Mnenja

Okraševanje

Tam okrog novega leta (+- mesec gor ali dol) povprečni državljan zahodne civilizacije zboli za zaenkrat še neozdravljivo boleznijo – okraševanjem hiše (tudi stanovanja v bloku) in njene okolice, s sadnimi in drugimi drevesi ter grmovjem vred (po latinsko zarniconavsakobajtico). Nisem še zasledil analize, ki bi navrgla višino zneskov, ki jo za to zahrbtno boleznijo zapravijo sicer smejoči se bolniki. To je v bistvu edina bolezen, ob kateri so vsi veseli in za katero ni kriva prazna zdravstvena blagajna ali zdravstven sistem.

Zadnja leta je prvovrstni dogodek prižiganje lučk v mestih in tekmovanje v najlepše okrašenem središču mesta. Saj priznam, lepo je. Takrat se tre ljudi. Verjetno bo držalo, da sem čudak, saj se vsako leto izognem zgoraj opisani nalezljivi bolezni, pa tudi prireditve ob prižiganju lučk mi niso blizu. Potrditev o čudaštvu je prizor, ko sam stojim nekje na polju in zrem v nekaj, kar se po vsej verjetnosti večini ljudi zdi butasto. V ivje, v brezčasno okrasitev narave. Pa ljudje mislimo, da znamo lepo okraševati. Smešno.

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Fotografija je inspiracija

Hvaležen sem fotografiji, da me je zadnja leta nekako ustavila pri bezljanju, da mi je omogočila, da lahko svet okoli sebe dojemam bolj polno, da ga dojemam, kot eno z vsem. Pravzaprav so trenutki, ko iščem motiv in primerno kompozicijo eni od najbolj intenzivnih čustvenih izkušenj, ki jih poznam. Takrat se mi zgodi, da čutim neizmerno hvaležnost samo za to, da sem, da sem živ in lahko čutim svet okrog sebe. Takrat okolica okrog mene ni le lepa kulisa za moja doživetja. Takrat okolica dobi pomen, kamen ni samo kamen, drevo ni le drevo in voda ni samo voda. Fotografija mi je omogočila prvinski stik z naravo. Spoznal sem, da je lov za dobro fotografijo le obstranskega pomena, poglavitni so mi občutki pri fotografiranju.

Vsi ti občutki so pripomogli k temu, da se lažje izražam. Tako skozi fotografijo, kot pisano besedo. Zadnjič mi je uspelo v nekaj stavkov zaobjeti tudi bistvo večnega vprašanja, ki si ga zastavljam/o v službi. Zakaj imamo narodni park in zakaj ga varujemo? Suhoparne razlage o pomembnosti tega prostora z vidika izjemnosti, enkratnosti, tipičnosti, ohranjenosti, … mi niso dovolj. Zato sem zapisal:

Narave si ne prisvajamo, ampak z njo živimo, jo spoštujemo in občudujemo. Če si dovolimo, da nas nagovori, če smo dovolj radovedni, da jo spoznamo, ni nobenega dvoma, da nas bo prevzela in navdušila. Zgradili bomo spoštljiv odnos do živih in neživih delov tega edinstvenega alpskega prostora. In nikoli več se ne bomo vprašali, zakaj ga je potrebno varovati.

Lov za idealom

Ne obstaja idealna pokrajina, idealna svetloba in idealna fotografija. Je le narava, nič manj in nič več.
There is no perfect landscape. There is no perfect photo. There is no perfect light. It’s just nature, nothing less and nothing more.

To sta dve meni najljubši pokrajinski fotografiji, posneti v letu 2016. Zgornji in spodnji slap na reki Mostnici v zatrepu doline Voje, v Bohinju.

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.

Jesen nad Selško dolino

V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo. Tudi, če gremo popoldne na sprehod na polje čez lokalno cesto, pravimo, da gremo malo na zrak, v naravo. Sicer je res, da je človek del narave, a danes ljudje delimo svet na tistega, ki ga je ustvaril in preoblikoval človek in na naravo. Če se držimo strogo te delitve, potem lahko ugotovimo, da ima Slovenija popolnoma ohranjene narave (t.i. naravnega okolja) oz. divjine izredno malo. Visokogorje, ki pa je zaradi relativno nizke višine (v primerjavi s centralnimi Alpami) obremenjeno s planinstvom, nekaj nedostopnih grap in zakotnih dolin, potem pa se naštevanje neha. Lahko celo ugotovim, da je poleg visokogorja divjino v Sloveniji moč najti na le območju Idrijskega in Cerkljanskega. V vse ostalo je človek že posegel tako, da je naravo preoblikoval, spremenil, izkoriščal, … Ustvaril je kulturno krajino. Le-ta pa je po mojem mnenju tista, ki je lahko v ponos Sloveniji. Ne moremo se primerjati z ameriško divjino, afriškimi prostranstvi, niti ne z visokogorjem osrednjih Alp, Himalajo, Sibirijo, da ne omenim Aljaske, Antarktike, …. Tam je divjina res divjina, svet, kjer je človek le občasni obiskovalec. Ne glede na to mislim, da smo znali v Sloveniji vzpostaviti način poseganja v naravo, ki omogoča ohranjanje naravnega ravnovesja. Povsod seveda temu ni tako, v splošnem pa bi lahko dejali, da je naša kulturna krajina skozi stoletja znala dihati z naravnim okoljem oz. se z njim prepletati in nenazadnje ustvarjati pogoje za še večjo biotsko pestrost, ki jo v nasprotnem verjetno ne bi bilo. Travniki, pašniki, polja in druga kulturna krajina so območja, kjer uspevajo številne vrste, ki v gozdu ne najdejo svojega prostora.

