Plezanje / Climbing

Rilkejeva pot

V teh brezsnežnih zimskih dneh me nikakor ne mikajo beli pasovi umetnega snega na naših smučiščih, ob pogledu na katere se sprašujem, kako za vraga smo lahko smučarski narod? Pa nogometni, košarkaški, rokometni ali pa celo hokejski? Nenazadnje celo alpinistični. Noro. Skratka, tu pa tam jo raje ucvremo na jug, ob morje.

Za ležeren sprehod z majhnimi otroki je čudovita Rilkejeva pot med Sesljanom in gradom Devin nad Tržaškim zalivom. Za tiste, ki radi športno plezate, se v Sesljanu tik nad plažo najdejo prav prijetne smeri v prvovrstnem apnencu.

Pot je razmeroma kratka, a ponuja izredne razglede ter cel kup zanimivosti na poti, od bunkerjev, do čudovitih kraških pojavov in pestrega in barvitega rastlinstva.

Devinski grad, ki ga celotno pot spremljamo v daljavi, je resnično slikovit in vreden obiska.

Pot je tako prijetna, da celo otroci začutijo pozitivno energijo in jo celo koristno uporabijo 🙂

Ker imamo to srečo, da na primorskem koncu živijo naši dobri prijatelji, si lahko privoščimo kar cel vikend doživetij. Tako sem naslednji dan po kar precej časa sopihal pod stene nad Vipavo, po ambientu meni enem najljubših plezališč. Če resnično kaj pogrešam v teh letih, ko se ukvarjamo bolj ali manj z otroškimi plenicami in uvajanjem v skupno aktivno preživljanje prostega časa, je plezanje. Ko primem za skalo, stopim na majhen stop in se potegnem navzgor, mi je tako lepo pri srcu in duši, da se to pač ne da ubesediti. Plezanje je ZAKON in pika.

Kamen, plezanje in toaletni papir

Kamen je plezalno bistvo, osnova za to čudovito dejavnost. Vsak kamen, vsaka gora, vsaka stena ima svojo zgodbo. Prvo je spisala narava sama, drugo pa človek z osvajanjem. Tiste prve so tako stare, da si človek, ki življenje dojema skozi prizmo let in desetletij, težko predstavlja dogajanje izpred stotine milijonov let in več. (če bi celotno zgodovino zemlje razdelili na rolico toaletnega papirja, potem se vsa zgodovina človeštva skriva v 0.1mm. Še riti si ne bi mogli obrisati!!).

20150509-img_8175-2

Za plezalca je pomembna zgodba preplezana smer, športni, rekreacijski, doživljajski trenutek v njej. Pogosto mu je pomembna tudi kvaliteta kamna (v žargonu »skale«), lepota stene, estetika gore. Le redko pa se zgodi, da katerega od plezalcev zanimajo tudi zgodbe kamnin. Verjetno je temu tako tudi prav. Če se namreč poglobimo v zgodovino kamnin, po katerih plezamo, se nam lahko celo zgodi, da se nam filozofska stališča o plezanju, kot osebno zelo pomembni dejavnosti, drastično spremenijo. Zlahka se ujamemo v razmišljanju, da je večina stvari, ki jih danes radi počnemo, in za katere trdno verjamemo, da so pomembne, zelo smešnih, banalnih, celo trapastih. Za primer se vrnimo le v pestra obdobja zadnjih dveh milijonov let, ko je večkrat celotno Evropo pokrival trden led. Vse tja do najvišjih vrhov. Ob tej predpostavki so npr. razne debate o tem ali je prav, da ima neka smer svedrovce ali ne, smešna. Podobno smešno se zdi že več kot desetletje dolgo nerazumevanje med gorskimi kolesarji in številnimi planinci. Ali pa vprašanja o vplivu gorništva/alpinizma na Alpske vrhove? Ena samcata ledena doba, za katero sploh ni vprašanje ali se bo zgodila ali ne, temveč kdaj, bo vse sledove človeškega delovanja v gorah pometla z zamahom, podobnemu babičinemu, ko pometa teraso.

