Triglavski narodni park / Triglav National park

Pomladna fotografska delavnica v Loški Koritnici in Trenti

Tudi letos bom v okviru delavnic, ki jih organizira Javni zavod Triglavski narodni park vodil dvodnevno fotografsko delavnico v Loški koritnici in Trenti.

Javni zavod Triglavski narodni park v okviru naravoslovnih Belarjevih dni organizira 2-dnevno fotografsko delavnico v Loški Koritnici in Trenti. Belarjevi dnevi so naravoslovno izobraževalni dnevi, ki vsako leto potekajo na Soški poti v Trenti. Tudi letos bomo dogodek, ki je sicer namenjen otrokom, popestrili z izvedbo fotografske delavnice. Konec maja je pomlad v Trenti in Loški Koritnici v polnem razmahu, dnevi so topli, spremljala nas bodo čudovite alpske reke, slapovi, neokrnjeni gozdovi, izjemna kulturna krajina in kulisa Julijskih Alp. Fotografskih motivov ne bo manjkalo.

Datum: 23.-24.5.2017 (začetek delavnice v torek ob 6.30, zaključek v sredo ob 17.00)
Zborno mesto: informacijsko središče Triglavska roža na Bledu (ob 6.30) ali parkirišče pri mostu čez Mangartski potok – pri Mlinču (ob 8.30)
Cena delavnice: brezplačno vodenje in organizacija fotodelavnice
Nočitev: nočitev je organizirana v okviru kapacitet Triglavskega narodnega parka, cena nočitve je 20€.
Prehrana: stroške prehrane nosi vsak udeleženec sam (v Trenti je trgovina in gostilna)
Potrebna oprema: fotoaparat in dodatna oprema (polnilec baterij, objektivi, filtri, …), stativ, planinska obutev, topla oblačila.

Podrobnejši program
Torek, 23.5.2017
Zbor udeležencev ob 6.30 uri pred Informacijskim središčem Triglavska roža na Bledu ali ob 8.30 uri pri mostu čez Mangartski potok – pri Mlinču. Vožnja prek Predela v Loško Koritnico. Na poti se bomo ustavili na Zelencih, izviru Save Dolinke. Naslednji postanek bo slap Zaročenca na reki Predilnici. Sledil bo obisk doline Možnice s čudovito reko Nemčljo in njenimi koriti. Po obisku Možnice se bomo zapeljali v Trento, kjer bo čas za kosilo in počitek. Popoldne je predviden fotografski izlet v dolino Zadnjice.
Sreda, 24.5.2017
Zgodaj zjutraj se bomo podali na razgledno točko nad Sočo. Po jutranjem fotografiranju sledi zajtrk. Dopoldne bo čas za odkrivanje zanimivih kotičkov Trente. V kolikor nam bo ostalo še kaj časa, bomo po kosilu pregledali fotografije in jih na kratko pokomentirali. Sledi zaključek in vožnja nazaj čez Vršič na Bled.
Opomba: Program je okviren in ga bo možno glede na vremenske razmere, svetlobne pogoje in želje celotne skupine tudi prilagajati ali spreminjati.

Prijave se sprejemajo na elektronski naslov: ales.zdesar@tnp.gov.si oz. na telefonski št. 031670247, najkasneje do ponedeljka, 22.5.2017.

Triglavski narodni park

Skoraj istočasno s spletno stranjo vi2.si je dan ugledala prenovljena in vsebinsko popolnoma drugačna spletna stran – spletna stran Triglavskega narodnega parka.

Proces nastajanja je bil sicer dolg in naporen, a bilo je tudi lepo sodelovati in soustvarjati spletišče našega edinega narodnega parka. Vabljeni na ogled, prebiranje in sodelovanje na dogodkih, prireditvah, delavnicah, …

Mrzla zima

Mraz ima dva obraza, tistega zoprnega in hudičevo lepega. No, pa še mešanega (boleče prijetnega), tistega, ko se ti zanohtani prsti “talijo” 🙂 Letos se je splačalo vzeti kakšen dan za obisk ledenega kraljestva. Ni vsaka zima tako zmrznjena. Imel sem srečo, da sem lahko izlet združil s prijetnim druženjem. Mislim, da sem bil prvič v vlogi darila (mislite si, kar želite). Ampak se tudi za trenutek nisem počutil tako. Z Božotom se poznava že nekaj let in tokrat sva prvič skupaj cel dan preživela s fotografsko opremo. In kako sem vesel, da mi ni potrebno več nositi vse tiste steklovine in magnezijevih škatel od Canona ali Nikona. Hvala Fuji.

