Nekategorizirano

Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan

Mali veliki ljudje – Anže Berčič

Nadaljujem z rubriko “mali veliki ljudje”. Namen je predstaviti ljudi, s katerim si delim vsakdan in ki dokazujejo, da niso “veliki” (uspešni, pomembni, …) le medijsko izpostavljeni ljudje. To so ljudje, ki imajo službe, družine, probleme, napake na eni strani in zanimivo, pestro, športno, … življenje na drugi. Predvsem imajo neko karizmo, življenjsko energijo, svoj pogled na svet in stvari, ki jih počnejo. Mene njihovo videnje sveta zanima, zato jih bom na kratko povprašal o tem in vsebino objavil, brez olepševanja. Prvi je svoj pogled prispeval Edo Krnič, danes predstavljam Anžeta Berčiča.

IMG_7437-2

Anže je bratranec Bojane, spoznal sem ga, ko je imel 11 let. Iz tiste suhe otroške grinte, ki je takrat trenirala gimnastiko, je do danes zrasla gora mišic, dvakratni zmagovalec svetovnega pokala v kanuju na divjih vodah, večkratni dobitnik medalj v mladinski konkurenci, evropski mladinski prvak, … Ko človek po televiziji spremlja različne športe in zmagovalce svetovnih pokalov si predstavlja, da so ti ljudje skorajda nezemljani. Ko enega od njih osebno dobro poznaš, vidiš, da gre za povsem preproste ljudi, a z jekleno voljo in mnogimi talenti. Anže nosi svojo karizmo v očeh. V njih vidiš mirnost, odločnost in voljo. Redko še srečaš mladega človeka, ki ima tako spoštljiv odnos do ljudi, do športa, ki ima tako jasen pogled na to, kaj zmore, hoče in ki realno oceni konkurenco. Ki ni nadut, ima pa svoj prav in svojo pot. Pri Anžetu lahko v živo opazujem, kako krut in neizprosen je vrhunski šport, kako težko je krmariti med vratci in brzicami šolskih obveznosti, mladostnih težav, ljubezni, starševskih želja na eni strani in treningov, priprav, odrekanj, potovanj, pritiskov, pričakovanj, uspehov in neuspehov na drugi strani. Vsi smo radi v koži vrhunskega športnika na cilju, ko osvoji medaljo, nihče pa ne bi bil rad v njegovi koži takrat ko ne gre, ko so pritiski preveliki, ko udari poškodba, ko …

IMG_7438-2

Kdaj si začutil, da je kanu šport, v katerem bi lahko uspel?

Pravzaprav na kanu nisem nikoli gledal kot šport, v katerem bi iskal uspeh. V kanuju lahko delam tisto, kar si želim, kar me zanima in vse ostale stvari, tako kot tudi uspeh, pridejo same. Res je, da zadnje leto oz. dve dosegam lepe rezultate in si to štejem že kot zelo velik uspeh, ampak treba je trenirati naprej, se izpopolnjevati in predvsem uživati, saj to je cel smisel športa.

Ali si že od malega tekmovalen tip?

Mislim, da sem bil v otroštvu bolj tekmovalen tip, kot sem sedaj. Ostajajo samo ostanki tekmovalnosti, kar me žene, je predvsem strah pred neuspehom. Nočem biti slab oz. najslabši. Zato se tudi potrudim, kolikor se le morem v vsaki stvari, ki se je lotim. Verjetno mi prav to pomaga, da na tekmovanjih lažje kontroliram nervozo ali strah.

Kako bi opisal sebe, karakterno?

Težko sam sebe opišem, lahko bi rekel, da sem samokritičen in realen ter da tudi rad kaj preložim na jutri, kar bi drugače lahko naredil danes.

Imaš kakšno življenjsko filozofijo ali pač jemlješ življenje tako, kot je, iz dneva v dan?

Za življenje nimam neke filozofije, ki bi se je držal oziroma ji sledil. Glede na to, da živimo samo enkrat, pač o teh stvareh ne razmišljam.

Kaj te navdihuje v življenju?

V življenju me navdihujejo različne stvari, od dobre družbe do raznih trenutkov v življenju, ki mi bodo za vedno ostali v spominu. Vse lepe in neponovljive stvari, ki me pritegnejo: smeh, pogovor, izleti, …

Kakšni so tvoji dolgoročni cilji v kanuju?

Moji dolgoročni cilji v kanuju so povsem preprosti. Dokler bom še veslal iz užitka in sprostitve, bom treniral in tekmoval ter poskušal čim bolj dvigniti nivo veslanja. Zanima me, kako se da biti še hitrejši in v to smer sem si postavil tudi moje cilje oziroma želje. Upam, da bo to prineslo tudi rezultate iz najvišjih tekmovanj. Mogoče bom imel kdaj celo priložnost nastopati na olimpijskih igrah.

