Okolje / Environment

Fotografska posvetovalnica 7

Učenje je potrebno za spoznavanje. Znanje je potrebno za ustvarjanje odnosov. Odnosi so potrebni za spoštovanje. Spoštovanje je potrebno za ljubezen. Ljubezen je potrebna za varovanje. Krog sklenjen.

Fotografija je odlično orodje za sklenitev kroga, hkrati je čudovita tudi zato, ker se nikoli ne nehaš učiti, ker so vedno znova novi izzivi, ker ni nikoli nič povsem enako (svetloba, motivi, …). Ena najboljših tehnik oz. načinov za učenje novih stvari pri fotografiji je makro fotografija. Pa ne mislim tista klasična 1:1 makro fotografija. Govorim o makro fotografiji, ki jo lahko izvajamo tudi s kakšnimi kvazi makro objektivi, ki gredo do največ 1:2 ali celo manj. Tudi s kakšnimi klasičnimi zoom objektivi. Bistvo je v tem, da skušamo nekje na zelo majhnem območju poiskati zanimive motive, ki jih v vsakdanu sploh ne opazimo. Na ta način se učimo opazovati tisti svet okrog nas, ki nam je popolnoma neznan in zato toliko bolj zanimiv, skrivnosten, navdihujoč.

dscf3779-3

Tovrstna fotografija nas sili k učenju in izbiri prave kompozicije, iskanju motivov, ki povedo nekaj več, učenju globinske ostrine. Hitro spoznamo, zakaj in kako zelo pomemben je pri fotografiji stativ in kaj vse je potrebno narediti, če ga nimamo pri sebi, da posnetek uspe.

dscf3786-5

Sili nas k iskanju tiste idealne, pogosto lepo razpršene svetlobe, zato kmalu ugotovimo, da je oblačno vreme ali senca najbolj ugodna za tovrstno fotografijo. Tudi čas med ali takoj pod dežju je naravnost čudovito ustvarjalno okolje.

dscf3780-4

Makro fotografija (lahko tudi fotografija detajlov) nas sili k razmišljanju o barvnih kontrastih in njihovi uporabi.

dscf3788-6

Uči nas uporabe tehnik, kjer s pravilno izbiro motiva in kompozicije izločimo tisto, kar je moteče ali pa zapolnimo okvir fotografije v celoti z izbarnim motivom.

dscf3799-10

dscf3771-1

Nenazadnje nam omogoči spoznati odnose med živimi organizmi in neživo naravo. S tem gradimo spoštovanje do narave, kar nezavedno pripelje do tega, sa smo jo pripravljeni tudi varovati, saj nam postane jasno, kako pomembna je. Tudi odnose med živimi bitji in neživo naravo (za to se pravilno uporablja izraz ekologija) lahko prikažemo na fotografiji.

dscf3801-11

V bistvu lahko ugotovim, da se z makro fotografijo naučiš prav vse bistvene elemente fotografije, zato je po mojem mnenju izreden pripomoček za vse druge fotografske zvrsti. Garantirano je makro fotografija tudi odlična brezplačna meditacija.

Vse fotografije narejene v majhnem gozdičku v Topolšici, v razdalji 20m. Vse slikano iz roke (zato večinoma tudi majhna globinska ostrina) z neverjetnim Fujijevim 60mm f2.4 makro objektivom.

Napovedovanje potresov

Že dolgo velja, da potrese ni moč napovedati. Pika. No ja, mogoče pa temu le ni tako. Bratranec Jure je na podlagi več kot desetletnega ukvarjanja s potresi, nepreštetimi urami preživetimi v naravi in njenem opazovanju ter nekaj naključji dognal, da se potrese lahko napoveduje z osupljivo natančnostjo. Za njegovo “Omega teorijo” stoji več kot 300 strani matematičnih računov, a Jure zna to “solato” razložiti tudi na povsem običajen, razumljiv, celo šaljiv način. Zato vabim vse, ki jih zanima delovanje Zemlje, narave in tiste, ki bi bili radi del zgodovinskega odkritja, da se udeležijo brezplačnega predavanja. Vse informacije so spodaj.

