Mnenja

Odsev

Lahko je odsev časa,
lahko odsev tvojega življenja,
lahko je odsev dejanj,
odločitev, potez, ravnanj.

Lahko odseva dobro, lahko slabo,
lahko je odsev počutja,
lahko odsev ljubezni.

Lahko je odsev dajanja, lahko tistega, kar jemlješ,
lahko je odsev svetlobe, lahko teme.
Karkoli že odsev je, vedno pride kasneje, vedno zamuja. A nikoli ne laže.

Tokrat nekaj odsevov z letošnjega potepanja po Dolini Triglavskih jezer, dolini odsevov.

dscf0383

dscf0145

dscf0206

dscf0256

dscf0385

dscf0398-3

dscf0405

dscf0424

dscf0534

dscf0425

Zakaj? Zato!

Vožnja v službo je vsaj zame pogosto eden izmed najbolj kreativnih delov dneva. Čas, ko lahko zberem svoje misli, ko lahko ovrednotim odločitve, ko oblikujem stališča in se dobesedno prizemljim. Večkrat se zgodi, da tudi kakšne težke službene zadeve, o katerih razmišljam in premlevam več dni, tudi tednov, strnem v mislih v tistih 15 minutah vožnje in potem spravim na papir v 10 minutah po prihodu v službo. Ne znam si dobro razložiti, zakaj je tako. Pač je.

20131018-img_8729

Tako sem zadnjič med vožnjo razmišljal, kaj mi pomeni fotografija. Ob tej temi mi je vedno zelo toplo in lepo pri srcu. Čutim, da mi pomeni veliko. A zadnjič sem v bistvu v tistem kratkem času našel pravi odgovor. Fotografija mi ne pomeni nič oz. me ne navdušuje in navdihuje zaradi fotografije same. Navdušuje me svet okrog mene. Navdušujejo me trenutki, detajli, svetloba, ljudje, nasmehi, čustva, krasna pokrajina, naravni pojavi, vzorci, vzdušje, … Fotografija je le orodje, sredstvo, da občutke ob doživljanju sveta okrog mene izrazim, tako kot najbolje znam. Navdušuje me torej izražanje, kreativnost. In fotografija mi je to omogočila.

20131018-img_8758

Izpetek

Lahko ima človek čisto navadno petkovo popoldne. Lahko pa ima čisto posebno petkovo popoldne. Na zelo preprost in enostaven način. S sprehodom v naravo. Otroška energija, odprtost, zvedavost je pravi balzam in nasprotje celotedenskemu odraslemu nezadovoljstvu in kompliciranju, ki ga doživljamo v službah.

dscf2992-1

web32

dscf3027-16

dscf3031-17

dscf3034-19

dscf3040-23

dscf3050-28

dscf3065-32

Kamen, plezanje in toaletni papir

Kamen je plezalno bistvo, osnova za to čudovito dejavnost. Vsak kamen, vsaka gora, vsaka stena ima svojo zgodbo. Prvo je spisala narava sama, drugo pa človek z osvajanjem. Tiste prve so tako stare, da si človek, ki življenje dojema skozi prizmo let in desetletij, težko predstavlja dogajanje izpred stotine milijonov let in več. (če bi celotno zgodovino zemlje razdelili na rolico toaletnega papirja, potem se vsa zgodovina človeštva skriva v 0.1mm. Še riti si ne bi mogli obrisati!!).

