Narava

Alpe niso le turistična destinacija

SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.

Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.

ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE

Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.

Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).

Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).

Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.

NARODNI PARKI V ALPAH

Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.

V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.

Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.

DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV

Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.

Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.

Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.

VARSTVENA OBMOČJA

Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.

Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.

ZUNANJE MEJE PARKOV

Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.

VARSTVENI REŽIMI

Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.

Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.

KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE

Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.

Gorski gozd

Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Planine pod Košuto

5 stvari, na katere morate paziti, če boste zašli z otroci v gore:

– v hribih je svež, čist zrak!!
– v hribih tu pa tam ni dostopa do interneta!!!
– v hribih se lahko celo zadihaš!
– v hribih je možno gozdne sadeže (jagode, borovnice, maline, …) jesti brez, da bi jih prej 3-krat umil!!
– v hribih se otroci zabavajo brez igrač in igral!!

Premislite, preden se podate v ta čuden svet.

Korita Soče

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

Možic in Slatnik

Doživljanje gorskega sveta s svojimi otroki je eden izmed najlepših obdobij spoznavanja z gorami. Prenašanja znanja, izkušenj, vedenja in navdušenja je lahko sicer naporno, a vedno poplačano z nepozabnimi doživetji. To je obdobje, ko časovnice na tablah ne pomenijo prav veliko, ko je zanimivo tisto, kar včasih tudi opazil nisi, ko je veliko več vprašanj, kot odgovorov in ko ponos ni vezan le na lastne dosežke.

Vrhovi nad Soriško planino so odličen poligon za družinske gorniške podvige. Dostopni, prijazni, zanimivi (ostaline Rapalske meje, eldorado cvetja, ovce, …), razgledni, a hkrati dovolj strmi, da otroke navajamo na previden korak, na zanesljivo hojo.

Fotografija in narava

Gore imam rad. Lepe so, privlačne, pa tudi kdaj strašljive in skrivnostne. Zaradi moje ljubezni do gora ne morem reči, da sem ljubitelj narave, da sem zato kaj posebnega. Rad imam vso naravo in močno čutim, da sem njen del. Nočem ločevati med človekom in naravo, pa čeprav je to danes zelo težko. Velikokrat tudi čutim, kako močno je današnja civilizacija zarisala nevidno mejo med človekom in »ostalo« naravo. Priznam tudi, da so dobrine civilizacije preveč mikavne, da bi se jim lahko ognil. Še več, uživam v njih. Skušam razumeti, da smo ljudje edinstveni po tem, da smo sposobni ustvariti kulturo, civilizacijo, ki je enkratna in čudovita. Vseeno se težko sprijaznim z dejstvom, da smo se postavili nad vsa druga živa bitja in da zaradi zadovoljevanja svojih potreb škodujemo drugim. To me vedno nekako žre. A kaj, ko so večinoma moja dejanja največkrat drugačna od mojih misli, prepričanj, … Spremeniti dejstva, da sem človek, ne morem.

Mi je pa fotografija pomagala, da vidim in doživljam svet okrog sebe drugače, kot prej. Bistveno lepše. Da ne omenjam, česa vse sem se skozi ukvarjanje s fotografijo naučil. Prepričan sem tudi, da ima za področje, s katerim se tudi poklicno ukvarjam, torej varstvom narave, fotografija neizmeren vpliv in pomen. Danes žal ugotavljam, da se zaradi pridobivanja všečnosti na družabnih omrežjih, turistične promocije ali poslovnih priložnosti, pogosto tudi fotografije, ki bi lahko imele drugačno sporočilo, uporabljajo ali zlorabljajo za namene, ki lahko škodujejo naravi. Po drugi strani pa ima ravno zaradi izjemne moči družabnih omrežjih varstvo narave prvič v zgodovini neslutene možnosti za “brezplačno” promocijo in izobraževanje, ki bi doseglo bistveno večji krog ljudi, kot kadarkoli prej.