Jutro ne bi moglo biti lepše, verjetno pa tudi ne še bolj mrzlo, kot je bilo. Še Sava je delovala kot savna.

Najprej Peričnik. Ta gmota ledu in ledenih sveč je tako impresivna, da lahko samo gledaš in se čudiš. Najprej sploh ne najdeš načina, kako se bi ga lotil, s fotografskega vidika mislim. Če nimaš ultra širokokotnika, se sploh ni potrebno truditi. Najbolje pa se je prepustiti in ujeti kakšen detajl.

Tudi zgornji Peričnik je bil lep. Sploh v kombinaciji z že obsijanim gozdom. Sveče dol, drevesa pa gor – čudna je tale narava.

Takoj, ko sonce obsije slap, je čas, da jo mahneš nazaj v dolino. Začuda so šele takrat ljudje začeli prihajati. Tudi prav. Midva jo mahneva do naslednjega slapu. Slap Šum predstavlja konec soteske Vintgar. Tudi ta je suvereno zamrznil. In kakšen lepotec je bil!

Kje drugje bi lahko zaključila dan, kot v njegovem veličastnem kraljestvu, Bohinju (hvala Luka za nasvet)? Tam, kjer se izliva Savica v jezero, tam je nastala prava pravcata naravna umetnina. Kosi starejšega ledu so se ujeli v mlajši led, na katerem so bili vidni sledovi valovanja. Ledena geologija!

Matr, kakšen dan je bil!

Začutiti spoštovanje

Zaledeneli slapovi, soteske, reke, … nosijo neko mistiko v sebi. Nepredstavljiva lepota se skriva v teh stvaritvah narave, a hkrati nosijo v sebi strašljivost, nedotakljivost, nedostopnost, odmaknjenost. Prav zato je ledeni oklep tako privlačen. Že poleti je slap Peričnik mogočen, človek čuti, kako divja in neukrotljiva stran narave kar pritiska na njegova ramena. Ko Peričnik zaledeni, takrat s cmokom v grlu pod zaledenelimi svečami zreš v njegovo obličje in verjetno bi prav na tem mestu zlahka vsakdo izkusil besedo spoštovanje.

Ledeno kraljestvo

Otroci imajo risanke s tem imenom, ta stari pa znamo najti pravo kraljestvo, pravi led. Če se mnogi pritožujejo nad letošnjim mrazom, ki v bistvu ni prav nič posebnega ali nenavadnega, se meni zelo dopade. Drsamo več kot zadnjih deset let skupaj. In to vsi. Problem je edino, da nimam več svoje drage hokejke, pa tako rad bi spet komu na ledu prodal nekaj hokejskih “for”. Če ima kdo kakšno hokejsko palico doma (leva palica) in je ne potrebuje, naj mi prosim sporoči, odkupim.

Brez mrazu ni ledenega kraljestva. Trenutno je (po objavah na družabnih omrežjih) zelo oblegan zaledeneli Peričnik, ki je seveda veličasten. Pa vendar menim, da Mostnica v Bohinju ne zaostaja veliko, če sploh. Žal mi je le, da ni snega, da bi bila scena še veličastnejša. Pa mogoče manjka malo vode, ker je zadnji mesec tako suh.

Kljub vsemu je obisk soteske hrana za dušo. Prizori so veličastni, srhljivo navdušujoči.

Kot sem že tolikokrat omenil, sem prepričan, da je obisk soteske s fotoaparatom povsem nekaj drugega, kot le sprehod ob tej čudovito divji reki. Enostavno si brez fotoaparata težko človek vzame toliko časa, da bi doživel tiste malenkosti, podrobnosti, koščke, delce te umetnine. Te fotografije v bistvu lahko nekoga, ki bi si rad le ogledal sotesko, močno zavedejo. V živo namreč tega, kar je na fotografiji, ni mogoče ne videti, ne doživeti. Naše oči vidijo mnogo več od aparata in objektiva. Fotografija nam omogoča, da izrežemo del tistega, kar vidimo, brez odvečnih stvari, ki nas motijo in ki jih drugače v naravi vidimo z očmi.