Katere so tvoje prednosti in katere slabosti, telesno in psihološko?

Mojo prednost vidim v tem, da se znam obvladati, kontrolirati glavo in ostati miren tudi v kočljivih situacijah. Slabosti: NIMAM!!(ha,ha) Menim, da sem ob določenih trenutkih občutljiv na kritiko. Telesno imajo prednost tisti, ki znajo svoje slabosti čim bolj izboljšati ter izpopolnjevati svoje dobre lastnosti.

Kaj je tisto, kar te najbolj žene (motivira), da premaguješ vse napore pri treningih in tekmah?

Treningi so naporni, vendar so postali del mojega vsakdana. Kljub temu, da je treningov ogromno pa v primeru počitka zelo hitro pogrešam čoln in komaj čakam da se vrnem nazaj na vodo.

IMG_7452-2

Ali bi kdaj vse skupaj pustil in se posvetil čemu drugemu?

V najslabših dnevih pomislim tudi na kaj takega,vendar to hitro mine, saj se kmalu zavem, kaj mi pomeni veslanje in kako lep je ta šport.

Imaš kakšnega idola pri tvojem športu?

Pri mojem športu nimam nobenega idola, spoštujem pa vse športnike oz. druge ljudi, ki so v svoji dejavnosti naredili nekaj novega, nekaj posebnega. To so zame idoli.

Doping in kanu na divjih vodah, je ali ni?

Glede dopinga pri kanuju na divjih vodah sem lahko zelo kratek. Lahko da je, vendar mislim, da načeloma ni dopingiranja, kajti glede na samo naravo športa zelo težko rečemo, da bi imel doping sploh pozitivne posledice. Tudi finančni vložki niso tako veliki, kar vpliva na to, da je verjetnost za razvejan sistem dopinga v tem športu zelo majhna.

Ali podrobno analiziraš vsako tekmo, kaj si naredil dobro in kaj ne?

Po vsakem teku s trenerjem predebatirava vožnjo in s pomočjo videoanalize in primerjave prideva do določenih zaključkov. To so lahko napake, ki jih želim odpraviti v dolgoročnem smislu ali pa samo napačne odločitve, dotiki, premalo pozornosti, napačna linija, … Te spremembe si nato zapomnim in jih skušam popraviti na treningu ali na sami tekmi. Po koncu sezone pa si navadno vzamem čas in ponovno pregledam vse tekme, poiščem napake in sem nato na te stvari pozoren pri pripravi na novo sezono.

IMG_7475-2

Kakšni so občutki po zmagah v svetovnem pokalu? Si sedaj bolj samozavesten?

Občutki so fenomenalni, ker si nisem predstavljal, da mi to lahko uspe že to sezono, tako da sem res zadovoljen. Verjetno sem pridobil nekaj na samozavesti, vendar se dobro zavedam, da je sposoben vsak, ki nastopa v finalu v svetovnem pokalu, pobrati medaljo ali celo zmagati. Kljub dobrim občutkom iz letošnjih tekem, pa je vsaka naslednja tekma nov začetek in vsi začnemo iz nule, tako da me čaka še naporno pripravljalno obdobje.

Imaš močno željo nastopiti na olimpijskih igrah?

Res me zanima, kako zgleda tako velik dogodek, kot so olimpijske igre. Ne znam si predstavljati pritiska in moči množice, ki to gleda in te spodbuja. Olimpijske igre so nekaj posebnega, saj se le redki v našem športu uvrstijo nanje. Želja je, da enkrat nastopim na tem spektaklu, v primeru, da tega ne doživim, pa tudi ne bo konec sveta.

Ali te mika vožnja s kanujem po divjih rekah v neokrnjeni naravi? Ali so tekmovalne proge primerljive z razmerami na divjih rekah?

Meni je največji izziv oziroma veselje veslati po naravni reki, saj je to popolnoma drugače kot umetna proga. Lani sem odšel od Bohinjskega jezera pa vse do KKK Tacna v enem dnevu in sem bil res vesel, saj sem veslal pravzaprav od samega začetka Save Bohinjke do sotočja in naprej, ko postane čedalje močnejši vodotok. Ob tem se spreminja cela pokrajina, ljudje, čistost reke, brzice itd. Tak način veslanja mi je zanimiv. Rad bi preveslal čim več rek ali odsekov rek, ki jih še nisem doživel. Tekmovalne proge niso primerljive z naravnimi, naravne reke so bolj nepredvidljive. Naravna reka je za užitek, umetna pa za tekmovanja in treninge.