Geološke značilnosti Krnskega pogorja

Krnsko pogorje je impozantna gorska skupina, ki poteka v smeri SZ-JV od Krnčice do Rdečega roba in jo od preostalih delov Julijskih Alp ločijo tri vodne lepotice, torej z juga in zahoda smaragdna Soča, na severu Lepena in na vzhodu skrivnostna Tolminka.

Krn

Planina Leskovca

Rdeči rob

Navzven kaže Krnska skupina, ki se kot velikanska pregrada dviguje nad Sočo, dva popolnoma različna obraza. Na jugu se strma travnata pobočja zajedajo prav do grebena, še najbolj položen obraz kaže prav južno pobočje Krna oz. Krnska plošča, ki je nekoliko zamaknjena proti vzhodu. Povsod drugje so strmine tako hude, da so redkokje prehodne. Na severni strani grebena je podoba precej bolj pusta in kamnita. Tod kraljujejo obsežni kraški podi (V Laštah), kamnite izravnave, prepolne škrapelj, žlebičev, brezen in jam. Družbo jim pod Šmohorjem in Peski delajo pahljačasta, široka melišča, ki se stekajo v Dolino jezera v Lužnici in dokazujejo, da gore »umirajo«.

Pašniki pod Krnom

Krn

Obsežna pašna območja Krnskih planin

Pogled iz Rdečega roba proti Dolini jezera v Lužnici

Melišča pod Peski

Tako kot je Krnska skupina posebna, lepa in imenitna na pogled, se njena imenitnost kaže tudi v geološki zgradbi. Beli in sivi apnenci, ki gradijo skoraj celotno Krnsko skupino, so nastajali več kot 1000 km južneje od mesta, kjer danes kraljujejo nad Sočo. Pred več kot 200 milijoni let je bila namreč podoba Zemlje precej drugačna od današnje, in s tem tudi razporeditev oceanov in kopnega. Celotna trdna zemeljska skorja namreč »plava« na tekoči magmi, ki gradi notranjost Zemlje. Popotovanje kontinentov lahko primerjamo s plavanjem ledenih plošč po morju.

Nekje na območju današnjega Ekvatorja se je v času triasa (220 milijonov let in več nazaj) bohotil ocean Tetida, v katerem so nastajale kamnine Julijskih Alp. Kamnine Krnskega pogorja so nastajale v zelo plitvem morju, v medplimskem pasu, kjer se je iz vode izločal kalcijev karbonat (CaCO3) in se odlagal na dno v obliki apnenčevega mulja, iz katerega je skozi tisočletja nastajal apnenec. V takem apnencu so lepo vidne tanke bele plasti oz. bele lise, ki so posledica delovanja cijanobakterij, ki živijo v takih okoljih. V nekoliko globjem morju, še vedno ne globjem od 20m, so živele velike megalodontidne školjke, ki so po odmrtju padle v apnenčevo blato in se v najrazličnejših presekih ohranile kot fosilni ostanki, velikokrat tudi v obliki srca. Teh ostankov je na območju Krnskega pogorja še posebej veliko. Na prav poseben način so ohranjene školjke v Dolini jezera v Lužnici. Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo. Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Že ime nam pove, da gre za rdeči sediment, ki je nastal v morju, Neptun je namreč rimski bog morja. Apnenec s školjkami je bil podobno kot danes že enkrat prej v geološki zgodovini dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Školjčne lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč morski sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.

Stromatolitni apnenci (delo cianobakterij)

Megalodontidne školjke

Amonit

Lupina amonitne hišice je nadomeščena z manganom

Tudi drugje v Dolini jezera v Lužnici lahko med belim apnencem opazujemo dolge razpoke, zapolnjene z rdečim sedimentom. Takim zapolnitvam pravimo neptunski dajki in so podobnega nastanka kot rdeče zapolnitve megalodontidnih školjk. Razpoke v apnencu so nastale zaradi tektonskih dogajanj, potresov, premikov.

