Narava / Nature

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Rilkejeva pot

V teh brezsnežnih zimskih dneh me nikakor ne mikajo beli pasovi umetnega snega na naših smučiščih, ob pogledu na katere se sprašujem, kako za vraga smo lahko smučarski narod? Pa nogometni, košarkaški, rokometni ali pa celo hokejski? Nenazadnje celo alpinistični. Noro. Skratka, tu pa tam jo raje ucvremo na jug, ob morje.

Za ležeren sprehod z majhnimi otroki je čudovita Rilkejeva pot med Sesljanom in gradom Devin nad Tržaškim zalivom. Za tiste, ki radi športno plezate, se v Sesljanu tik nad plažo najdejo prav prijetne smeri v prvovrstnem apnencu.

Pot je razmeroma kratka, a ponuja izredne razglede ter cel kup zanimivosti na poti, od bunkerjev, do čudovitih kraških pojavov in pestrega in barvitega rastlinstva.

Devinski grad, ki ga celotno pot spremljamo v daljavi, je resnično slikovit in vreden obiska.

Pot je tako prijetna, da celo otroci začutijo pozitivno energijo in jo celo koristno uporabijo 🙂

Ker imamo to srečo, da na primorskem koncu živijo naši dobri prijatelji, si lahko privoščimo kar cel vikend doživetij. Tako sem naslednji dan po kar precej časa sopihal pod stene nad Vipavo, po ambientu meni enem najljubših plezališč. Če resnično kaj pogrešam v teh letih, ko se ukvarjamo bolj ali manj z otroškimi plenicami in uvajanjem v skupno aktivno preživljanje prostega časa, je plezanje. Ko primem za skalo, stopim na majhen stop in se potegnem navzgor, mi je tako lepo pri srcu in duši, da se to pač ne da ubesediti. Plezanje je ZAKON in pika.

Novoletna poslastica

Žal (za koga tudi v veselje) nimam pripravljenega slovesnega govora ali pa pocukranih besed ob letu osorej. 31.12. me vsako leto prehiti, vedno sem nepripravljen, kar je itak stalnica mojega življenja. Zanimivo je opazovati, kako z leti (vsaj pri meni) praznično, novoletno obdobje vse bolj postaja čas, ki ni pomemben zaradi zabave, ampak zaradi druženja z najbližjimi ali pa tistimi, ki jih imamo radi. Nasprotno opazujem svoje prehitro odraščujoče otroke, ki jim z vsakim letom ta čas pomeni več, zaenkrat bolj zaradi pričakovanja (poudarek je na pričakovanju!!) daril, nerazumljivih in v svet domišljije zavitih zgodb o Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu, škratih, … Žal se vsako leto bolj opazi kapitalski pritisk na te, sicer prav prijazne strice, saj morajo namesto raznosa daril otrokom, nastopati v nešteto reklamah za Simobil, Mercator, Coca Colo, … Ne vem, kako jim še uspe skrbeti za svoje jelene 🙂

Moram priznati, da me vsa norija okrog obdarovanja mori in ji nisem povsem kos. Enostavno moraš biti danes že čarovnik, da uspeš komu kupiti vsaj približno primerno darilo, tudi otrokom. Vsega je zdaleč preveč, otroci so že itak polni igrač, zato je res težko. In zato se v splošnem kupuje tudi ogromno bedarij, neumnosti, istočasno pa velik del sveta nima za jesti, je v vojni ali pa jih ogrožajo naravne katastrofe. Pred dnevi sem prebral odličen zapis Arneja Hodaliča, priporočam: https:// www .osap.si/ob-novem-letu/

Ne bom opisoval vsega, kar se mi je v letu 2016 pomembnega zgodilo. Najbolj so mi v spominu ostala doživetja na neštetih poteh, srečevanje s prijatelji in nova poznanstva z ljudmi, ki mi osmišljajo življenje. Vesel sem tudi, da mi uspe ogromno časa preživeti skupaj z družino, kar se mi zdi za te male škrate trenutno najbolj pomembno. V bistvu je bil zadnji dan v letu 2016 odsev tistega, kar trenutno živim. Familija, prijatelji in izjemna narava čudovite Slovenije.