20150509-img_8175-2

Za plezalca je pomembna zgodba preplezana smer, športni, rekreacijski, doživljajski trenutek v njej. Pogosto mu je pomembna tudi kvaliteta kamna (v žargonu »skale«), lepota stene, estetika gore. Le redko pa se zgodi, da katerega od plezalcev zanimajo tudi zgodbe kamnin. Verjetno je temu tako tudi prav. Če se namreč poglobimo v zgodovino kamnin, po katerih plezamo, se nam lahko celo zgodi, da se nam filozofska stališča o plezanju, kot osebno zelo pomembni dejavnosti, drastično spremenijo. Zlahka se ujamemo v razmišljanju, da je večina stvari, ki jih danes radi počnemo, in za katere trdno verjamemo, da so pomembne, zelo smešnih, banalnih, celo trapastih. Za primer se vrnimo le v pestra obdobja zadnjih dveh milijonov let, ko je večkrat celotno Evropo pokrival trden led. Vse tja do najvišjih vrhov. Ob tej predpostavki so npr. razne debate o tem ali je prav, da ima neka smer svedrovce ali ne, smešna. Podobno smešno se zdi že več kot desetletje dolgo nerazumevanje med gorskimi kolesarji in številnimi planinci. Ali pa vprašanja o vplivu gorništva/alpinizma na Alpske vrhove? Ena samcata ledena doba, za katero sploh ni vprašanje ali se bo zgodila ali ne, temveč kdaj, bo vse sledove človeškega delovanja v gorah pometla z zamahom, podobnemu babičinemu, ko pometa teraso.

20150509-img_8235-16

Tako razmišljanje ne vodi nikamor in je celo nevarno, saj se geološko gledano zdi tudi celoten vpliv človeka na ta planet zanemarljiv. V daljni preteklosti se je mnogokrat zgodilo, da je izginilo več kot 90% vrst, da je bila Zemlja pogosto povsem neprijazna za življenje, onesnažena s CO2, prašnimi delci, … Pa pri tem človek ni imel prstov vmes. Lahko celo trdimo, da so prav ta trenutek razmere na Zemlji izjemno ugodne za življenje, kljub prisotnosti človeka.

dscf0396-1

A življenje ne teče v preteklosti, življenje je tukaj in zdaj. Zato geološko razmišljanje ni in ne more biti izgovor za dejanja v sedanjosti. Lahko pa nam tovrstno razmišljanje pomaga, da razumemo in smo hkrati hvaležni za trenutek, ki nam ga je življenje podarilo. Pomaga nam tudi spoznati, da je tisto, kar danes občudujemo, tudi kot plezalci, alpinisti ali ljubitelji narave le bežen trenutek, le ujeta fotografija vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Da so zato tudi naši osebni uspehi zelo relativni. Pa vendarle ostaja nekaj, kar je večno. Kar nikoli ne izgine. Doživetja. Tista, ki bogatijo nas, soljudi in ne škodijo drugim in naravi. Zapisala so se v človeško zgodovino, v tisti 0,1mm toaletnega papirja 🙂

20160905-dscf2370-3

V dolini tihi

Naravno okolje je postalo poligon za naše prostočasne dejavnosti. Uživamo pod morjem, veslamo prek brzic ali mirnih gladin, kolesarimo čez drn in strn, skozi gozdove in čez planine, osvajamo vrhove – peš, s kolesom ali s plezanjem, navzdol rišemo smučine, na nebu jadramo z orli. Rekreacija v naravi je nekaj izjemnega, sproščujočega, adrenalinskega, svobodnega, pa tudi odgovornega, včasih nevarnega, izzivalnega. Stik z naravo je v vsakdanu današnje civilizacije tako redek, da je pobeg v neokrnjeno naravo postala ena od novodobnih zasvojenosti, ki jo generira med drugim ali pa predvsem potreba po gibanju.

DSCF0291-1

V splošnem se zdi, da imamo tisti, ki radi hodimo v hribe, turno smučamo, plazamo, veslamo, soteskamo, se potapljamo, … spoštovanja vreden odnos do narave. Pričakovati bi bilo, da je vsem nam neokrnjena narava sveta, saj nam le taka ponuja prvovrstne športno rekreacijske užitke. Verjetno je med nami le redkokdo, ki ni naravovarstvenik po duši. Verjamem, da vsi zagovarjamo stališča varstva narave, da spoštujemo tiste živali in rastline, ki imajo na območju izvajanja naše rekreacije svoj dom, svoj življenjski prostor.

