Triglavski narodni park / Triglav National park

Pot v hribe

Včasih greš v hribe, pa se že na poti tja toliko lepega in zanimivega zgodi, da tisto hribovsko pričakovanje kar malo zgubi na čaru. Pred dnevi sem se namreč potikal nad Bavšico, pod Briceljkom in Morežem, sem in tja, cel dan. Pa je bila tako slaba svetloba in tako vroče, da nisem naredil čisto nobenega panoramskega posnetka. Nobenega. Je bil pa predhodni večer čudovit, nekaj detajlov na omenjeni vroči dan pa tudi. In bil je odličen dan za razmišljanje.

DSCF9556-1

DSCF9604

DSCF9610-2

DSCF9626-2

Že večkrat sem v glavi premleval, da moram napisati vsaj dva ali tri stavke o … O fotografiji, o smislu, o odnosu. Internet je preplavljen s čudovitimi posnetki narave. Tako, kot je videti, imajo pokrajinski fotografi in tisti, ki fotografirajo naravo, njene procese, … pravi odnos do narave. Pa je res tako? Hodimo fotografi v naravo le zato, da naredimo lep posnetek, s katerim se radi pohvalimo, ali pa nam je res mar do narave? Verjetno bo vsak odgovoril, da zaradi obojega. No ja. Smo pripravljeni vrniti kaj naravi za te lepe prizore, motive, estetiko, sezonske barve, različne obraze, … ? Smo pripravljeni sodelovati v civilni iniciativi proti gradnji plinovoda čez neokrnjeno naravo? Smo pripravljeni glasno reči ne onesnaževanju, nekontroliranemu izkoriščanju naravnih dobrin, …? Se samo pohvalimo, ali kaj storimo? Ali samo fotografiramo? Smo dovolj zreli, da s fotografijo skušamo sporočati kaj več od tega: Poglejte mojo fotografijo, kako lepa je! Ali znamo samo jemati ali kaj dati? Smo podporniki zavarovanih območij narave ali le izkoriščano ta prostor za to, da tam lahko naredimo lepo fotografijo, saj so zavarovana območja zagotovilo, da je narava ohranjena in lepa? Cel kup vprašanj, pa nikjer pravih odgovorov.

DSCF9639

DSCF9653

DSCF9670

DSCF9679

DSCF9682

DSCF9696

DSCF9698-2

DSCF9704

DSCF9705

DSCF9710

DSCF9714

DSCF9715

DSCF9716

DSCF9717

DSCF9729

Govorica Zemlje

Biti geolog je včasih zoprno. Sploh v hribih. Gore so namreč odprta knjiga geološke zgodovine Zemlje. In, ko gre geolog v hribe, je približno tako, kot je moja mama hodila včasih na plažo. Z “ljubavnimi romani”, ki jih je prebirala naprej in nazaj. In tako geolog namesto 5 urne ture v gorah bere zgodovino Zemlje tudi 10 ur. Zadnjič smo se v enega geološko najbolj zanimivih koncev Julijcev podali kar trije geologi, prijatelji še iz študentskih let, danes pa vsak na svojem delovnem področju skuša znanje in izkušnje podajati naprej.

Jutro je bilo sveže, krasno oprano in slutilo se je, da nas čaka nekaj prav posebnega.

DSCF8819

DSCF8834

DSCF8842

Nekaj ovinkov za nami so turo pričenjali tudi mladi planinci, s katerimi smo nenadejano kasneje preživeli čudovito učno uro v starodavnem morju.