Lahko zatrdim, da soteska Mostnice na fotografijah izgleda mnogo lepša, kot je v resnici. Sploh, če fotograf malce navije fotografije v Photoshopu ali pač nekem drugem programu. Za vse fotke v tej objavi se moram zahvaliti svojemu Fuji-ju X-T1 in objektivu Fujinon 18-135mm, saj so fotografije objavljene brez dodatnih korekcij, razen malenkostnega obrezovanja. Dela s fotografijami sem imel natanko 15 minut. To je za trenutno obvladovanje časa v mojem življenju ključnega pomena. Pa tudi rezultati so taki, da se mi samo smeji, zelo!

Za detajle si je potrebno vzeti čas, najprej, da jih najdeš, da te nagovorijo in potem, da jih ustrezno postaviš v kader. To je sicer kar zapleteno opravilo, sploh v mrazu in na spolzkem terenu nad globoko sotesko. Pri tem pa mi priskoči na pomoč poznavanje soteske in stranskih pritokov, kjer lahko človek brezskrbno postopa povsem v bližini vode.

Če bo v naslednjih dneh res padlo nekaj snega in bo spet pritisnil mraz, potem se bo splačalo še enkrat nazaj in ujeti še kakšen lep trenutek.

Zgodovina

Ni samo tista človeška, je tudi zgodovina Zemlje, vsega in vseh.

Fotografija Martuljkove skupine je le ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Martuljkova skupina nikoli prej ni bila takšna in nikoli več ne bo taka, kot je na tej fotografiji. Gore se spreminjajo pred našimi očmi, le težko si to predstavljamo in vidimo. Le ob kakšnem večjem podoru, poplavah, plazovih nam je jasno, da ni vse enako, kot je bilo. Deli Martuljških gora, ki so bili nekoč njihov sestavni del in jih danes ne vidimo več, sestavljajo široko prodišče Martujškega potoka v ospredju fotografije, potujejo naprej po Savi, gradijo njena prodišča, predstavljajo podlago Kranjski, pa tudi Ljubljanski kotlini ali pa so že dolgo vgrajeni v strjen konglomerat. Če boš kdaj stal na kakšnem prodišču gorskega potoka ali reke, primi v roke prodnik, da boš lahko začutil in spoznal zgodovino gora, ki jih danes ne vidiš več. Lep občutek.

20111103-dsc_7190-2

This photograph is just a momment in geological history of mountain group. It has never before looked like this and it never be the same like today. It’s changing before our eyes. The parts of mountain group that was once there and we don’t see it anymore is hidden in the wide riverbed of Martuljek mountain stream in the foreground. If you pick a stone from that riverbed you can touch the history of this mountain group.

Odsev

Lahko je odsev časa,
lahko odsev tvojega življenja,
lahko je odsev dejanj,
odločitev, potez, ravnanj.

Lahko odseva dobro, lahko slabo,
lahko je odsev počutja,
lahko odsev ljubezni.

Lahko je odsev dajanja, lahko tistega, kar jemlješ,
lahko je odsev svetlobe, lahko teme.
Karkoli že odsev je, vedno pride kasneje, vedno zamuja. A nikoli ne laže.

Tokrat nekaj odsevov z letošnjega potepanja po Dolini Triglavskih jezer, dolini odsevov.

dscf0383

dscf0145

dscf0206

dscf0256

dscf0385

dscf0398-3

dscf0405

dscf0424

dscf0534

dscf0425

Pot v hribe

Včasih greš v hribe, pa se že na poti tja toliko lepega in zanimivega zgodi, da tisto hribovsko pričakovanje kar malo zgubi na čaru. Pred dnevi sem se namreč potikal nad Bavšico, pod Briceljkom in Morežem, sem in tja, cel dan. Pa je bila tako slaba svetloba in tako vroče, da nisem naredil čisto nobenega panoramskega posnetka. Nobenega. Je bil pa predhodni večer čudovit, nekaj detajlov na omenjeni vroči dan pa tudi. In bil je odličen dan za razmišljanje.