Planina Pungrat z okolico je raj na tem planetu. Tudi če samo meni, ni pomembno. Ker vem, da ima vsak človek svoj raj, svoj rajski kraj. In prav je tako.

Ko smo se tako zadovoljni peljali nazaj v Kranj, sem ob robu ceste opazil veliko ujedo, ki je nepremično zrla v daljavo. Pomislil sem, ali bo tudi ona ta večer praznovala prihod novega leta. Ob tej misli sem se zavedel, kako globoko smo ljudje ujeti v naš namišljen svet, kulturo in kako daleč smo od narave, od pomembnih stvari. In kako globoko nas je ta nori globalni svet potegnil v svojo ekonomsko zanko, iz katere komaj vidimo in se v tem času vse vrti okrog daril, tekmovanja v najbolj kičasto okrašenih hišah s svetlobnimi efekti ter debilno vojno z ognjemeti. Kot da pravih bomb po svetu ni dovolj!

Upam, da bo leto 2017 prineslo čim več navdihujočih trenutkov z ljudmi, ki jim veliko pomeni človek in njegova dejanja in bolj malo tisto, kar je materialnega.

Vetrovno jutro

Jutra po spremembah vremena so praviloma fantastična. Današnje je bilo takšno.

Gore si nadenejo plesne obleke in se zasukajo v soju čudovitih luči. Ni se ji bilo mogoče upreti.

Razgled

Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.

Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.

No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.

Nenavadni cilji

20161104-dscf4448-1-2

Na naših družinskih poteh redko koga srečamo. Približno mi je jasno, zakaj. Ali smo tako čudna familija, ali pa so naši cilji čudni. Je pa res, da nikoli ne gremo na Jošt, Šmarjetno in podobne neobljudene destinacije. Je tudi res, da smo počasni, kot polži, da se vlečemo, kot čre… in podobno. Ker je toliko za spoznati, da sicer 20 minutni izlet brez težav traja 2 ali 3 ure.

20161104-dscf4502-19

Ker v hitenju in dražljajih vsakdana otroci nimajo časa jesti in piti, je seveda prva stvar, ko se usedemo v avto in odpeljemo cilju na proti, vprašanje: “Ali imamo malico s seboj?” Drugo vprašanje, potem ko se po dooooooolgih minutah vsi skupaj spravimo iz avta na parkirišču, je: “Ali se bomo ustavili za malico? Kaj pa sta danes vzela s seboj?” Tretje vprašanje, potem ko naredimo častitljivih 100m je: “Ali bi lahko sedaj dali “dekco” na tla in pomalicali? Prosim, prosim, prosim, prosim.” Četrto vprašanje, potem, ko jih uspeva prepričati, da smo ravno začeli hoditi in naredimo še 200m je: “Ali je sedaj končno že čas za malico? Mene bolijo noge!.” Kapitulacija! Malica in potem naprej. Pa tako še nekajkrat. Življenje je čudovito, sploh če ga lahko preživljaš z družino na svežem zraku. In fotoaparatom v roki. Pa malico v nahrbtniku 🙂

20161104-dscf4464-8

20161104-dscf4456-6

20161104-dscf4514-23

20161104-dscf4443-1

Jesen nad Selško dolino

V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo. Tudi, če gremo popoldne na sprehod na polje čez lokalno cesto, pravimo, da gremo malo na zrak, v naravo. Sicer je res, da je človek del narave, a danes ljudje delimo svet na tistega, ki ga je ustvaril in preoblikoval človek in na naravo. Če se držimo strogo te delitve, potem lahko ugotovimo, da ima Slovenija popolnoma ohranjene narave (t.i. naravnega okolja) oz. divjine izredno malo. Visokogorje, ki pa je zaradi relativno nizke višine (v primerjavi s centralnimi Alpami) obremenjeno s planinstvom, nekaj nedostopnih grap in zakotnih dolin, potem pa se naštevanje neha. Lahko celo ugotovim, da je poleg visokogorja divjino v Sloveniji moč najti na le območju Idrijskega in Cerkljanskega. V vse ostalo je človek že posegel tako, da je naravo preoblikoval, spremenil, izkoriščal, … Ustvaril je kulturno krajino. Le-ta pa je po mojem mnenju tista, ki je lahko v ponos Sloveniji. Ne moremo se primerjati z ameriško divjino, afriškimi prostranstvi, niti ne z visokogorjem osrednjih Alp, Himalajo, Sibirijo, da ne omenim Aljaske, Antarktike, …. Tam je divjina res divjina, svet, kjer je človek le občasni obiskovalec. Ne glede na to mislim, da smo znali v Sloveniji vzpostaviti način poseganja v naravo, ki omogoča ohranjanje naravnega ravnovesja. Povsod seveda temu ni tako, v splošnem pa bi lahko dejali, da je naša kulturna krajina skozi stoletja znala dihati z naravnim okoljem oz. se z njim prepletati in nenazadnje ustvarjati pogoje za še večjo biotsko pestrost, ki jo v nasprotnem verjetno ne bi bilo. Travniki, pašniki, polja in druga kulturna krajina so območja, kjer uspevajo številne vrste, ki v gozdu ne najdejo svojega prostora.