DSCF8847

V tej objavi vas ne bom moril s strokovnimi izrazi in nerazumljivo geološko interpretacijo, ampak vam bi rad prek fotografij pokazal, kako neverjetno raznolik je lahko na prvi pogled povsem siv svet Julijskih Alp. Ni skrivnost, da so Julijske Alpe nastale v morju, saj jih večinoma sestavljata apnenec in dolomit, tu pa tam pa tudi precej bolj “neznane” kamnine. Za lažje razumevanje je mogoče dobro vedeti, da to morje skozi dolge milijone let ni bilo vedno enake globine, enake velikosti in z enakimi vrstami živih bitij. Vseskozi se je spreminjalo, se dvigovalo, poglabljalo, vmes so se zgodila izumrtja, vmes so bili vulkanski izbruhi, potresi, … Potem, ko zaradi premikanja tektonskih plošč morja, v katerem so nastale kamnine Julijskih Alp, ni bilo več, pa se je začelo težko življenje teh kamnin, saj so jih pritiski gubali, narivali, stiskali, gnetli, prelamljali. Vse z namenom, da bi se ustvarile Alpe. Na vsej poti je nenehno delovala erozija, zadnji dve milijoni let tudi zelo močna ledeniška erozija. In tako imamo danes v Julijskih Alpah pravo pravcato zmešnjavo, gemišt, mineštro različnih kamnin, ponekod obrnjenih na glavo, drugje narinjenih eno na drugo, premaknjene iz prvotne lege za več kilometrov, … A vse to dela to območje še posebej zanimivo in pestro.

DSCF8892

DSCF8865

DSCF8914

DSCF8869

DSCF8983

Tam gori pod Rdečim robom se najde tudi pravi pravcati “Strunjanski fliš”. Tisti, ki ga poznate, veste o čem pišem.

DSCF8888

No, seveda pa so kamnine tudi, tako kot povsod v kombinaciji z organskim materialom, podlaga za razvoj prsti in s tem čudovitega sveta raznovrstnega cvetja. In kaj reči za cvetje Julijskih Alp, območje Rdečega roba in Lužnice? Nič nimam reči, treba je doživeti.

DSCF8891

DSCF8899

DSCF9067

DSCF8992

DSCF9066

DSCF9073

DSCF9083

Prej omenjeni mladi planinci so nas ujeli na ravno pravem kraju. Njihova zvedavost in naša pripravljenost deliti izkušnje in geološke skrivnosti so se združile v prav lep klepet in učno uro.

DSCF8937

DSCF8935

Ogledali smo si prav posebno nahajališče danes že izumrlih amonitov, ki so v tem primeru še posebej zanimivi, saj je njihovo lupino ponekod nadomestil mangan.

DSCF8928

DSCF8938

DSCF8945

Mimo jezera v Lužnici, ki kot velikanska solza visi nad Krnskimi planinami, smo se odpravili na popis in ogled ene od najveličastnejših geoloških zanimivosti v Julijskih Alpah.

DSCF8982

DSCF8971

Megalodontidne školjke so svoj konec dočakale na dnu takratnega morja, verjetno zaradi nekega ekstremnega dogodka, ki je končal njihovo življenje v trenutku. Še enkrat se je pokazala vsa veličina narave, saj je na podlagi bogve kako neverjetnega naključja fosilne školjčne lupine izlužilo, kamnino s školjkami pa spustilo bolj v globoko morje, kjer je prazna mesta školjčnih lupin nadomestil rdeč morski sediment. Tako so nastale neverjetne oblike, kjer dobesedno zastane dih.

DSCF9030

DSCF9013

DSCF9021

DSCF9034

DSCF9053

DSCF9057

Žal je na koncu zmanjkalo dneva, da bi lahko bolj podrobno pregledali še geologijo Batognice, a je vsaj razlog, da se kmalu vrnemo. Pot navzdol je sicer mučna, popestrijo jo le neverjetni razgledi.

DSCF9072

DSCF9089

DSCF9095

DSCF9109

DSCF9112

Res izjemen dan, v katerem smo našli poleg omenjenih cukrov še nekaj res prav posebnih najdb in spoznanj, se je končal še skoraj lepše, kot se je začel.

DSCF9117

DSCF9120

Ravno ob teh razgledih sem po celem dnevu pogledal na telefon in prebral SMS od bratranca, ki je vabil na ogled polfinalne tekme nogometnega prvenstva. Čeprav sem bil včasih kar zaprisežen nogometaš in tudi trener, pa si tako lepega dne nisem hotel pokvariti z 90 minutno uspavanko.

Nadarjeni osnovnošolci v naravi

Prijatelj Klemen me je zadnjič prosil, če bi lahko pomagal voditi nadarjene osnovnošolce na učno-pohodniški turi nekje v Bohinju. Izbrali smo turo iz Broda čez Rudnico v dolino Voje.

