Triglavski narodni park

Alpe niso le turistična destinacija

SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.

Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.

ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE

Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.

Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).

Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).

Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.

NARODNI PARKI V ALPAH

Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.

V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.

Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.

DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV

Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.

Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.

Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.

VARSTVENA OBMOČJA

Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.

Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.

ZUNANJE MEJE PARKOV

Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.

VARSTVENI REŽIMI

Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.

Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.

KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE

Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.

Gorski gozd

Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.

Pokljuški plato

Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …

Koritnica in Trenta

Letošnja fotografska delavnica pod okriljem Javnega zavoda Triglavski narodni park je potekala v Koritnici in Trenti. Z vidika organizacije, vodenja in poteka delavnice lahko rečem, da je bila to najlepša delavnica do sedaj, pa čeprav je bila vsaka po svoje zelo zanimiva in posebna. Ampak tokrat je zelo dobro sodelovalo tudi vreme, tako da smo lahko fotografske želje lažje izpolnili. O sami delavnici in vtisih pa bodo seveda več povedali udeleženci. Lahko pa rečem, da je bilo druženje resnično odlično.
Na vseh fotografskih delavnicah skušam ljudem poleg kakšnih fotografskih trikov predvsem približati odnos do naravnega okolja, do območja Julijskih Alp in narodnega parka, ljudi, ki tu živijo. Sam sem prepričan, da je lahko fotografija odličen medij, most med fotografom in naravo, ljudmi. Dolgoročno bi si želel, da bi se v Sloveniji oblikovala močna fotografska skupnost, ne nujno uradna, formalna, v kateri bi fotografi tako prek fotografij in vzporednih tekstov ter osebnih stališč jasno sporočali, da želijo, da Slovenija ostane država z nadpovprečno visoko biodiverziteto, nadpovprečno dobro ohranjeno naravo, izjemno kulturno krajino, ohranjenimi običaji, … Da bi zagovarjala trajnostni razvoj v pravem pomenu besede. Da bo taka skupnost vzdignila glas, ko bo načrtovana (hipotetično) elektrarna na Soči, ko se bo odločalo o kmetijski politiki, posegih v gozdni prostor, … Če se fotografi radi pohvalimo z lepimi fotografijami narave, potem bodimo pošteni in jo skušajmo varovati takrat, ko nas potrebuje. Ne hranimo našega ega s krasnimi fotografijami divjega petelina ali ruševca, stopimo v bran takrat, ko v njihov življenjski prostor vstopi strojna sečnja, ko se razpase rekreacija, nabiralništvo, ko nas na rastišču zaradi lepe fotografije kar naenkrat sedi 10 fotografov. Kot fotografi bodimo kritični najprej do sebe, svojih dejanj, bodimo kritični npr. do uporabe dronov oz. jih uporabljajmo za namene, ki služijo javnemu interesu, bodimo kritični do vprašanj o zasebnosti, o avtorstvu, … Celotna fotografska scena trenutno deluje na način, kjer je le važno, kaj dobrega naredi posameznik in ne skupnost. Vse je individualno, le redko se kdo še povezuje (razen v društvih), le redko kdo deluje za širši interes. Mogoče so izjema dokumentarni fotografi, ki skušajo spreminjati svet skozi njihove fotografske zgodbe. Želim si, da bi bilo v fotografski skupnosti bistveno drugače. Upam, da vse našteto začutijo tudi udeleženci delavnic, ki jih pripravljam v okviru Javnega zavoda Triglavski narodni park. To je tudi osnovni namen, torej ozaveščati o pomenu varstva narave in kulturne dediščine skozi fotografijo.

Začeli smo na Zelencih

Zgornjesavska razglednica

Nenačrtovano smo se ustavili ob Rabeljskem jezeru, kjer so nam popadale čeljusti od neverjetnih jutranjih odsevov v jezeru

Sledil je spust v korita Predilnice in sprehod do slapu Zaročenca



V koritih Nemčlje (dolina Možnice) je bilo tako lepo, da je bilo udeležence težko “spoditi” ven

Na sotočju Koritnice in Soče smo se imeli celo možnost preizkusiti v športni fotografiji

Zvečer smo imeli pred info centrom v Trenti kratka tečaja portretne in makro (hvala Miha Šegula!) fotografije

Naslednje jutro smo se “pasli” na enem od trentarskih razglednikov in iskali motive

Fotografsko meni najljubši del Soče so Mala korita in sotočje Vrsnikarce ter Soče. Krasen ambient!