jure12

Jure Žalohar, 38 letni Kranjčan je zaljubljenec v naravo. Danes profesor fizike na Kranjski Gimnaziji je že v osnovni šoli iskal in zbiral fosile. Ker ni prav posebno rad igral violine, je raje ves svoj prosti čas preživel v gorah, vzpetinah, grapah, peskokopih, … Geološka strast ga je pripeljala do doktorata, v katerem se ni ukvarjal s fosili, temveč je preučeval potrese. Če mu je ob natrpanem urniku ostalo kaj časa, medtem ko je ravno s prijatelji raziskoval najstarejše fosile morskih konjičkov na svetu, je programiral in ustvaril računalniški program za potrese. Ker mu to ni bilo dovolj, je začel raziskovati kristale in majhne delce v njih. Le te je potem fotografiral skozi mikroskop in ustvaril izjemna umetniška dela. Opazili so ga pri National Geographic, objavili njegove fotografije in poseben prispevek. Rad predava, ne samo v šoli, tudi drugje. Rad piše članke in knjige. Sodeloval je pri ustanovitvi lokalnih muzejev in številnih geoloških zbirk.

20120815-DSC_9760

V zadnjih dveh letih pa se mu je zgodilo nekaj, za kar ne ve ali gre za pomembno ali nevarno znanstveno odkritje. Pri preučevanju potresov je razvil teorijo, s katero je moč napovedovati potrese. Teorija ni samo na papirju ali v knjigi, preizkuša jo v realnem času, v živo. In to z osupljivo natančnostjo.

Jure je iskriv in iskren sogovornik. Na predavanju nam bo razkril, kako deluje Zemlja oz. kako ljudje mislimo, da deluje. Obstajajo namreč zakonitosti, ki jih znanost ni sposobna razložiti.

Predavanje je brezplačno, zaželena je predhodna prijava na edo@svashta.com ali 040853374 (Edo)

Gorniški večer – posnetek nakladanja

Joj joj, kako pa znam jaz nakladat.

Tistih par, ki je zamudilo tale večer, si lahko moj klepet z Borutom Peršoljo v okviru Gorniških večerov pogleda kar na Youtubu:

Katera ima večji vpliv?

Čeprav težko priznam (verjetno tudi veliko drugih naravovarstvenikov), se mi pogosto pri svojem delu zdi, da veliko preveč časa namenjamo in porabimo za to, da razmišljamo in utemeljujemo, zakaj je kakšna od dejavnosti v prostoru prepovedana, predvsem pa se trudimo, kako zapisati prepoved v pravniški jezik ter jo umestiti v pravilnik, zakon, uredbo. Veliko premalo časa namenjamo ozaveščanju, izobraževanju, pogovarjanju, dogovarjanju, informiranju o tem, zakaj je del narave pomemben, zakaj je narava sama po sebi pomembna. Premalo se zavedamo pomena, da pravilno informiranje in vzgoja tistih, ki izvajajo dejavnosti v naravi lahko pripelje do tega, da bodo tudi oni razmišljali podobno kot mi in bodo sami sebi postavljali omejitve. Tako ne bomo več policaji, ampak kolegi. Veliko premalo časa namenimo spoznavanju delovanja narave, pa ne le poznavanju posameznih vrst, ampak kako deluje ekosistem, kakšna je ekologija vrst, kakšna je dinamika habitatov, kako vpliva človek na različne habitate in vrste in podobno. Brez teh znanj, predvsem pa brez pravega videnja, odnosa, čutenja do teh vsebin in problemov, ni mogoče nekaj pravilno prepovedovati ter pravilno vzgajati in informirati. Še bolje od prepovedovati, bi bilo upravljati, kar pa je bistvenooooo težje.