20150509-img_8235-16

Tako razmišljanje ne vodi nikamor in je celo nevarno, saj se geološko gledano zdi tudi celoten vpliv človeka na ta planet zanemarljiv. V daljni preteklosti se je mnogokrat zgodilo, da je izginilo več kot 90% vrst, da je bila Zemlja pogosto povsem neprijazna za življenje, onesnažena s CO2, prašnimi delci, … Pa pri tem človek ni imel prstov vmes. Lahko celo trdimo, da so prav ta trenutek razmere na Zemlji izjemno ugodne za življenje, kljub prisotnosti človeka.

dscf0396-1

A življenje ne teče v preteklosti, življenje je tukaj in zdaj. Zato geološko razmišljanje ni in ne more biti izgovor za dejanja v sedanjosti. Lahko pa nam tovrstno razmišljanje pomaga, da razumemo in smo hkrati hvaležni za trenutek, ki nam ga je življenje podarilo. Pomaga nam tudi spoznati, da je tisto, kar danes občudujemo, tudi kot plezalci, alpinisti ali ljubitelji narave le bežen trenutek, le ujeta fotografija vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Da so zato tudi naši osebni uspehi zelo relativni. Pa vendarle ostaja nekaj, kar je večno. Kar nikoli ne izgine. Doživetja. Tista, ki bogatijo nas, soljudi in ne škodijo drugim in naravi. Zapisala so se v človeško zgodovino, v tisti 0,1mm toaletnega papirja 🙂

20160905-dscf2370-3

Istra

Za trenutek sva se odklopila od družinskega življenja in si privoščila mini plezalne počitnice v Istri. Pekli so prsti na rokah in nogah, na dan so prihajali spomini izpred let, navdih in motivacija sta bili na vrhunski ravni. Pa tudi domov se je lepo vrniti. Še kdaj.

For a moment we disconnected from our daily family life and we went on a short climbing trip to Istra. Fingers were burning after climbing, memories emerged, inspiration and motivation were on high level. And it was also nice to come back home. We’ll do it again!

20140314-IMG_3617

20140315-IMG_3628

20140315-IMG_3631

Uživancija

Vikend nostalgije. Po štirih letih spet sama, brez dveh prestolonaslednikov, na potepanju, tako kot v prejšnjem življenju. Tokrat sva imela rezidenco v Zazidu, kraški vasici, kjer se čas ustavi. Na obisku v luštnem plezalsko – kolesarskem hostlu Xaxiz, kamor se bova še vračala. En dan kolesarjenje, en dan plezanje. Oba dneva obujanje spominov.

P1120407

Kraško kolesarsko krožno turo prek čudovitih vasic sva nekoč že doživela, v soboto je šlo nekoliko težje. Toda kolesarska potepanja ostanejo v krvi, zato ni bilo težko stisniti zobe in pregristi tiste klance, da bi uživala v razgledih in vetru v laseh.

P1120412

O hostlu bi lahko na dolgo in na široko, a bo bolje, da ga doživite sami, da spoznate prijetno družino, ki ga vodi in obenem dobite cmok v grlo, ko slišite, kako naša država precej raje in zajetneje podpira klasični masovni hotelski turizem, kot da bi omogočila lažje preživetje majhnim turističnim oazam, brez vpliva na okolje. Bemtiš tale naša “dolina šentflorjanska”.

P1120414

P1120441

P1120446

P1120452

V nedeljo pa že zjutraj toplo sonce v Črnem kalu in plezanje v mravljišču. Začuda naju številčnost plezalcev ni motila, preveč dela sva imela s svojim plezanjem.

P1120471

P1120481

Za konec pa še sprehod po Osapski dolini in skok nazaj v objem malih koštrunov. Spoznanje, da znava še vedno brez težav, z užitkom, preživeti nekaj dni v dvoje, je zelo lepo.

P1120482

P1120503

P1120506

Še fotografski info: tokrat vse posneto s kompaktom – Panasonic Lumox LX-3, odlična igrača.

Plezam, torej sem

Lepšega rojstnodnevnega darila si od prijateljev ne bi mogel zaželeti – plezanje v Vipavi. Končno sem se na štrik navezal s Tanjo  in Jožetom. Navezati se na štrik pomeni več kot le fizična povezava dveh ali več plezalcev, to je nekako tako, kot da bi dobremu prijatelju segel v roko in mu nekaj obljubil.

Plezanja v Vipavi sem si zaželel zato, ker imam tako lepe spomine na to plezališče. Ker leži direktno nad Vipavsko dolino in mu nič ne zapira pogleda, so razgledi naravnost čudoviti, skala v vertikalno položenih plasteh pa, kot da bi jo ulivali, kompaktna, nabrušena, prvovrstni sivi apnenec.