Neptunski dajki

Večji del apnencev v Krnskem pogorju je plastnatih, plasti pa so različno debele. Plast apnenca pomeni dobo odlaganja apnenčevega mulja, ki je bilo po daljšem obdobju odlaganja za kratek čas prekinjeno in to danes opazujemo kot stike med plastmi. Nekateri apnenci, kot npr. tisti, ki gradi vrh Triglava, niso plastoviti, saj se odlaganje apnenca v zelo dolgem obdobju ni prekinilo. Takim apnencem pravimo masivni apnenci.

Plastoviti apnenci

Geološka posebnost, ki kar bode v oči, predvsem iz južne strani, je vrh Rdečega roba. Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza. Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Seveda se nam takoj zastavi vprašanje, kako sta na enem mestu lahko združeni kamnini, med katerimi je tolikšna starostna razlika. Nastanek te zanimive geološke lokacije je povezan z dvema procesoma. Ob precej močnem prelomu, ki poteka v smeri SZ-JV, je rdeče lapornate apnence, ki so kredne starosti, ob prelomu premaknilo iz oddaljenega mesta na današnje. Razumljivo bi bilo, da bi se te rdeče kamnine pojavljale tudi kje drugje ob prelomu. Tu pa nastopi drug, zelo važen proces in sicer erozija, ki je večino teh rdečih lapornatih apnencev že odnesla v dolino. Na nekaterih mestih, npr. na sedlu med krnico pod Rdečim robom in jezerom v Lužnici, se rdeče plasti ponovno pojavijo na površini.

Rdeči rob

Na Rdečem robu se skriva še ena posebnost. Pod lapornatim apnencem, ki je zaradi premika ob prelomu »narezan« na zelo tanke plasti, naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali (Strunjanski fliš). Fliš ni kamnina, ampak zaporedje kamnin, nastalih z podzemnimi plazovi, na robovih med plitvim in globokim morjem. Plazovi so se podobno kot na kopnem v globokem morju ustavljali v obliki pahljač, v katerih se je material sortirano odložil, zato v flišu dobimo zaporedje konglomeratov ali breč, peščenjakov, lapornatih apnencev in apnencev.

Fliš pod Rdečim robom

Dolgo zatem, ko so kamnine Krnskega pogorja nastale, so jih tektonske sile začele iz kraja nastanka premikati proti današnji legi. Tektonika plošč, najmogočnejša Zemljina sila, ki gradi gorovja in spreminja lego in oblikovanost kontinentov, je izoblikovala tudi Alpe. Na dolgi poti, ki je potekala pod površjem, so se kamnine »utrudile«, nagubale, razpokale, prevrnile, spremenile. Ob pritiskih so se lahko tudi cele skladovnice, visoke tudi več tisoč metrov, narinile ena na drugo. Tudi Krnska gorska skupina je bila narinjena iz severa proti jugu. Prav velikanski narivi in nagnjenost plasti so vplivali na današnjo zunanjo podobo te skupine.

Jezero v Lužnici

Skalni osamelec Pod Peski

Melišča Pod Peski

Zunanjo podobo pa je skozi vsa dolga leta izoblikovala tudi erozija, voda, veter, sneg, zmrzal, sonce, … Mnogo kamnin, ki so gradile Julijske Alpe, je erozija že odnesla in le domišljamo si lahko, kako visoke so bile Alpe nekoč in kam vse je odneslo material. Izmed zunanjih dejavnikov so najmočneje preoblikovali podobo pokrajine ledeniki. Ti so obrusili stene gora, zgladili, poglobili in razširili doline, premaknili ogromne količine materiala in jih odložili v obliko čelnih in bočnih moren (več o morenah pod Krnom najdete tule – Ledeniške morene pod Krnom) .