IMG_4195

Priznam, pa čeprav ponovno težko, da mi je večkrat težko, velikokrat celo nimam ne znanja, ne vedenja, ne pomoči, da bi se lahko pravilno, uravnoteženo, smiselno in v dobro narave odločal o tem, katera od človekovih prostočasnih dejavnosti bolj, katera manj in katera nesprejemljivo vpliva na naravo ali dele narave, ki so iz vidika človeka bolj pomembni. Tudi to bom težko priznal, ampak verjetno imam kar prav, če trdim, da se velikokrat naravovarstveniki pri vplivih prostočasnih dejavnosti na naravo odločamo glede na lastne preference, lastne izkušnje, občutke, vedenja o dejavnostih, ali preprosto rečeno nekatere dejavnosti so nam bolj pisane na kožo in druge manj. Če skušam plastično povedati, kaj mislim, potem lahko zapišem, da če mi npr. niso všeč gorski kolesarji in imam do njih negativno mnenje ali pa slabo izkušnjo, potem se bom kar pošteno potrudil, da bom našel in zagovarjal vse negativne vplive, ki jih ta dejavnost prinaša ter jih še malo potenciral, da bi dosegel svoje. Tako, čisto po človeško. Drugače pa v prostem času, potem, ko sem izven naravovarstvene službe, zelo rad gobarim, nabiram borovnice in zelo rad hodim v hribe. Večinoma po brezpotju, ker imam tam mir in občudujem cvetje. Pozimi pa rad turno smučam. Oče je kmet, lansko leto je malo izravnal tiste grbine na travniku, ker je travnik prevelik, da bi ga kosili ročno. Travnik gnojimo, pogosto, da trava hitreje zraste. Sosed ima gozd. Žled je naredil veliko škode tudi v njegovem gozdu. Da bi počistil gozd v rokih, je zgradil več vlak, gradil je tudi v slabem vremenu, saj lepega letos ni bilo, zato so vlake globoke, erozija je močna.

20150114-IMG_4439

Seveda je zadnja zgodba izmišljena, ampak govori o tem, kako težko je vse dejavnosti dati na isto tehtnico. Že primerjava prostočasnih dejavnosti med seboj in ugotavljanje, katera vpliva na nekatere vrste bolj, katera manj, je izredno težka in nehvaležna. Kaj šele, da bi primerjal prostočasne dejavnosti in t.i. tradicionalne dejavnosti, kot sta kmetijstvo ali gozdarstvo med seboj. Praktično nemogoče. Če gremo še dlje potem ugotovimo, da smo ljudje določili nekatere vrste in habitate za bolj pomembne od drugih. To je že prav, saj so nekatere ogrožene. Nisem pa prepričan, če so vse tudi najbolj pomembne za ekologijo drugih vrst, če so pomembne za habitat. V seznamih so tudi vrste, ki so pomembne in ogrožene npr. v neki prijateljski državi v Evropi, pri nas pa temu v naravi ni tako, v pravilnikih pač (primer ruševja). Ostali del narave, ki ni na seznamih, pa je po človeško manjvreden!?

DSC_0030

Katera dejavnost torej bolj vpliva na naravo, dele narave, na vrste: gorski kolesar, ki vozi po poti ali nabiralec gob in borovnic, ki hodi izključno po brezpotju, čez drn in strn. Pri tem je število obremenitev vsaj 10:1 v prid nabiralcem. Ali bolj vpliva planinec, gornik, pohodnik, ki hodi po brezpotjih, mimo planinskih poti, potem pa to svojo pot objavi in je v očeh večine ljudi “legenda”, občudovanja vreden “dec”. Je to turni smučar? Je to planinec, ki preživi noč v planinski koči, poje večerjo in zajtrk, kupi plastenko vode, za kar mora nad gorskim območjem pogosto leteti helikopter? Je to padalec, ki uporablja namesto nafte le vzgonski veter in straši ptiče? Je to lovec, ki odvzame življenje zreli odrasli živali? Ne vem. Oziroma vem. Vsi. Vsak po svoje in vsak po malem. Največkrat se naravovarstveniki, pa čeprav spet težko priznam, ukvarjamo s tistimi posamezniki ali skupinami, ki jih je lažje obvladati, jih je manj, so slabše organizirani in ki jih je povzela zakonodaja in pravilniki. S tistimi, ki je veliko (npr. planinci, alpinisti, turni smučarji, nabiralci, pa še kdo) se je težje spopasti. Imajo ogromno zaslug v preteklosti, imajo ogromno argumentov, imajo veliko glav, ki veliko vedo, zato je z njimi težje.