Delavnico smo zaključili v Zadnjici, ob izvirih Krajcarice in pod ostenji Kanjavca ter v družbi malih bitij, soborcev na tem edinem planetu

Hvala vsem udeležencem za čudovita dva dneva, za možnost deliti znanje, izkušnje in mnenja. Vse fotografije so posnete s Fuji X-T1 in različnimi objektivi (18-135mm, 16mm, 12mm in 60mm) ter filtri. Letos nas je bilo med 15 udeleženci kar 6 s Fuji sistemov, kar samo dokazuje, da brezzrcalni sistem nezadržno vstopa tudi v svet naravoslovne fotografije.

Pomladna fotografska delavnica v Loški Koritnici in Trenti

Tudi letos bom v okviru delavnic, ki jih organizira Javni zavod Triglavski narodni park vodil dvodnevno fotografsko delavnico v Loški koritnici in Trenti.

Javni zavod Triglavski narodni park v okviru naravoslovnih Belarjevih dni organizira 2-dnevno fotografsko delavnico v Loški Koritnici in Trenti. Belarjevi dnevi so naravoslovno izobraževalni dnevi, ki vsako leto potekajo na Soški poti v Trenti. Tudi letos bomo dogodek, ki je sicer namenjen otrokom, popestrili z izvedbo fotografske delavnice. Konec maja je pomlad v Trenti in Loški Koritnici v polnem razmahu, dnevi so topli, spremljala nas bodo čudovite alpske reke, slapovi, neokrnjeni gozdovi, izjemna kulturna krajina in kulisa Julijskih Alp. Fotografskih motivov ne bo manjkalo.

Datum: 23.-24.5.2017 (začetek delavnice v torek ob 6.30, zaključek v sredo ob 17.00)
Zborno mesto: informacijsko središče Triglavska roža na Bledu (ob 6.30) ali parkirišče pri mostu čez Mangartski potok – pri Mlinču (ob 8.30)
Cena delavnice: brezplačno vodenje in organizacija fotodelavnice
Nočitev: nočitev je organizirana v okviru kapacitet Triglavskega narodnega parka, cena nočitve je 20€.
Prehrana: stroške prehrane nosi vsak udeleženec sam (v Trenti je trgovina in gostilna)
Potrebna oprema: fotoaparat in dodatna oprema (polnilec baterij, objektivi, filtri, …), stativ, planinska obutev, topla oblačila.

Podrobnejši program
Torek, 23.5.2017
Zbor udeležencev ob 6.30 uri pred Informacijskim središčem Triglavska roža na Bledu ali ob 8.30 uri pri mostu čez Mangartski potok – pri Mlinču. Vožnja prek Predela v Loško Koritnico. Na poti se bomo ustavili na Zelencih, izviru Save Dolinke. Naslednji postanek bo slap Zaročenca na reki Predilnici. Sledil bo obisk doline Možnice s čudovito reko Nemčljo in njenimi koriti. Po obisku Možnice se bomo zapeljali v Trento, kjer bo čas za kosilo in počitek. Popoldne je predviden fotografski izlet v dolino Zadnjice.
Sreda, 24.5.2017
Zgodaj zjutraj se bomo podali na razgledno točko nad Sočo. Po jutranjem fotografiranju sledi zajtrk. Dopoldne bo čas za odkrivanje zanimivih kotičkov Trente. V kolikor nam bo ostalo še kaj časa, bomo po kosilu pregledali fotografije in jih na kratko pokomentirali. Sledi zaključek in vožnja nazaj čez Vršič na Bled.
Opomba: Program je okviren in ga bo možno glede na vremenske razmere, svetlobne pogoje in želje celotne skupine tudi prilagajati ali spreminjati.

Prijave se sprejemajo na elektronski naslov: ales.zdesar@tnp.gov.si oz. na telefonski št. 031670247, najkasneje do ponedeljka, 22.5.2017.

Triglavski narodni park

Skoraj istočasno s spletno stranjo vi2.si je dan ugledala prenovljena in vsebinsko popolnoma drugačna spletna stran – spletna stran Triglavskega narodnega parka.

Proces nastajanja je bil sicer dolg in naporen, a bilo je tudi lepo sodelovati in soustvarjati spletišče našega edinega narodnega parka. Vabljeni na ogled, prebiranje in sodelovanje na dogodkih, prireditvah, delavnicah, …

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.