DSCF9556-1

DSCF9604

DSCF9610-2

DSCF9626-2

Že večkrat sem v glavi premleval, da moram napisati vsaj dva ali tri stavke o … O fotografiji, o smislu, o odnosu. Internet je preplavljen s čudovitimi posnetki narave. Tako, kot je videti, imajo pokrajinski fotografi in tisti, ki fotografirajo naravo, njene procese, … pravi odnos do narave. Pa je res tako? Hodimo fotografi v naravo le zato, da naredimo lep posnetek, s katerim se radi pohvalimo, ali pa nam je res mar do narave? Verjetno bo vsak odgovoril, da zaradi obojega. No ja. Smo pripravljeni vrniti kaj naravi za te lepe prizore, motive, estetiko, sezonske barve, različne obraze, … ? Smo pripravljeni sodelovati v civilni iniciativi proti gradnji plinovoda čez neokrnjeno naravo? Smo pripravljeni glasno reči ne onesnaževanju, nekontroliranemu izkoriščanju naravnih dobrin, …? Se samo pohvalimo, ali kaj storimo? Ali samo fotografiramo? Smo dovolj zreli, da s fotografijo skušamo sporočati kaj več od tega: Poglejte mojo fotografijo, kako lepa je! Ali znamo samo jemati ali kaj dati? Smo podporniki zavarovanih območij narave ali le izkoriščano ta prostor za to, da tam lahko naredimo lepo fotografijo, saj so zavarovana območja zagotovilo, da je narava ohranjena in lepa? Cel kup vprašanj, pa nikjer pravih odgovorov.

DSCF9639

DSCF9653

DSCF9670

DSCF9679

DSCF9682

DSCF9696

DSCF9698-2

DSCF9704

DSCF9705

DSCF9710

DSCF9714

DSCF9715

DSCF9716

DSCF9717

DSCF9729

Govorica Zemlje

Biti geolog je včasih zoprno. Sploh v hribih. Gore so namreč odprta knjiga geološke zgodovine Zemlje. In, ko gre geolog v hribe, je približno tako, kot je moja mama hodila včasih na plažo. Z “ljubavnimi romani”, ki jih je prebirala naprej in nazaj. In tako geolog namesto 5 urne ture v gorah bere zgodovino Zemlje tudi 10 ur. Zadnjič smo se v enega geološko najbolj zanimivih koncev Julijcev podali kar trije geologi, prijatelji še iz študentskih let, danes pa vsak na svojem delovnem področju skuša znanje in izkušnje podajati naprej.

Jutro je bilo sveže, krasno oprano in slutilo se je, da nas čaka nekaj prav posebnega.

DSCF8819

DSCF8834

DSCF8842

Nekaj ovinkov za nami so turo pričenjali tudi mladi planinci, s katerimi smo nenadejano kasneje preživeli čudovito učno uro v starodavnem morju.

DSCF8847

V tej objavi vas ne bom moril s strokovnimi izrazi in nerazumljivo geološko interpretacijo, ampak vam bi rad prek fotografij pokazal, kako neverjetno raznolik je lahko na prvi pogled povsem siv svet Julijskih Alp. Ni skrivnost, da so Julijske Alpe nastale v morju, saj jih večinoma sestavljata apnenec in dolomit, tu pa tam pa tudi precej bolj “neznane” kamnine. Za lažje razumevanje je mogoče dobro vedeti, da to morje skozi dolge milijone let ni bilo vedno enake globine, enake velikosti in z enakimi vrstami živih bitij. Vseskozi se je spreminjalo, se dvigovalo, poglabljalo, vmes so se zgodila izumrtja, vmes so bili vulkanski izbruhi, potresi, … Potem, ko zaradi premikanja tektonskih plošč morja, v katerem so nastale kamnine Julijskih Alp, ni bilo več, pa se je začelo težko življenje teh kamnin, saj so jih pritiski gubali, narivali, stiskali, gnetli, prelamljali. Vse z namenom, da bi se ustvarile Alpe. Na vsej poti je nenehno delovala erozija, zadnji dve milijoni let tudi zelo močna ledeniška erozija. In tako imamo danes v Julijskih Alpah pravo pravcato zmešnjavo, gemišt, mineštro različnih kamnin, ponekod obrnjenih na glavo, drugje narinjenih eno na drugo, premaknjene iz prvotne lege za več kilometrov, … A vse to dela to območje še posebej zanimivo in pestro.

DSCF8892

DSCF8865

DSCF8914

DSCF8869

DSCF8983

Tam gori pod Rdečim robom se najde tudi pravi pravcati “Strunjanski fliš”. Tisti, ki ga poznate, veste o čem pišem.