Zadnjič smo z družino preživeli lep dan v izjemni kulturni krajini nad Selško dolino. Pogledi na Ratitovec so bili veličastni, Dražgoše, Železniki, Podlonk so vpijali dušo okoliškemu jesenskemu gozdu, cerkev Sv. Križa pa je bil poleg krasnega ambienta lep izletniški cilj.

dscf3902-2

dscf3915-5

_scf4016-23

_scf4021-27

_scf4024-29

_scf4043-33

dscf3920-6

dscf3926-8

dscf3927-9

dscf3928-10

dscf3932-12

dscf3938-15

_scf4014-22

dscf3946-18

dscf4037-32

dscf4057-39

dscf4059-40

dscf4062-41

Spomini pod Triglavom

Pred dnevi sem našel tole fotografijo, ki mi je dala misliti. Sicer sama fotografija ni nič posebnega, če ne bi bilo na njej toliko osebnih spominov. Na njej so namreč vrhovi in območje, ki sem ga v različnih obdobjih življenja že v celoti prehodil. Zanimivo je, da pri tem ne čutim kakšnega posebnega zadovoljstva glede vseh osvojenih ciljev. Vsi ti spomini pri meni hitro zbledijo in jih moj trdi disk ne shranjuje dovolj dobro. V bistvu je to dobro, saj me sili k ponovnemu doživljanju gorništva, sili me, da bi ponovno okusil lepoto teh hribov pod Triglavom, pa tudi Triglava nenazadnje.

20151106-img_6170-2

A ostalo mi je nekaj drugega. Zelo dobro se spomnim ljudi, s katerimi sem doživljal ta svet. Tega ne pozabim in to mi je največ vredno. Na ta način spoznavam, da hribe in nasploh naravo povezujem z ljudmi, ki so mi blizu. Nekako se ti občutki ljubezni do narave dopolnjujejo z ljubeznijo do ljudi in obratno. To je lep občutek.

Zgodovina

Ni samo tista človeška, je tudi zgodovina Zemlje, vsega in vseh.

Fotografija Martuljkove skupine je le ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Martuljkova skupina nikoli prej ni bila takšna in nikoli več ne bo taka, kot je na tej fotografiji. Gore se spreminjajo pred našimi očmi, le težko si to predstavljamo in vidimo. Le ob kakšnem večjem podoru, poplavah, plazovih nam je jasno, da ni vse enako, kot je bilo. Deli Martuljških gora, ki so bili nekoč njihov sestavni del in jih danes ne vidimo več, sestavljajo široko prodišče Martujškega potoka v ospredju fotografije, potujejo naprej po Savi, gradijo njena prodišča, predstavljajo podlago Kranjski, pa tudi Ljubljanski kotlini ali pa so že dolgo vgrajeni v strjen konglomerat. Če boš kdaj stal na kakšnem prodišču gorskega potoka ali reke, primi v roke prodnik, da boš lahko začutil in spoznal zgodovino gora, ki jih danes ne vidiš več. Lep občutek.

20111103-dsc_7190-2

This photograph is just a momment in geological history of mountain group. It has never before looked like this and it never be the same like today. It’s changing before our eyes. The parts of mountain group that was once there and we don’t see it anymore is hidden in the wide riverbed of Martuljek mountain stream in the foreground. If you pick a stone from that riverbed you can touch the history of this mountain group.