DSCF7010-1

Ko sem na sedlu pod Rudnico brskal za oligocenskimi fosili, da bi jih pokazal udeležencem pohoda, sem naletel na pravo leglo škorpijonov, ki jih še nikoli v hribih nisem opazil. Prav zanimivo srečanje je bilo.

DSCF7013-1

Višje nad dolino prav veliko cvetja zaradi ne prav tople pomladi ni, le pogačice se tu pa tam sramežljivo majejo v vetru.

DSCF7021-3

DSCF7020-1

Potem pa tisti znameniti pogled na Bohinjsko jezero, ob katerem tudi tistim, ki jim je hoja bolj kot ne muka, pade čeljust do tal. Žal je senožeti, s katerih je tako kraljevski pogled na jezero, vse manj in manj. Nekoč skoraj gola Rudnica je danes skoraj popolnoma zaraščena. Kulturna krajina se pred našimi očmi zelo na hitro spreminja nazaj v naravno stanje.

DSCF7025-2

DSCF7030-4

DSCF7038-5

Po geologiji in botaniki smo se spustili v dolino, kjer so začutili kulturo lesa in železa.

DSCF7039-6-2

DSCF7041-7-2

Pred vstopom v korita Mostnice pa sem prvič slišal tri verzije legende o Hudičevem mostu iz ust treh osnovnošolcev. Prav simpatično je bilo.

DSCF7045-9

Deževna foto delavnica v Bohinju

Ljudje smo razvajeni. Vključno z menoj. In ko je slabo vreme, le stežka pomolimo nos iz hiše. Zato sem bil včeraj tako pozitivno presenečen, ko so na zboru za fotografsko delavnico kljub močnemu dežju pojavile mlade, pozitivne duše. Vsi so bili optimistično naravnani, med njimi sta bila tudi dva Kanadčana. Takoj, ko sem jih zagledal, sem tudi sam začutil, da bo popoldne prav krasno. In res je bilo. Po kratkem predavanju se je toliko razpotegnilo, da smo lahko nadaljevali zunaj in ujeli nekaj utrinkov Bohinja, ki jih v lepem vremenu ni mogoče doživeti.

DSCF7187

ZZ8M0227

ZZ8M0233

Klepetali smo, fotografirali in si izmenjevali izkušnje ter poglede na svet, tako da je večer prehitro prišel. Med delavnico nas je nekajkrat opralo, čevlji so bili premočeni, hlače prav tako. A razšli smo se z nasmehom na obrazu. Vreme je bilo čudovito, svetloba za fotografiranje pa tudi!

ZZ8M0235

ZZ8M0248

ZZ8M0256

Bohinj je lep, v soncu ali v dežju.

ZZ8M0270

Zelena meditacija

Obstaja vse sorte meditacij, obstaja cela gora pomirjeval, obstaja nebroj bolj ali manj zdravih nadomestkov. In obstaja pomladni bukov gozd. Za nekoga najbolj banalna stvar na svetu, za drugega najbolj navadno dejstvo. Lahko pa je vse zgoraj našteto in še mnogo več. Zato narava, gozd, ne more imeti točno določene vrednosti, ekonomske vrednosti. Njena vrednost je neskončna, neprecenljiva, neotipljiva.

20160419-DSCF4577-1

Sprehod skozi dolino Vrata v družbi pomladnega bukovega gozda je lahko prvovrstno doživetje. Le prepustiti se morate zelenemu objemu.

20160419-DSCF4629-11

20160419-DSCF4632-13

20160419-DSCF4636-17

Pot Triglavske Bistrice je trenutno v slabem stanju, a zagotovo ima potencial, da postane poleg Soške poti najlepša naravoslovna pot v Julijskih Alpah.

20160419-DSCF4621-8

20160419-DSCF4605-5

20160419-DSCF4655-25

20160419-DSCF4644-20

Triglavska Bistrica je čarobna reka, brez nje ni Triglava, brez nje ni življenja.