20160729-ZZ8M0301

Pogosto žal ugotavljam, da temu ni tako. Naravno okolje nam bolj kot prostor za odgovorno doživljanje prostega časa in rekreacije postaja športna dvorana s prelepim razgledom in sončnim zahodom. Do naravnega okolja in divjine bi se radi pripeljali kar najhitreje, najbolj udobno in najbolj varno. V naravnem okolju si ne želimo preveč drugih dejavnosti, motijo nas kakršnekoli omejitve, naravovarstveni pogoji se nam zdijo neživljenjski, nesmiselni, posegajo v našo svobodo. Zato radi kažemo s prstom na druge, radi tehtamo in primerjamo naše vplive z npr. gozdarstvom, kmetijstvom, energetiko, prometom, vojsko, … Vse našteto veliko bolj vpliva na naravo, kot moje padalo, moja smučka, moj svedrovec, moje brezpotje.

DSCF0358-1

Nikjer ne vidim bolj primernih ljudi, ki bi dolgoročno zagovarjali stališča varstva narave, kot so ljudje, ki ostanejo brez besed na vrhu gore ob neskončnem razgledu, ki jih nasmeje jutranja zarja, boža večerni svit, ki imajo pogum zreti nevihtam in strelam v oči, ljudi, ki se zlijejo s skalo v previsu, ki jim zvezdnato nebo ne pusti spati. To so ljudje, ki jim narava omogoča, da lahko izživijo svoje sanje tudi pri zadovoljevanju svojih športnih, rekreacijskih, doživljajskih ciljev. Bomo naravi začeli vračati za njeno dobrohostnost, bomo skušali spoznati njene zakonitosti, bomo začeli postavljati meje pri sebi, bomo stopili na prste netrajnostnemu razvoju, bomo glasni tam, kjer je treba, bomo pokazali spoštovanje do drugih živih bitij, bomo znali doživljati ali le jemati? Ni vprašanje da ali ne, vprašanje je le kdaj?

DSCF0604-8

Civilizacija je kruta, življenje je pa lepo

Ljudje smo si resnično zakomplicirali tole našo civilizacijo. Ta občutek me vedno zadane takrat, ko se vrnem s kakšnega daljšega in prijetnega dopusta.

DSCF4995-11

Življenje je pač tako preprosto, ko ne potrebuješ veliko materialnih stvari, ko imaš veliko časa zase, za najbližje, ko imaš čas za razmišljanje, za podoživljanje, za opazovanje okolice, za pogovor, za druženje. Ko ti vsaj polovico dnevnega časa možganov ne morijo in ubijajo računalnik, mobitel, televizija, radio in ostala navlaka. Potrebuješ še kakšen miren in neokrnjen kotiček na tem planetu in potem je življenje krasno.

_SCF5099-18

Tisti trenutek, ko se vrnem z dopusta, se situacija obrne za 100%. Takoj je potrebno misliti na tisoč obveznosti, med katerimi je vsaj tretjina čisto nepotrebnih, a se jih zaradi udobja sploh ne moremo znebiti.

DSCF5068-15

Včasih imam celo občutek, da skoraj ne živimo več, ampak samo opravljamo neke nujne funkcije, da celoten sistem deluje. Ujetniki brez možnosti pobega.

DSCF5433-28

Seveda brez obveznosti, odgovornosti, … ne gre, ampak življenje je postalo res stresno, povsod se zahteva popolnost, biti moramo odlični, samoiniciativni, predani delavci, doma perfektni starši, ne smemo pozabiti na svoje telo in rekreacijo, zvečer na kakšno prijateljsko družbo, vmes pa je potrebno urediti vsaj 650 opravkov, vse v 24 urah. Mogoče večina ljudi to zmore, meni pa je to preveč. Ni normalno. Itak, da so potem kompromisi, slaba volja, skrhani odnosi, depresija, …