Nalašč smo že v Logatcu zavili z avtoceste in si privoščili idilično staro cesto prek Podkraja, Cola in Vrhpolja v Vipavo. Joj, kaj zamujamo z vožnjo po avtocesti.

Foto: Jože Mihelič

Najprej smo se pretegnili v večraztežajni, kakih 100m visoki smeri Steber. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje plezal tako lepo smer. Ne zasluži si pustega in dolgočasnega imena, privoščiti bi ji morali kako lepo žensko ime. Jože je za številne krasne oprimke dejal, da jih je stvarnik nalašč izoblikoval tako, da ustrezajo plezalcem. Čeprav sem geolog in bi bila razlaga lahko drugačna, se tokrat strinjam z Jožetom.

Zadnje čase tako malo plezam, da me vsak vzpon, ki ga le uspem spraviti pod streho le zrajca in opomni, da plezanja ne smem opustiti.

Z vrha nas je bilo težko spoditi. Zrli smo v Vipavska Brda, Čaven, Vipavsko dolino. Tako blizu Gorenjske, a tako drugače. In ravno zato privlačno in lepo.

Za konec smo še malo pofrikali, v smereh, ki bi jih zlahka imenoval Miss Vipava.

Foto: Jože Mihelič

Nič ne bi imel proti, če bi bil vsak rojstni dan s prijatelji tak, kot je bil včerajšnji. Samo upam, da ne bo naslednji stik s skalo čez natanko leto dni.

Nova centralna smer v Veliki Babi

Letos sem pred opisano avanturo plezal natanko trikrat – v Rovinju, Bohinju in Dovžanki. Kondicijo sem nabiral na sprehodih in lažjih vrhovih. Torej odlično fizično in psihično pripravljen ter odlično vplezan, sem se tistega lepega večera dogovoril z Luksijem, da greva plezat v hribe. V Novo centralno smer v Veliki Babi nad Jezerskim. Smer sem pred dolgimi leti že preplezal z Edijem, vedel sem, da gre za lepo plezarijo v gorskem ambinetu, pa tudi za zelo dolgo plezanje z neštetimi štanti.

V torek popoldne pokličem Luksija, da preverim, če vse velja tako, kot sva dogovorjena. “A imaš kladivo?” vpraša. “Sej ne rabiš kladiva, smer je navrtana.” odgovorim. “Zihr bo treba kej zabit, bom jaz vzel še enega.” vztraja. “Prov, jest ga takrat, ko sem plezal to smer nism rabu.” mu dopovedujem. “A si že plezu to smer? A nisi reku, da Grintovčevega stebra še nisi lezu?” se čudi. “Grintovčev steber? A se nisva zmenla za Novo centralno smer?” se začudim tudi sam. Tako nekako je potekala debata o tem, kam sploh greva naslednji dan. Zvečer se končno odločim, da kljub odlični pripravljenosti ne reskiram plezanja v nepoznani smeri, torej greva v Veliko Babo.

Če se česa ne morem navadit, je to Luksijevo zamujanje. Prav počasi si zjutraj pripravljam zajtrk in obvezno imam v bližini telefon, ker vem, da bom dobil SMS. In res, Luksi sporoči, da bo 10 min prepozen. Po 15 minutah grem na avtobusno, se usedem in čakam. Še v mraku. Luksi sporoči, da je že na poti (od doma do mene ima 2 km). Mine še kakšnih 15 min, delavski avtobusi švigajo mimo, dan je že vstal in potem pride Luksi.

nova_centralna-1

Pri tovorni žičnici pod Ledinami si pripraviva opremo in jo hitro odrineva proti vstopu v smer. Pristop je na koncu kar malo zoprn. Sam izberem lomastenje prek ruševja, Luksi krušljivo grapo. Oprema z nahrbtnika roma na plezalni pas, čelada na glavo in že sopihava prek prvega raztežaja. Ob osmih vstopiva v neverjetno soparen plezalni dan. Tik za nama je naveza dveh žensk, pred nama dveh avstrijcev. Sendvič plezanja je konec že po prvem raztežaju, ostanemo samo tujci, saj so smer opremili naši severni sosedi.

nova_centralna-2

Vstop v smer je prelomnica, od tu naprej so misli usmerjene v plezanje, varovanje, v uspeh naveze.

