudje izgubimo večino radovednosti, iskrivosti, iskrenosti, veselja. Ko gledam otroke in vidim vse naštete lastnosti praktično vsak trenutek, mi to vzbuja lepe občutke. Škoda, da življenje prinese toliko stresa, prekomerne odgovornosti, toliko “nepotrebnih” potreb, da zmanjka časa za zadovoljitev tistih najbolj osnovnih. Zmanjka časa za življenje.

Bled al' Boh'n

Zame Bohinj, vedno in zmeraj. Zakaj? Zato!

Ampak zadnjič pa je, priznam, zmagal Bled. Takih juter ni veliko. Padal je dež, ampak nekaj je bilo v zraku. Volan ni hotel zaviti na parkirišče pred službo, brez posebnega razloga je avto vozil naprej, do Zake. Tam pa tole. Kakor, da bi se nekdo malo pohecal.

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!