DSCF5598-60

Vseeno skoraj vsak dan pomislim na to, da nam je tu, v Sloveniji izredno lepo. Da je mnogokje še bistveno slabše, bistveno huje. Da sem tudi hvaležen za vse, kar mi je dano. Da mi je lepo. A zadnje dni je bilo še posebej lepo. Raziskovali smo Kamenjak in uživali v trenutkih, ki so za shranjevanje v možganski disk! Všeč mi je, da Kamenjak še vedno staja bolj ali manj naravno ohranjen, saj le tako ponuja izredna doživetja, izreden učni poligon. Ni čudno, da ga toliko ljudi obišče. In upam, da tu nikoli ne bo kakšnega hotelskega ali vikendaškega turizma, ki je pokvaril že toliko lepe obale po Jadranu, Sredozemlju, Bližnjem vzhodu, pa še mnogo kje.

Nekaj utrinkov:

DSCF4989-7

DSCF4999-12

DSCF5124-20

DSCF5367-24

DSCF5394-25

DSCF5423-27

DSCF5464-35

DSCF5477-3

DSCF5485-4

DSCF5500-7

DSCF5532-44

DSCF5535-46

DSCF5539-49

DSCF5552-54

DSCF5563-55

DSCF5576-58

DSCF5589-59

Kdo sem in kdo si

Čeprav je človek sam sebi čisto zadosten, pa to niti slučajno za življenje ni dovolj. V bistvu ni čisto nič. To, kar sem, je zato, ker si tudi ti. Ker smo vsi.

Zadnji meseci so čustveno nabiti, polni življenja, preizkušenj, spoznanj. Svit nas uči potrpežljivosti, prilagajanja, poslušanja, odrekanja, obenem nas zasipa z iskreno ljubeznijo, bistvom življenja, srečo, sprejemanjem. Kako neverjetno različne so energije med spoloma, že pri najmlajših. In kako čudovito je to videti, spremljati, sprejemati.

P1140821-1

To so bili tudi meseci novic o beguncih, migrantih, deljenih mnenjih o njihovem pravilnem poimenovanju, humanitarnosti in tudi strahu, zavračanju, ograjah, … So begunci ali migranti ali teroristi? Tomo Križnar je na eni izmed oddaj, kjer so zbrali pogum, da so ga povabili skupaj s politiki, dejal, da jim pravi kar ljudje. In da verjetno ni daleč dan, ko bomo zamenjali vloge. Pa je bilo vseeno čutiti, da se tudi s tem določeni politiki ne strinjajo povsem. No, kakorkoli, v dobi interneta si lahko vsak sam malce pobrska in najde kakšne verodostojne informacije o vojni v Siriji, o Islamski državi, o beguncih, o kriminalu in trgovanju z begunci, o Bližnjem vzhodu, o islamu. Znanje je moč, z njim razumemo in spoštujemo drugačne. Neznanje in strah pa je medij za politiko, vladanje in še kaj bistveno hujšega. Izredno sem vesel, da sem lahko pred dnevi obiskal predavanje o islamu. Moja dva sicer “čudaška” bratranca sta pred časom prišla na idejo, da bi kar v domači kolibi v Stražišču organizirali zanimiva predavanja ljudi, ki so okrog nas, pa njihovega dela sploh dobro ne poznamo. In se je začelo, najprej z napovedovanjem potresov (Jure Žalohar), nato o nastanku gora (Aleš Zdešar) in pred kratkim o Islamu (Boštjan Perne). Izjemno predavanje in odprtje oči. Vsakemu bi privoščil, da malce pogleda čez planke. Bi bilo verjetno vsem lepše.

DSCF3529-1

Seveda smo zmago znanja proslavili na ustrezen način. Z molitvijo.

DSCF3534-2

Tistim, ki imajo probleme z dojemanjem beguncev kot ljudi pa svetujem, da vzamejo eno torbo, svoje majhne otroke in se podajo na kratko pot do recimo Saudske Arabije (bogata dežela). Z vlaki, avtobusi, peš, v vsakem vremenu, čez morje v prepolnem čolnu, čez meje, mimo kontrolnih točk. Vse je zastonj. Naj gredo v nov svet, poln priložnosti. Potem pa naj se javijo in sporočijo, kakšna je bila pot in kako je kaj v novem, lepem svetu. Adijo.