20160419-DSCF4647-23

20160419-DSCF4650-24

Korita Soče

Reka Soča je sinonim za lepoto, čistost, pestrost in barvitost. Povezuje raznoliko naravno krajino, Julijske Alpe, Severno Primorsko, Goriško in Jadransko morje. Združuje in navdihuje ljudi ter kreira kulturno krajino na svoji slikoviti 138km dolgi poti. Pojavlja se v najrazličnejših oblikah in kaže številne obraze. V zgornjem toku se pogosto zarezuje v trdno skalno dno doline, ki jih gradijo beli apnenci in ustvarja čudovita, skrivnostna korita. Njena značilno turkizno zeleno modra barva je posledica raztopljenega apnenca, ki je prekril dno struge Soče z belo barvo, kar povzroča refleksijo svetlobe v njeni značilni turkizni barvi. Svoje prispevajo tudi alge, ki prav tako povzročajo odboj svetlobe, ki ga ljudje vidimo kot modro-zeleno barvo. K lepoti Soče v njenem zgornjem toku veliko pripomore tudi gorska kulisa Julijskih Alp nad dolino Trente ter tankočutna in v naravo premišljeno vtkana kulturna krajina, ki jo je ustvaril skromni, a po duši bogati trentarski človek.

20150319-IMG_6347

Turistična kmetija Jelinčič

Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.

20130316-IMG_7085

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

Fotografska posvetovalnica 4

Resnično sem si želel, da bi bila ta teden fotografska delavnica na Voglu, saj so snežne razmere idealne za kakšno super zimsko fotografijo. Žal zaradi neugodnega vremena (dež in sneg, megla, difuzna svetloba) ni imelo smisla izpeljati delavnico. Bom pa tole objavo izkoristil za nekaj drobnih nasvetov, kako fotografirati v zasneženi pokrajini takrat, ko je vreme oblačno, megleno, svetloba difuzna, … Ti posnetki so nastali včeraj, 18.2.2016.

DSCF2984

Kot prvo morate najprej svet okoli sebe začutiti. Zato je vedno dobro, da opravite najprej kakšen sprehod, greste na kakšen hrib, … Tako boste lažje začutili pokrajino in se prilagodili razmeram. Meni se ob meglenem, difuznem, oblačnem vremenu in snežni podlagi takoj porodi ideja, da bi namesto barvnih posnetkov, naredil črno bele. To pa zato, ker so kontrasti resnično močni in ker je ogromno beline, vse ostalo pa je v nerazločnih barvnih odtenkih.

DSCF3005

Tako vreme je kot nalašč tudi za lovljenje detajlov, kjer pa je ključ do upeha dobro izbrana kompozicija. Predvsem je potrebno razmišljati v smeri, da ne fotografiramo tistega, kar vidimo, ampak tisto, kar bi želeli, da je na fotografiji. Razmišljati je potrebno tako, kot gleda na svet vaš fotoaparat. Stopite bližje motivu ali pa ga približajte z zoom-om, odstranite moteče elemente iz okvirja fotografije, postavite motiv v tretjine slik, …

DSCF3014

Monotonost pokrajine presekajte s kakšno linijo.

DSCF3030

DSCF3026

Meglo in oblake uporabite za poudarjanje slojevitosti fotografije.

DSCF2983

Poigrajte se z linijami in sencami

DSCF2988

Če pa opazite kakšnega smučarja, ki ima oblačila z močnimi barvnimi odtenki, potem je čas tudi za kakšno barvno fotografijo.

DSCF3012

Na smučišču, kot je Vogel, pa seveda zlahka uporabimo kot motiv na fotografiji tako infrastrukturo, kot človeka.

DSCF3008-2

DSCF3003-2

DSCF3019-3

Bistvo pri fotografiranju zimske pokrajine pa je, da je potrebno nekaj več znanja pri nastavitvi fotoaparata, predvsem pri nastavitvah beline (WB – white balance) in pravilne ekspozicije. Ker je sneg bele barve, ima fotoaparat pogosto težave pravilno osvetliti in izbrati pravilno barvno temperaturo. Pogosto dobimo posnetke, ki so bodisi preveč plavih odtenkov ali pa je sneg siv. Pri tem igra ključno vlogo tudi kvaliteta fotoaparata. O vsem tem pa več na naslednji fotodelavnici v okviru Javnega zavoda Triglavski narodni park. Upam, da nam bo naslednji petek, 26.2.2016 vreme kaj bolj naklonjeno.