Ledeniki so po vsej verjetnosti vplivali tudi na današnjo podobo Krnske strehe, ki naj bi nastala ob velikem podoru med ledenimi dobami. Po umiku ledenikov so na sicer povsem prepustnem apnenčastem površju ostala nekatera visokogorska jezera, ki so posledica kombinacije več dejavnikov, in sicer bolj neprepustnih plasti pod jezeri, v katerih se je naknadno odložila jezerska kreda, ki dodatno vpliva na neprepustnost in bližina melišč, ki svojim materialom zasipajo še preostale razpoke, ki bi lahko povzročile odtekanje vode. Krnsko in Dupeljsko jezero ter Jezero v Lužnici so torej posledica geoloških, tektonskih, ledeniških in klimatskih dejavnikov.

Jezero v Lužnici

Krnsko jezero

Dupeljsko jezero

Tako kot drugje v Julijskih Alpah je tudi v Krnskem pogorju moč na površju spremljati vpliv vode na apnenčevo površje. Še posebej je to izrazito na severni strani Krna, v območju »V Laštah«, kjer je visokogorski kras moč opazovati v vsej svoji lepoti. Tako padavinska voda, še posebej pa snežnica, topita apnenec in ustvarjata oblike, ki se jim lahko človek le čudi. Raznovrstne oblike žlebičev, škrapelj, meandrov, razpok, brezen, jam, si lahko ogledujemo brez, da bi nas motilo rastje.

V Laštah

Korzika 2017

Korzika 2017 sem napisal zato, ker verjamem, da se bomo na ta fantastičen otok še vrnili, če bo to le možno. Pravzaprav ne vem, zakaj smo toliko časa odlašali za prvi obisk, saj nam je korziška pokrajina pisana na kožo – gore, neokrnjene reke, gozdovi, morje, dobra hrana, luštni kampi, … No, navdušeni smo bili.

Sicer povsem drugačni dopustniški plani za konec avgusta so se tisto soboto zjutraj ob vremenski napovedi obrnili na glavo, v nekaj minutah sva se odločila za Korziko, kupila karte za trajekt in v ponedeljek smo našo hiško na kolesih že usmerili proti francoskemu otoku. Nimam namena na dolgo in široko razpredati, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli in kaj vse Korzika ponuja. V splošnem lahko rečem le, da je ta otok še vedno pristen, divji, odlična destinacija za aktivne dopustnike, popotnike, … Ne vem zakaj, ampak imel sem občutek, da sem se vrnil v osemdeseta leta, ko je bilo vse bolj sproščeno, bolj kul, nezakomplicirano, navdihujoče. Na Korziki ni vse spedenano v nulo, ni instant turizma, ne dopuščajo razvoja hotelov tik ob ali na plažah, ne pustijo turizmu, da bi uničil njihovo bistvo. Resnično navdihujoče. Plaže, mesta, reke, gore so čudovite.

Najprej smo spoznavali osrednjo Korziko, s krasnimi dolinami in resnično neverjetnimi rekami. Zaradi več ali manj granitne podlage, se voda lažje in hitreje segreje, zato je kopanje v tolmunih prav prijetno. Kaj šele skakanje po lepo zaobljenih skalah in balvanih.

Mesteca so majhna, ohranjajo njihovo stavbno tipologijo, značilno pozidavo, … Da ne govorim o raznolikosti, izjemnih legah, …

Odlična zmes ohranjene narave in kulturne krajine, ki jo kleni domačini skrbno čuvajo.

Kampi simpatični, majhni, ugodni, preprosti, z dušo. Končno spet tisto pravo kampiranje!!

Plaže nič posebnega 🙂

Otroci so trpeli 🙂

Težko bi dejal, da je bil to spet eden od dopustov, bilo je namreč pravcato potovanje. V petnajstih dneh na otoku smo zamenjali 9 lokacij, spoznali marsikaj novega, predvsem pa smo preživeli kakovosten čas skupaj v izjemnem okolju.

Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.