Februarja smo za National Geographic Slovenija skupaj z Arnejem Hodaličem ušpičili eno krasno fotografiranje v Bohinju, kjer sem lebdel na vodi. Super izkušnja in krasno druženje.

12795181_1000765859992115_620662317527622467_o
Foto: Andy Aunghtwin

12841326_1000765999992101_3210643140441848689_o
Foto: Andy Aunghtwin

Marca smo na Pokljuki preživeli tri sončne dni v tem sicer ne ravno s soncem bogatem letu. Kar lepo smo se poslovili od zime.

DSCF3678-8

DSCF3630-1

DSCF3695-5

Pa prišla je pomlad. Na prvi pogled nevsiljivo, potuhnjeno. A, ker smo tako vpeti v vsakdanje “pomembnosti” življenja, se nam zdi, da je en dan še vse pusto, brezbravno, naslednji dan pa že vse zeleno in cvetoče. Pozabili smo gledati, uživati, dojemati, čutiti. Pozabili smo resnično živeti. K sreči imam zato fotografijo. Mi pomaga, včasih prisili, motivira, da se ustavim, da se sklonim, da iščem svetlobo, izraze narave in ljudi. Sem hvaležen. Za vse.

web18-1

20160329-DSCF3911

20160329-DSCF3916

Turistična kmetija Jelinčič

Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.

20130316-IMG_7085

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

Videti svoje življenje

En prav posebno lep občutek je takrat, ko si zadovoljen sam s sabo, s tem kar imaš, s tistimi, ki te obkrožajo. Seveda so ti občutki možni le, če imaš v življenju srečo. Da si zdrav, da imaš dovolj za živeti, da imaš kje živeti, da imaš službo, delo, da imaš družino, prijatelje, da imaš srečo pri izbiri partnerja, … Seveda ni vse našteto pogoj in seveda ni vse odvisno od sreče. Marsikaj lahko postoriš tudi sam.

DSCF3420-9

Sam sem bolj vizualne sorte in to je tudi eden od razlogov, da uživam v fotografiji. Fotografije pa ne dojemam kot lov za najboljšimi fotografijami, ampak predvsem kot vizualizacijo svojega življenja. V bistvu mi fotografija omogoča, da vidim, kako živim, kakšen svet je okoli mene, kakšni ljudje me obkrožajo in kaj vse počnem. To mi pomeni veliko, saj skozi fotografije še bolj spoštujem vse, kar mi je dano, še bolj intenzivno doživljam življenje prek spominov, še bolj sem hvaležen za preproste trenutke. V bistvu čutim, da je življenje bolj intenzivno, bolj polno.

DSCF3374-9

Kolikokrat grem skozi starejše fotografije in uživam v obujanju spominov, čustev, doživetij. To so trenutki, ko neizmerno uživam, pa čeprav kdaj tudi pozno v večer.

DSCF3332-4

Pogosto gredo trenutki življenja kar tako mimo, prehitro in brez možnosti, da bi to trajno vtisnil v spomin. Fotografija mi omogoča, da vsaj del tistega, kar sem doživel, lahko shranim za približno večno. Fotografija ni samo tisti končni izdelek, za fotografijo je potrebno pogosto kam oditi, kaj doživeti. Fotograf pri svojih fotografijah ne vidi le lepe fotografije, ampak ob gledanju podoživlja vse lepe in manj lepe trenutke ob nastanku fotografije, na poteh, ob druženju, … To je zame osebno najlepši del fotografije.

DSCF3403-2

Zato je pomembno, da ne pozabimo fotografirati tudi preproste, vsakdanje trenutke, ki niso povezani le z izbranim motivom, čudovito svetlobo, plačljivim delom, … Naj to ne bo pretežko ali pa odveč.