Kamen ni večen – 2. del

35-20130722-IMG_3474

V prvem delu sem s fotografijami pokazal, kako kamen mehansko razpada, tokrat pa poglejmo, kako padavinska voda in snežnica vplivata na zunanjo podobo apnenca. Voda topi apnenec z ogljikovo kislino. Zanimivo je, da je korozija (izraz za kemično preperevanje) močnejša pod prstjo, kot na prostem. Gre za preprosto dejstvo, da voda dobi več ogljikovega dioksida (potreben za tvorbo ogljikove kisline) iz organskih snovi in organizmov v prsti. Vse, kar nastaja s korozijo, imenujemo kraške oblike. Te so seveda prisotne tudi v visokogorju. In kako lepe so.

28-20130722-IMG_3323

29-20130722-IMG_3430

32-20130722-IMG_3627

36-20130723-IMG_3741

37-20130723-IMG_3828

20120718-ZZ8M0699

20130722-IMG_3331

20130722-IMG_3433

Triglavski narodni park

Pasti upravljanja narodnega parka

Nekaj mora biti narobe za našim edinim narodnim parkom. Toliko negativizma, toliko pritiskov, groženj, nerazumevanja, kot jih čutim v zadnjih letih lepo kaže na dejstvo, da bodo potrebne spremembe. Ni kriva le finančna kriza, kriva je zakonodaja, vodenje, upravljanje, … Kamorkoli se obrnem, povsod le kritike, povsod le parcialni interesi, pogledi, jamranje, …

IMG_4317

Država ne ve in nima strategije, kako bi upravljala narodni park. Ne izpolnjuje obvez, ne investira dovolj sredstev za ustrezno upravljanje, ne kaže niti interesa, da bi naredila kakšen korak naprej. Na drugi strani so lokalne skupnosti, ki si želijo razvoja, turizma, infrastrukturne posodobitve. Potem so veliki lastniki s potrebami po izkoriščanju naravnih bogastev (gozd). So ljudje, ki živijo v parku, ki si želijo dobrih pogojev za življenje in obstoj. Tu so vikendaši s svojimi interesi. Narodni park je prostor za celo paleto rekreacijskih dejavnosti, pri katerih ima vsaka svoj interes in si prav tako skuša zagotoviti svoj obstoj znotraj parka. Tu je Planinska zveza s kočami, potmi. So agrarne skupnosti, ki želijo kmetovati, gospodariti z gozdom. Potem so tu naravovarstveniki, ki skušajo cel prostor strogo varovati, nekateri bolj, drugi manj. Nekateri so za divjino, drugi za kompromise.

Lahko je varovati rezervate, popolnoma zaprta območja, kjer je tudi lastnina od tistega, ki območje upravlja. Skoraj nemogoče pa je upravljati s prostorom, kjer je veliko lastnikov, upravljavec pa povsem nekdo drug, zunanji. Težko je tudi upravljati z narodnim parkom, v katerem so naselja, ljudje s svojimi dejavnostmi, v katerem so smučišča, rekreacijski centri, … In skoraj nemogoče je delovati kot upravljavec parka, če čutiš in vidiš, da si nezaželen v lokalnih skupnostih, med ljudmi, domačini, lokalnim turizmom, … Moralo bi biti ravno obratno. Vsi bi morali biti veseli in srečni, da so v parku in da imamo park. Park bi moral biti gonilo razvoja, prilagojenega naravnim danostim. Ohranjena narava je prednost, tako v turizmu, kot tudi v kmetijstvu, oskrbi z vodo, življenju na sploh.

Kdo dela narobe? Dražava? Upravljavec parka? Lokalne skupnosti? Domačini? Turizem? Zdi se, da gre za začaran krog. Čutim, da prihaja čas, ko bo treba na novo prevetriti zadeve okrog narodnega parka. Kaj hočemo od tega območja, kako bomo varovali ta prostor, kako bomo omogočili ljudem dostojno življenje? Kako bom upravljali turizem znotraj parka? Prvi korak bo morala narediti država in izpolniti obljube, ki jih je dala ali pa začeti kazati pravi interes do tako posebnega območja. Drugače se bojim, da se ne bo dobro končalo.

P.S. To je moje osebno mnenje in ni mnenje zavoda TNP, v katerem sem zaposlen.