IMG_1531

Verjetno je ključ v izobraževanju, da bomo vsi, ki karkoli počnemo v območjih, ki so naravovarstveno posebna in pomembna, vedeli in se zavedali, kaj je približno prav in kaj ne, kaj se sme in kaj se resnično ne sme in ne spodobi. Brez vedenja, zavedanja in odnosa se mi zdi veliko truda odveč, veliko energije odteče in veliko nasmehov izgine. In ne vem, če je to dobro za naravo. Saj res, v celem sestavku se nisem niti enkrat vprašal, kaj je pa je sploh dobro za naravo? Kaj si ona želi? Sploh vemo? Približno, le približno.

Boj proti podnebnim spremembam

Ko se že navadiš vseh veleumnih besed, besednih zvez, stavkov, misli in idej večine političnih veljakov te naše kulturne Evrope in globaliziranega sveta, pridejo taisti na dan z novo pongruntavščino. Če jim lahko verjamemo, je ena od najpomembnejših zadev, ki se jih moramo v naslednjih desetletjih lotiti boj proti podnebnim spremembam. Kako neumna izjava. In kako naj potem še zaupam svetovni politiki, da se bo dalo v smeri zmanjševanja pritiskov na planet še kaj postoriti. Ne morem jim zaupati, ker so že v formualciji problema zgrešili.
Proti podnebnim spremembam se ne moreš boriti. Nimaš nasprotnika. Podnebje se ne bori proti nam. Mi se lahko le prilagodimo podnebnim spremembam. In seveda, lahko tudi kaj naredimo, da te spremembe omilimo ali pa da na podnebje ne vplivamo negativno z našim delovanjem. Ne moremo pa se boriti.
Ne vem kdaj bo prišel čas, ko bo človek spoznal, da narava ni stroj, s katerim upravlja in da si narave ne moremo podrediti. O obratnem pa bi veljalo razmisliti.

Erozijska katastrofa v Soteski

Danes smo se s sodelavci namesto malice odločili za ogled razdejanja ujme na območju Soteske pri Bohinjski Beli. Že takoj na vstopu v sotesko Save Bohinjke so nam pogledi uhajali na splazena pobočja nad reko. Na obeh straneh so hudourniki nanosili ogromne količine pobočnega grušča in drevnine. Cesta je na več odsekih popolnoma zasuta in močno spodjedena, železnica pa je doživela pravo kanonado plazov. Še dobro, da je na najbolj izpostavljenem odseku obstoječa galerija zaustavila največji kamniti plaz. Nekoliko nazaj proti Bledu smo si ob zaselku Obrne ogledali še škodo na izhodu iz železniškega tunela. Znotraj tunela je nastalo jezero za nasipnim materialom in sedaj skozi tunel namesto vlakov drvi hudourniški potok.

Vstop v občino Bohinj je žalosten

Tudi vstop v občino Bled ni nič boljši

Hudourniški nanos kombiniran z zemeljskim plazom je zasul del železniške proge

Še od blizu

Cesta je zasuta do višine nekaj metrov

Moč vode

Namesto vlaka – potok (izhod iz tunela)

Nanosi pred tunelom

Železniških tirov sploh ni videti

Vodne razjede na travniških pobočjih

Za konec pa še geološka zanimivost; v strugi sem našel še svež kos novo nastale sprijete pobočne breče. Takole lahko v živo opazujemo nastanek kamnin, kot je npr. breča. V zelenem glinenem vezivu so nezaobljeni kosi različnih kamnin, vse skupaj pa je voda oblikovala v okroglo obliko.