Zadnjič smo z družino preživeli lep dan v izjemni kulturni krajini nad Selško dolino. Pogledi na Ratitovec so bili veličastni, Dražgoše, Železniki, Podlonk so vpijali dušo okoliškemu jesenskemu gozdu, cerkev Sv. Križa pa je bil poleg krasnega ambienta lep izletniški cilj.

dscf3902-2

dscf3915-5

_scf4016-23

_scf4021-27

_scf4024-29

_scf4043-33

dscf3920-6

dscf3926-8

dscf3927-9

dscf3928-10

dscf3932-12

dscf3938-15

_scf4014-22

dscf3946-18

dscf4037-32

dscf4057-39

dscf4059-40

dscf4062-41

Spomini pod Triglavom

Pred dnevi sem našel tole fotografijo, ki mi je dala misliti. Sicer sama fotografija ni nič posebnega, če ne bi bilo na njej toliko osebnih spominov. Na njej so namreč vrhovi in območje, ki sem ga v različnih obdobjih življenja že v celoti prehodil. Zanimivo je, da pri tem ne čutim kakšnega posebnega zadovoljstva glede vseh osvojenih ciljev. Vsi ti spomini pri meni hitro zbledijo in jih moj trdi disk ne shranjuje dovolj dobro. V bistvu je to dobro, saj me sili k ponovnemu doživljanju gorništva, sili me, da bi ponovno okusil lepoto teh hribov pod Triglavom, pa tudi Triglava nenazadnje.

20151106-img_6170-2

A ostalo mi je nekaj drugega. Zelo dobro se spomnim ljudi, s katerimi sem doživljal ta svet. Tega ne pozabim in to mi je največ vredno. Na ta način spoznavam, da hribe in nasploh naravo povezujem z ljudmi, ki so mi blizu. Nekako se ti občutki ljubezni do narave dopolnjujejo z ljubeznijo do ljudi in obratno. To je lep občutek.

Zgodovina

Ni samo tista človeška, je tudi zgodovina Zemlje, vsega in vseh.

Fotografija Martuljkove skupine je le ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Martuljkova skupina nikoli prej ni bila takšna in nikoli več ne bo taka, kot je na tej fotografiji. Gore se spreminjajo pred našimi očmi, le težko si to predstavljamo in vidimo. Le ob kakšnem večjem podoru, poplavah, plazovih nam je jasno, da ni vse enako, kot je bilo. Deli Martuljških gora, ki so bili nekoč njihov sestavni del in jih danes ne vidimo več, sestavljajo široko prodišče Martujškega potoka v ospredju fotografije, potujejo naprej po Savi, gradijo njena prodišča, predstavljajo podlago Kranjski, pa tudi Ljubljanski kotlini ali pa so že dolgo vgrajeni v strjen konglomerat. Če boš kdaj stal na kakšnem prodišču gorskega potoka ali reke, primi v roke prodnik, da boš lahko začutil in spoznal zgodovino gora, ki jih danes ne vidiš več. Lep občutek.

20111103-dsc_7190-2

This photograph is just a momment in geological history of mountain group. It has never before looked like this and it never be the same like today. It’s changing before our eyes. The parts of mountain group that was once there and we don’t see it anymore is hidden in the wide riverbed of Martuljek mountain stream in the foreground. If you pick a stone from that riverbed you can touch the history of this mountain group.

Odsev

Lahko je odsev časa,
lahko odsev tvojega življenja,
lahko je odsev dejanj,
odločitev, potez, ravnanj.

Lahko odseva dobro, lahko slabo,
lahko je odsev počutja,
lahko odsev ljubezni.

Lahko je odsev dajanja, lahko tistega, kar jemlješ,
lahko je odsev svetlobe, lahko teme.
Karkoli že odsev je, vedno pride kasneje, vedno zamuja. A nikoli ne laže.

Tokrat nekaj odsevov z letošnjega potepanja po Dolini Triglavskih jezer, dolini odsevov.

dscf0383

dscf0145

dscf0206

dscf0256

dscf0385

dscf0398-3

dscf0405

dscf0424

dscf0534

dscf0425

Zakaj? Zato!

Vožnja v službo je vsaj zame pogosto eden izmed najbolj kreativnih delov dneva. Čas, ko lahko zberem svoje misli, ko lahko ovrednotim odločitve, ko oblikujem stališča in se dobesedno prizemljim. Večkrat se zgodi, da tudi kakšne težke službene zadeve, o katerih razmišljam in premlevam več dni, tudi tednov, strnem v mislih v tistih 15 minutah vožnje in potem spravim na papir v 10 minutah po prihodu v službo. Ne znam si dobro razložiti, zakaj je tako. Pač je.

20131018-img_8729

Tako sem zadnjič med vožnjo razmišljal, kaj mi pomeni fotografija. Ob tej temi mi je vedno zelo toplo in lepo pri srcu. Čutim, da mi pomeni veliko. A zadnjič sem v bistvu v tistem kratkem času našel pravi odgovor. Fotografija mi ne pomeni nič oz. me ne navdušuje in navdihuje zaradi fotografije same. Navdušuje me svet okrog mene. Navdušujejo me trenutki, detajli, svetloba, ljudje, nasmehi, čustva, krasna pokrajina, naravni pojavi, vzorci, vzdušje, … Fotografija je le orodje, sredstvo, da občutke ob doživljanju sveta okrog mene izrazim, tako kot najbolje znam. Navdušuje me torej izražanje, kreativnost. In fotografija mi je to omogočila.

20131018-img_8758