DSCF3417-6

Ljubitelji narave

Danes si moramo ljudje izmišljati in pogosto ter povsod poudarjati raznorazne pridevnike, da poudarimo naš odnos do narave. S tem se skušamo ločiti od tistih, ki jim narava nič ne pomeni. Pred desetletji smo začeli neverjetno lahkotno lepiti oznako ekološko na vse, kar vsaj malo zadiši po naravnem. Danes je ekološki celo avto, pralni stroj in celo WC papir. Kot ekološke akcije označujemo vsakoletno pobiranje smeti, gradimo ekološke hiše, kupujemo na ekoloških tržnicah, na banki nam nudijo ekološki kredit!?. Ekologija je modna muha, tudi gospodarska priložnost, pravzaprav je vsepovsod. Pa vam je sploh kdo kdaj zaupal, kaj v resnici je ekologija. To je znanstvena veda o odnosih med živimi bitji ter živim in neživim okoljem. Še vedno menite, da so smetarji lokalne komunale ekologi?

20160301-ZZ8M9573

In kdo so potemtakem ljubitelji narave? Ta izraz si pripne mestna gospa, ki s svojim oblečenim psom rada zaide v Tivoli, borzni posrednik, ki za vikend »karva« na Krvavcu, član uprave cementarne, ki z vetrom v laseh jadra s prijatelji po Sredozemlju, navdušen turni smučar, ki uživa v »heli ski-ju«, stari rocker, ki s svojim Harleyem neizmerno uživa v gorskih razgledih ovinkastega Vršiča, … Če so ljubitelji narave, potem gre verjetno za ljudi, ki imajo radi naravo. Pa imajo radi naravo na način, da ima tudi ona kaj od tega ali le za to, da imajo sami nekaj od tega odnosa ter da se pohvalijo, kakšni ljubitelji narave so?

20160301-ZZ8M9590

Ste kdaj slišali ali prebrali, da bi bili kakšni staroselci ljubitelji narave? Mogoče Indijanci, Aboridžini, Eskimi? Ste kdaj slišali kakšnega malega kmeta na podeželju, v gorah, da bi dejal, da je ljubitelj narave? So mogoče kdaj izjavili, da so ekologi? Tisti, ki z naravo resnično živijo, so njen del in gojijo povsem drug odnos do nje. Velikokrat je za te ljudi narava kruta, taka, kot v resnici je, z vsemi lepimi in manj lepimi obrazi.

20160301-ZZ8M9584

Mi, ljubitelji narave pa iz toplega, z vsemi priteklinami sodobnega ugodja grizemo nohte ob vremenski napovedi, ki bo ta vikend obupno slaba in je pod vprašajem naše tako pričakovano smučanje ali pa plezalni vikend v Istri. Zakaj ravno za vikend in ne med tednom? No, mi bomo kakšen slab vikend preživeli, tudi kakšno sušo ter poplavo. Ljudje, ki živijo z naravo pa bodo molili k preživetju.

20160301-ZZ8M9601

Ne glede na vse, ljudje civilizaciji ne bomo ušli. Tudi ljudje na skrajnem severu Sibirije bi verjetno njihovo mrzlo jurto zamenjali za našo toplo alpsko hiško. Njihovo zdravstvo bi zlahka zamenjali za našega, sicer vsak dan medijsko popljuvanega, zamenjali bi tudi šolstvo ter še kaj. Zato z ljubitelji narave ni nič narobe, vsi postajamo prav to. Vsi težimo k udobju, pa tudi varnosti. Le ne pozabimo, da smo del narave. Da nam le njeno poznavanje, prilagajanje, spoštovanje in odnos omogoča dolgoročno preživetje na tem planetu. In če imamo kdaj možnost izbire, izberimo tisto obliko preživljanje prostega časa v naravi, ki ji najmanj škoduje. Naj ne bo ljubitelj narave le fraza, ampak naj odraža naša dejanja.