Ekološka stopinja

Država Kerala je čudovita. Rečni kanali se vijejo skozi nasade kokosa, vrvež na trgih ob rečnih bregovih se prepleta z otroškimi glasovi in njihovo igrivostjo. Ob sprehodu po mestu Kovalum te spremljajo smejoči obrazi domačinov in živobarvni sariji čudovitih žensk. Na ulicah so festivali, smeh se razlega daleč naokrog. Ko doživiš take kraje in ljudi te prihod nazaj v Evropo lahko prizadene, povsod dolgočasni in sitni obrazi.

Kerala je ena izmed najrevnejših držav v Indiji. Vseeno je otroška umrljivost v Kerali manjša kot v nekaterih evropskih državah. Povprečna starost prebivalstva je 72 let, kar je več kot povprečna starost črnega prebivalstva v ZDA. 95% prebivalcev Kerale starih nad 7 let zna brati in pisati in ima celo višji delež prebivalstva s podiplomsko izobrazbo kot ZDA. Pomembno je dejstvo, da je število prebivalcev dokaj stabilno, kar gre pripisati matriarhalni družbi in visoki stopnji pismenosti in izobraženosti med ženskami.

Verjetno se sprašujete kaj ima vse našteto opraviti z ekološkimi stopinjami? Ekološka stopinja je produktivna površina, ki je potrebna za zadoščanje človekovih potreb. Američan ali Evropejec dobi potrebno hrano, snovi in energijo iz celega sveta in vsaka od naštetih stvari porabi del omejene produktivne površine celotne Zemlje. Ekološka stopinja Američana ali Evropejca je precej večja od Indijca. Planet Zemlja razpolaga le z 1,5 hektarja uporabne (produktivne) površine za vsakega zemljana pri današnjem številu prebivalcev. Toda ob današnjih vzorcih porabe potrebuje Zemlja kar 2,3 hektarja produktivne površine na prebivalca, kar pomeni, da smo krepko presegli njene nosilne zmogljivosti. Ekološka stopinja na prebivalca Slovenije je 3,85 hektarja, kar je zelo zaskrbljujoče. Velike ekološke stopinje teptajo uporabne svetovne vire, na primer:
– vsako desetletje se uniči 7,5 % vse plodne zemlje
– v zadnjih tridesetih letih so se za 30% zmanjšale gozdne površine, količina pitne vode in morska okolja
– 1/3 ribjih vrst in 1/4 sesalcev je v nevarnosti za izumrtje
Tako se ob rasti svetovnega prebivalstva nevarno oz. skorajda alarmno zmanjšujejo količine naravnih virov. In če bi cel svet sprejel zahodnjaški način življenja, bi za zadovoljitev potreb prebivalstva potrebovali kar pet takih planetov, kot je Zemlja. Lahko torej pomnožimo velikost Zemlje s pet ali pa naš način življenja prilagodimo naravnim omejitvam našega edinega planeta. Verjetno je druga rešitev precej lažja.
Ugotovimo lahko torej, da prebivalci Kerale ne škodujejo Zemlji. Njihova izobrazba, zdravje in življenjska doba se lahko primerja z zahodnim svetom, ženske so enakopravne, rast prebivalcev je stabilna. Dokazujejo, da lahko človek živi zadovoljno, zdravo in visoko kvalitetno življenje z ekološko stopinjo, ki je znotraj nosilne zmogljivosti Zemlje. Tak način življenja je trajnosten in omogoča lepo življenje današnjega rodu z omogočanjem enako kvalitetnega življenja naslednjim rodovom. Mogoče bi se lahko iz njihove kulture in načina življenja naučili kako ustvariti trajnostno družbo zahodnega sveta.
Še nekaj zanimivosti:
– na vprašanje kako vidi zahodno civilizacijo je Gandhi nekoč odgovoril: ‘Mislim, da bi bila to dobra ideja’.
– pionirji v industrijskem (intenzivnem) kmetijstvu so Američani, ki so v zadnjem stoletju izgubili pol svoje vrhnje plasti plodne zemlje
– v bogatih državah sveta živi približno 20% svetovnega prebivalstva, ki porabi za zadovoljevanje svojih potreb kar 86% svetovnih virov.