nova_centralna-4

Kar se plezanja tiče je smer lahka in ne preseže ocene IV+. In kakšna skala, za prste obliznit, kompaktne plate si sledijo ena za drugo.

nova_centralna-8

Osrednji del je z nekaj lepimi detajli prav tako čudovit, le midva z Luksijem sva počasna, da je kaj. Včasih malce nelogično štantava, zato pa si toliko bolj varno urejava varovališča. Pri tem je Luksi dosleden kot le malokdo. Ženska naveza nama je vseskozi za petami in včasih si morata nenadejano privoščiti pavzo.

nova_centralna-10

Ker je smer dolga (700m), so iz raztežaja v raztežaj moji prsti na nogi bolj in bolj boleči. Poleg tega mi začne popuščati koncentracija in želim si čimprejšnjega izhoda iz smeri. Ravno zato se mi pripeti neumnost, ko Luksi zapleza v predzadnji raztežaj. Takrat se mi zazdi, da ni ubral prave smeri in ga prepričam, da pride nazaj na štant. Poskusi bolj levo, tam, kjer ga jaz prepričujem, da je smer prava. Zmota. Luksi ostane miren, pregleda svet nad štantom in najde pravo smer. Pridem do njega na štant in ga vljudno prosim, če lahko on vodi naslednji raztežaj, čeprav sem bil na vrsti jaz. Preplezava še zadnji, edini malce krušljiv raztežaj in smeri je konec. Stisk rok z žensko navezo in opravičilo za nenehno čakanje, ki pa po njunih besedah ni bilo potrebno, saj kot trdita, je družba na štantu včasih koristna, če ne potrebna.

nova_centralna-22

Sledila je sproščena analiza plezanja, ki se je zaključilo po 6-ih urah in pol. Zaradi tropske vročine smo imeli jezike do tal, koča na Ledinah pa je bila še svetlobna leta daleč.

nova_centralna-29

Spodaj je vrisana linija smeri (z rdečo) in smer dostopa do vrha Velike Babe (rumena).

smer

Sestopili smo prek sedla pod Babo in Jezerskega sedla na Ledine in po Slovenski poti v dolino. Najtežji so tisti sestopi, ko je potrebno ponovno v klanec. Vzpon na Jezersko sedlo je bil nepotreben, a po tako lepi plezariji se da tudi to vzeti v zakup.

nova_centralna-39

Drugič bom šel na tako turo malo slabše fizično pripravljen in malo manj vplezan, da ne bom toliko užival. Luksiju pa hvala za potrpežlivost, alpinistične nasvete in družbo. Tud njemu ni bilo tolk slabo, saj je imel odličnega vodnika za tuja gorstva, kot Kamniškim Alpam pravi Luksi.

nova_centralna-32

Prosto plezanje

Liza je dala mamici in atiju (familija Erjavc) en dan prosto za prosto plezanje. Ni bila pa še čisto prepričana, če se je prav odločila.

bohinj-plezanje-23-large

In tako so Erjavčevi vstali že zelooooo zgodaj, da smo lahko pravočasno prispeli iz Kranja v Bohinj. Kmalu bo tudi za naju to pravi projekt.

bohinj-plezanje-1-large

Luka je še mal zmatran od poroda, pa poporodne depresije, pa premajhne količine spanja, zato je spočita Urša napadla steno, in to suvereno!

bohinj-plezanje-2-large

Pravi, da gre v novih plezalkah Evolv kot po ravnem. Ja vem, saj vidim.

bohinj-plezanje-5-large

Atija (speljanka iz očka, oči) bolj kot plezanje zanima mala navihanka. Pravi, da ji rad nagaja????

bohinj-plezanje-11-large

bohinj-plezanje-25-large

Prav fletno jih je videti vse tri Erjavce na kupu nekje v naravi. To jim najbolj leži.

bohinj-plezanje-19-large

Luka (o.p. Luksi, francoski alpinist, helfer, Indurain, ipd.) se je posvetil makro fotografiji dojenja.

bohinj-plezanje-28-large

Liza je bila tako pridna (saj ji je družbo delala Bojana), da sva lahko midva z Luksijem stiskala minimalce v smereh s precej zanimivimi imeni: Veseli Bohinjec, Spodaj brez in Zgoraj brez. So nama dale kar vetra.

bohinj-plezanje-27-large

Naslednjič pa … spet druga zgodba.