DSCF8888

No, seveda pa so kamnine tudi, tako kot povsod v kombinaciji z organskim materialom, podlaga za razvoj prsti in s tem čudovitega sveta raznovrstnega cvetja. In kaj reči za cvetje Julijskih Alp, območje Rdečega roba in Lužnice? Nič nimam reči, treba je doživeti.

DSCF8891

DSCF8899

DSCF9067

DSCF8992

DSCF9066

DSCF9073

DSCF9083

Prej omenjeni mladi planinci so nas ujeli na ravno pravem kraju. Njihova zvedavost in naša pripravljenost deliti izkušnje in geološke skrivnosti so se združile v prav lep klepet in učno uro.

DSCF8937

DSCF8935

Ogledali smo si prav posebno nahajališče danes že izumrlih amonitov, ki so v tem primeru še posebej zanimivi, saj je njihovo lupino ponekod nadomestil mangan.

DSCF8928

DSCF8938

DSCF8945

Mimo jezera v Lužnici, ki kot velikanska solza visi nad Krnskimi planinami, smo se odpravili na popis in ogled ene od najveličastnejših geoloških zanimivosti v Julijskih Alpah.

DSCF8982

DSCF8971

Megalodontidne školjke so svoj konec dočakale na dnu takratnega morja, verjetno zaradi nekega ekstremnega dogodka, ki je končal njihovo življenje v trenutku. Še enkrat se je pokazala vsa veličina narave, saj je na podlagi bogve kako neverjetnega naključja fosilne školjčne lupine izlužilo, kamnino s školjkami pa spustilo bolj v globoko morje, kjer je prazna mesta školjčnih lupin nadomestil rdeč morski sediment. Tako so nastale neverjetne oblike, kjer dobesedno zastane dih.

DSCF9030

DSCF9013

DSCF9021

DSCF9034

DSCF9053

DSCF9057

Žal je na koncu zmanjkalo dneva, da bi lahko bolj podrobno pregledali še geologijo Batognice, a je vsaj razlog, da se kmalu vrnemo. Pot navzdol je sicer mučna, popestrijo jo le neverjetni razgledi.

DSCF9072

DSCF9089

DSCF9095

DSCF9109

DSCF9112

Res izjemen dan, v katerem smo našli poleg omenjenih cukrov še nekaj res prav posebnih najdb in spoznanj, se je končal še skoraj lepše, kot se je začel.

DSCF9117

DSCF9120

Ravno ob teh razgledih sem po celem dnevu pogledal na telefon in prebral SMS od bratranca, ki je vabil na ogled polfinalne tekme nogometnega prvenstva. Čeprav sem bil včasih kar zaprisežen nogometaš in tudi trener, pa si tako lepega dne nisem hotel pokvariti z 90 minutno uspavanko.

Nadarjeni osnovnošolci v naravi

Prijatelj Klemen me je zadnjič prosil, če bi lahko pomagal voditi nadarjene osnovnošolce na učno-pohodniški turi nekje v Bohinju. Izbrali smo turo iz Broda čez Rudnico v dolino Voje.

DSCF7010-1

Ko sem na sedlu pod Rudnico brskal za oligocenskimi fosili, da bi jih pokazal udeležencem pohoda, sem naletel na pravo leglo škorpijonov, ki jih še nikoli v hribih nisem opazil. Prav zanimivo srečanje je bilo.

DSCF7013-1

Višje nad dolino prav veliko cvetja zaradi ne prav tople pomladi ni, le pogačice se tu pa tam sramežljivo majejo v vetru.

DSCF7021-3

DSCF7020-1

Potem pa tisti znameniti pogled na Bohinjsko jezero, ob katerem tudi tistim, ki jim je hoja bolj kot ne muka, pade čeljust do tal. Žal je senožeti, s katerih je tako kraljevski pogled na jezero, vse manj in manj. Nekoč skoraj gola Rudnica je danes skoraj popolnoma zaraščena. Kulturna krajina se pred našimi očmi zelo na hitro spreminja nazaj v naravno stanje.

DSCF7025-2

DSCF7030-4

DSCF7038-5

Po geologiji in botaniki smo se spustili v dolino, kjer so začutili kulturo lesa in železa.

DSCF7039-6-2

DSCF7041-7-2

Pred vstopom v korita Mostnice pa sem prvič slišal tri verzije legende o Hudičevem mostu iz ust treh osnovnošolcev. Prav simpatično je bilo.

DSCF7045-9