Ugasnimo luči

Včeraj sva hotela preveriti, kako ozaveščeni so ljudje o akciji ‘ugasnimo luči’, katere namen je bil opozoriti na človeški vpliv na podnebne spremembe. Za ta namen sva opazovala mesto Kranj iz bližnje Šmarjetne gore. Polna upanja sva opazovala prestolnico gorenjske od 19.55 do 20.00. Razočaranje. Nobene vidne spremembe. Povsod same luči, javna razsvetljava, promet, razsvetljeni stanovanjski objekti in trgovski centri. Javna razsvetljava se kot kača vije od mesta v vsa naselja in zaselke. Kljub temu, da je bilo jasno nebo in polna luna. Želel bi si videti nočno fotografijo Kranja izpred 40 let, da bi jo lahko primerjav z današnjo. Verjetno bi bil močno razočaran.
Ljudje drvimo dalje, objekte bomo osvetljevali čez celo noč, kmalu še zvezd ne bomo več videli. Na tem spletnem naslovu (temno nebo) si lahko preberete več o svetlobnem onesnaževanju okolja in kaj lahko storimo za to, da ga zmanjšamo.

Prebivalstvo in okolje

Pred časom sem strnil nekaj statistike in svojega razmišljanja o naraščanju števila prebivalstva v kratko predstavitev (uporabljene fotografije so objavljene na strani TrekEarth in so last njihovih avtorjev). Dodajam še predstavitev AtlasRelease programa Združenih narodov za okolje (UNEP – http://www.unep.org/). Sicer zavzame veliko prostora, vendar se jo res splača pogledat, ker je nazorna. Res vredno ogleda!

prebivalstvo (572 kB)
AtlasRelease (17,9 MB)

Kaj pa, če je vse res?

V letu 2006 je bilo o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju ozračja slišati toliko kot prej nikoli. Znanstveniki so se kljub redkim izjemam poenotili, da človek s svojo dejavnostjo ogroža stabilnost ozračja. S prekomernim vnosom toplogrednih plinov se ozračje segreva bolj kot bi ljudje želeli, v škodo nas samih in v škodo vsega živega sveta na Zemlji. In v škodo vseh tistih, ki prihajajo za nami. To škodo je težko izračunati, saj se ljudje bolj ukvarjamo z računanjem trenutnega blagostanja v denarnici in povečanja le-tega, pa tudi če gre to na račun prekomernega izkoriščanja naravnih surovin. Kaj nam bo pomenilo bogastvo in materialne dobrine, če ne bomo imeli kje živeti? Če ne bomo imeli osnovnih dobrin, kot so pitna voda, svež zrak, rodovitna zemlja? Če bo Gaja (grška boginja Zemlje; ime se uporablja za Zemljo kot žvi organizem) umrla?
Veliko je tistih, ki se nenehno sprašujejo ali res človek s svojo dejavnostjo vpliva na podnebne spremembe. Obenem trdijo, da so zagovorniki te teze samo novodobni podjetniki, ki služijo ali pa hočejo zaslužiti na račun zelenih idej, ki so moderne in se dobro prodajajo. Že mogoče, da je nekaj takih, toda ali mora res človek doživeti tragedijo, katastrofo, da se zave, da dela narobe. Ali v 21. stoletju ne premore toliko znanja, izkušenj, morale, da bi ustavil vlak, ki drvi v prepad?
Vprašanja o tem, kdo povzroča taljenje ledu na severnem in južnem polu, dvig temperature na vseh celinah, taljenje ledenikov v Alpah, Andih, Himalaji, kdo povzroča nestabilnost v naravnih procesih, itd. so povsem odveč. Človek mora spregledati, da ne glede koliko prispeva k podnebnim spremembam, njegova dejavnost povzroča hude tažave Gaji. Tudi Gaja tako kot človek teži k ravnovesju (temperatura, količina kemičnih elementov, organskih snovi, …). Če ravnovesje porušimo tako močno, da se ga ne da več vzpostaviti, sledi konec zgodbe o življenju. Življenju, ki ga imamo tako močno radi. Ali ne?