Kaj bi rad počel pri 60-ih letih?

Upam, da preživim do takrat in da mi ne bo treba več v službo ter bom lahko užival v penziji! Prve besede, ki mi padejo na pamet so: vinska klet, odličen domač pršut, …

IMG_7465-2

Special moments

Včasih se mi zgodi, da začutim, da moram tisti trenutek skočiti na točno določeno mesto, s fotoaparatom v roki. Da se bo nekaj zgodilo. Tudi v petek, popoldne. Čukova jama na Kokrici. Iščem motive, nič, mrtvilo, ni ledu, ni življenja, ni svetlobe, ni barv. Potem pa se zgodi. Sonce zaide, od nekod pripelje oblake, nebo zažari, voda je mirna. Čutil sem, da se bo nekaj zgodilo.

20130111-IMG_5112

Canon EOS 5D Mark II, Canon EF 28-300 f/3.5-5.6 L IS USM, 28mm, f7.1, ISO 100

20130111-IMG_5131

Canon EOS 5D Mark II, Canon EF 28-300 f/3.5-5.6 L IS USM, 105mm, f6.3, ISO 1250

20130111-IMG_5129

Canon EOS 5D Mark II, Canon EF 28-300 f/3.5-5.6 L IS USM, 28mm, f6.3, ISO 100

Prvi jesenski dan

Tako, pa smo opravili s poletjem, čeprav indijansko še traja. Zame je to poseben dan, saj se začenja po meni najlepše obdobje leta. Če bi vsaj dnevi trajali tako dolgo kot junija. Dnevi so sprani in mirni kot jutranje ali večerno morje, sonce je nizko in sence vse daljše, paleta barv pa tako široka kot na koralnem grebenu.

In še nekaj se zgodi z odhodom poletja. Umakne se za fotografske navdušence najbolj neprijazen letni čas, saj je sonce tako visoko in tako močno, da je na fotografijah vse prežgano, za jutranje posnetke pa je potrebno vstati ob nenormalno zgodnjih urah. Jeseni pa v vsakem delu dneva lahko nastanejo čudoviti posnetki.

Tokrat sem si vzel natanko 5 minut časa, da sem posnel tole igro svetlobe in senc v borovem gaju ob Savi. Zadnje mesece sem le poredko vzel s seboj širokokotni objektiv, danes pa je spet zapel in moram priznati, da sem ga pogrešal oz., da sem pogrešal občutke ob fotografiranju. Nič, res me najbolj privlači široki kot, tu sem kuhan in pečen.

Morje in gore

Dopust smo odlično planirali, saj smo najprej slovenski deževni zaključek poletja zamenjali z Dalmacijo,

ko pa se je vreme sfižilo, pa smo jo mahnili v nam tako preljubo Logarsko dolino z okolico.

Več utrinkov pa potem, ko se spet navadim hitrega tempa življenja.

Studor

Vas Studor ima izredno lego pod mogočnim obzidjem istoimenske gore. Tokrat sem si utegnil ogledati kuliso izpod nasproti ležeče Rudnice in nabrežja reke Ribnice. Bilo je kaj videti. No, naj vam bo, pokažem tudi vam.

Trenutek resnice

Nedeljska finalna oddaja talentov je bila za marsikoga trenutek resnice. Predlagam, da vlada v maniri nujnih ukrepov, upokoji ali pa kar prepove nastope naslednjim mega zvezdam:

– Saša Lendero, Rebeka Dremelj, Špela Grošelj, Turbo Angels, Werner, Domen Kumer, … enostavno jih je preveč za naštevat!

Najbolj etično pa bi bilo, da bi naštete zvezde kar same stopile z odrov in prepustile glasbeni prostor tistim, ki si to zaslužijo in ga obvladajo. Tudi sam sem prenehal igrati nogomet, ko sem dojel, da sem pač slabši od najslabšega prvoligaškega igralca.

Na zahod Slovenije

V sredo je bil verjetno najlepši letošnji zimski dan. Pot v Trento je bila dolga, ker je Vršič zaprt, zato pa toliko bolj zanimiva in slikovita.

Že v Rutah se nad vasjo dvigne najlepše oblikovana gora naših Julijcev, Špik. Nad Planico pa kraljuje Visoka Ponca.

Alpinistično veliko bolj zanimive so stene nad Tamarjem, mogočni zid Mojstrovk in Travnika.

Severni obraz Mangrta je vsaj tako impozanten kot njegova sicer milejša, a vseeno slikovita južna vršnja stena.

