Narava / Nature

Pomladna fotografska delavnica v Loški Koritnici in Trenti

Tudi letos bom v okviru delavnic, ki jih organizira Javni zavod Triglavski narodni park vodil dvodnevno fotografsko delavnico v Loški koritnici in Trenti.

Javni zavod Triglavski narodni park v okviru naravoslovnih Belarjevih dni organizira 2-dnevno fotografsko delavnico v Loški Koritnici in Trenti. Belarjevi dnevi so naravoslovno izobraževalni dnevi, ki vsako leto potekajo na Soški poti v Trenti. Tudi letos bomo dogodek, ki je sicer namenjen otrokom, popestrili z izvedbo fotografske delavnice. Konec maja je pomlad v Trenti in Loški Koritnici v polnem razmahu, dnevi so topli, spremljala nas bodo čudovite alpske reke, slapovi, neokrnjeni gozdovi, izjemna kulturna krajina in kulisa Julijskih Alp. Fotografskih motivov ne bo manjkalo.

Datum: 23.-24.5.2017 (začetek delavnice v torek ob 6.30, zaključek v sredo ob 17.00)
Zborno mesto: informacijsko središče Triglavska roža na Bledu (ob 6.30) ali parkirišče pri mostu čez Mangartski potok – pri Mlinču (ob 8.30)
Cena delavnice: brezplačno vodenje in organizacija fotodelavnice
Nočitev: nočitev je organizirana v okviru kapacitet Triglavskega narodnega parka, cena nočitve je 20€.
Prehrana: stroške prehrane nosi vsak udeleženec sam (v Trenti je trgovina in gostilna)
Potrebna oprema: fotoaparat in dodatna oprema (polnilec baterij, objektivi, filtri, …), stativ, planinska obutev, topla oblačila.

Podrobnejši program
Torek, 23.5.2017
Zbor udeležencev ob 6.30 uri pred Informacijskim središčem Triglavska roža na Bledu ali ob 8.30 uri pri mostu čez Mangartski potok – pri Mlinču. Vožnja prek Predela v Loško Koritnico. Na poti se bomo ustavili na Zelencih, izviru Save Dolinke. Naslednji postanek bo slap Zaročenca na reki Predilnici. Sledil bo obisk doline Možnice s čudovito reko Nemčljo in njenimi koriti. Po obisku Možnice se bomo zapeljali v Trento, kjer bo čas za kosilo in počitek. Popoldne je predviden fotografski izlet v dolino Zadnjice.
Sreda, 24.5.2017
Zgodaj zjutraj se bomo podali na razgledno točko nad Sočo. Po jutranjem fotografiranju sledi zajtrk. Dopoldne bo čas za odkrivanje zanimivih kotičkov Trente. V kolikor nam bo ostalo še kaj časa, bomo po kosilu pregledali fotografije in jih na kratko pokomentirali. Sledi zaključek in vožnja nazaj čez Vršič na Bled.
Opomba: Program je okviren in ga bo možno glede na vremenske razmere, svetlobne pogoje in želje celotne skupine tudi prilagajati ali spreminjati.

Prijave se sprejemajo na elektronski naslov: ales.zdesar@tnp.gov.si oz. na telefonski št. 031670247, najkasneje do ponedeljka, 22.5.2017.

Zemlja, naš dom

Spoznavanje našega edinega doma, planeta Zemlja, je razburljivo početje. Razumevanje, da je naš dom planet Zemlja in da to ni le naše stanovanje, hiša,… je ključnega pomena za dojemanje in spoštovanje sočloveka, ne glede na raso, vero, starost, celino ter za dojemanje narave, kot najvišjo vrednoto, ki nam je sploh omogočila življenje in trenutek, ki je na fotografiji. Biti hvaležen je včasih prav lep občutek.

April

April je čudovit mesec, ker prinaša barve, prinaša spremembe, vse cveti, dežuje, sonce dobiva na moči, …

Najlepši prizori so v gozdu, ko zelena barva počasi prodira in ustvarja neverjetne kontraste.

April je praviloma zelo vodnat mesec, zato par besed o vodi:
“Don’t just admire beauty of streams and rivers by watching them. Go on and touch the water, look under stones to see life, feel the power of moving water, try to understand behavior. This way you will learn to respect water, life inside and beside it. And you’ll never again ask yourself why we need to protect it.”

Torej, čas za izlet, za učenje, za igro, za spoznanja.