Na spustu s Predila proti Logu pod Mangrtom je zaradi na novo zgrajenega viadukta obvezen postanek, saj je zadeva enostavno preslikovita, da bi se le zapeljal čez nesrečno grapo Mangrškega potoka.

Za vse navdušence v fotografiji vam izdam enkratno lokacijo za krajinsko fotografijo. Takoj za vasjo Strmec je na ovinku krščansko znamenje in majhno parkirišče. Ustavite se in naredite kakšno fotko s Strmecem in Jerebico v ozadju.

Vedno, ko grem v Trento, se obvezno ustavim pri soteski Mlinarice. Vedno znova me navduši. Tokrat je bila kljub pomladnem dnevu povsem zimska.

Predno se dokončno spustim v Trento, še en obvezen postanek nad vasjo Na Logu. Tudi tu je parkirišče, malce nižje pa lesena klopca s super razgledom.

Obvodni svet Soče je trenutno še povsem brez pomladnih zelenih barv, a Soča vseeno navduši. Posebno so zanimive brvi, ki po zimskem času zahtevajo previdnost, saj je les ponekod povsem zmahan.

Za konec še klasična fotografija Soških korit v bližini sotočja z Lepeno.

Klek

Sončna sobota me je prepričala, da je vsaj nedeljo potrebno izkoristiti za skok na turne smuči. Potiho sem sicer slutil, da je močno sonce čez sobotni dan sneg temeljito preobrazil, a vendarle. Pokličem malo naokoli in na zadnji dopustniški dan prepričam dva šolnika, da se mi pridružita. Zjutraj butasto gledam v prazno denarnico in skomigam z rameni. Pustim jo doma, saj jo tako ali tako ne rabim. Pred hišo me že čakata še malo zalimana Klemen in Mateja. Pogled v nebo razkriva, da bomo imeli kar solidno vreme, skrbi me le napovedan močan jugozahodnik. Pri smučišču Španov vrh zavijemo levo na ozko asfaltno cesto in po nekaj ovinkih parkiramo avto.

Hoja prek senožeti in skozi gozd mi vliva upanje, da bodo razmere kar solidne. Kako sem se motil! Vsake toliko nas sramežljivo objamejo sončni žarki, vetra pa začuda od nikoder. Pot je razgibana, prečimo nekaj studencev, malo gor in dol, res prava turnosmučarksa sredogorska idila.

Na planini pod vršnjo gmoto Kleka se odprejo pogledi na zasnežena pobočja, ki kar kličejo po vijuganju. Vseeno ostanemo previdni in izbiramo primerno položnejša pobočja za vzpon.

Od planine navzgor mi postane jasno, da so razmere katastrofalne. Sobotno sonce je pršič spremenilo v kašasto brozgo, ki se je ponoči spremenila v predirajočo se skorjo. Na pse se mi lepijo debele cokle in skoraj že obupam nad vrhom. Za povrh mi zadaj Klemen vpije, da naj grem kar naprej in da se dobimo pri koči na planini. Ok, sam nadaljujem proti vrhu in kmalu dosežem greben, kjer se odpre svet onstraj meje. Močno zapiha, zato hitro pospešim. Razgledi so krivi, da se večkrat ustavim in fotografiram, čeprav nimam pravega navdiha.

Greben, po katerem smo odmučali z vrha, v ozadju Golica

Hruški vrh, Dovška Baba in Julijci v ozadju

Pogled proti Struški in Stolu

Z vrha odsmučam po jugovzhodnem grebenu, kjer je smuka začuda še kar ugodna. Pogledam nazaj in vidim, da se Mateja in Klemen približujeta vrhu. Torej sta si le premislila. Počakam v zavetrju, potem pa odsmučamo po najlepši “flanki” ob gozdu. Toda tu so razmere najslabše in s težavo se prebijamo iz zavoja v zavoj.

Par lepih zavojev prek nižje ležečih senožeti in skozi gozd ni popravilo splošnega mučnega smučarskega dela ture. A to je čar turne smuke, ni vedno le lepih in uživaških zavojev, včasih je potrebno gristi, da je naslednjič še lepše. Turo smo zaključili ob poslušanju meditativne glasbe slovenskih izvajalcev Niet, gastronomskih užitkov ob okušanju Klemnovega potičastega štrudlja s pretečenim testom in popivanju v avtocestni restavraciji. Se mi zdi, da mojim izgovorom o prazni denarnici nista povsem verjela.

Pršičanje

Spodnji posnetek je nastal v Švici, kjer smo se prejšnji teden kar precej napršičali. Občutke je težko opisati, lažje je samo prilepiti fotko. Kakšno besedo več pa v prihodnji objavi.