Kraški rob in Otlica

Tam, kjer je doma burja, tam, kjer je doma najdaljši slovenski skalni greben, tam, kjer je doma kraški kamen, kjer voda pride in gre skoraj istočasno, tam, kjer je ptičje petje še vedno glasnejše od zvoka avtomobila, kjer alpsko cvetje prehiteva čas cvetenja, navedenega v knjigah, tam, kjer veje dreves rastejo le na eni strani. Kraški rob. Izjemen košček naše čudovite Slovenije.

Lahko greš na pol urni sprehod, lahko pa hodiš dneve in dneve na tem pomolu, na tem nekdanjem morskem dnu.

Idealno za potepanje z majhnimi otroki, za spoznavanje planinskih poti, raziskovanje cvetja, obisk naravnih posebnosti. Za poplezavanje po skalah. Nenazadnje tudi za to, da se končno spoznate z burjo.

Zmanjkalo je le časa za spoznavanje ljudi, domačinov. Upam, da pride tudi to na vrsto. Ob naslednjem obisku.

Bled al’ Boh’n

Zame Bohinj, vedno in zmeraj. Zakaj? Zato!

Ampak zadnjič pa je, priznam, zmagal Bled. Takih juter ni veliko. Padal je dež, ampak nekaj je bilo v zraku. Volan ni hotel zaviti na parkirišče pred službo, brez posebnega razloga je avto vozil naprej, do Zake. Tam pa tole. Kakor, da bi se nekdo malo pohecal.

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Okraševanje

Tam okrog novega leta (+- mesec gor ali dol) povprečni državljan zahodne civilizacije zboli za zaenkrat še neozdravljivo boleznijo – okraševanjem hiše (tudi stanovanja v bloku) in njene okolice, s sadnimi in drugimi drevesi ter grmovjem vred (po latinsko zarniconavsakobajtico). Nisem še zasledil analize, ki bi navrgla višino zneskov, ki jo za to zahrbtno boleznijo zapravijo sicer smejoči se bolniki. To je v bistvu edina bolezen, ob kateri so vsi veseli in za katero ni kriva prazna zdravstvena blagajna ali zdravstven sistem.

Zadnja leta je prvovrstni dogodek prižiganje lučk v mestih in tekmovanje v najlepše okrašenem središču mesta. Saj priznam, lepo je. Takrat se tre ljudi. Verjetno bo držalo, da sem čudak, saj se vsako leto izognem zgoraj opisani nalezljivi bolezni, pa tudi prireditve ob prižiganju lučk mi niso blizu. Potrditev o čudaštvu je prizor, ko sam stojim nekje na polju in zrem v nekaj, kar se po vsej verjetnosti večini ljudi zdi butasto. V ivje, v brezčasno okrasitev narave. Pa ljudje mislimo, da znamo lepo okraševati. Smešno.

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Rilkejeva pot

V teh brezsnežnih zimskih dneh me nikakor ne mikajo beli pasovi umetnega snega na naših smučiščih, ob pogledu na katere se sprašujem, kako za vraga smo lahko smučarski narod? Pa nogometni, košarkaški, rokometni ali pa celo hokejski? Nenazadnje celo alpinistični. Noro. Skratka, tu pa tam jo raje ucvremo na jug, ob morje.

Za ležeren sprehod z majhnimi otroki je čudovita Rilkejeva pot med Sesljanom in gradom Devin nad Tržaškim zalivom. Za tiste, ki radi športno plezate, se v Sesljanu tik nad plažo najdejo prav prijetne smeri v prvovrstnem apnencu.

Pot je razmeroma kratka, a ponuja izredne razglede ter cel kup zanimivosti na poti, od bunkerjev, do čudovitih kraških pojavov in pestrega in barvitega rastlinstva.

Devinski grad, ki ga celotno pot spremljamo v daljavi, je resnično slikovit in vreden obiska.

Pot je tako prijetna, da celo otroci začutijo pozitivno energijo in jo celo koristno uporabijo 🙂

Ker imamo to srečo, da na primorskem koncu živijo naši dobri prijatelji, si lahko privoščimo kar cel vikend doživetij. Tako sem naslednji dan po kar precej časa sopihal pod stene nad Vipavo, po ambientu meni enem najljubših plezališč. Če resnično kaj pogrešam v teh letih, ko se ukvarjamo bolj ali manj z otroškimi plenicami in uvajanjem v skupno aktivno preživljanje prostega časa, je plezanje. Ko primem za skalo, stopim na majhen stop in se potegnem navzgor, mi je tako lepo pri srcu in duši, da se to pač ne da ubesediti. Plezanje je ZAKON in pika.