Turna smuka / Tour ski

Planina na Kalu

Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.

IMG_6306

IMG_6309

Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.

IMG_6323

IMG_6327

Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.

IMG_6333

IMG_6350

Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.

IMG_6362

Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!

Planina na Kalu

IMG_6346

IMG_6365

Samo nam je skuhal pašto

IMG_6375

Plaža na planini, v ozadju Migovec

IMG_6386

Tanja in Samo, sodelavca

IMG_6384

Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec

IMG_6403

IMG_6395

IMG_6407

Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.

IMG_6411

IMG_6417

[vimeo 61035894 nolink]

Štart v sezono

Včeraj smo štartali v turnosmučarsko sezono. Za začetek si vedno rad privoščim Javornik (Ženiklovec). Zato, ker je blizu, ker so čudoviti razgledi, ker hodiš pod s snegom obteženimi smrekami, ker je tišina, mir, …

20121209-P1110911

Tokratna ekipa je bila usmiljenja vredna. Z nami je bil novinec, ki je z motivacijo zaključil po prvem klancu in človek, ki dobi tudi na Javorniku višinsko bolezen. Vzrok za oboje je pomanjkanje jutranje kave, čeprav se mi dozdeva, da sem ju zjutraj videl s kozarčkoma “coffee to go” v roki.

20121209-P1110872

Na Tržiškem koncu zadnjo serijo ni padlo veliko snega, pa vendar smo celo pot gazili kot zmešani. Udiralo se je pošteno, ne pomnim kdaj nazadnje tako. A kaj, ko spodaj ni nobene podlage, pršič pa vrhunski.

20121209-P1110885

20121209-P1110895

Sam sem užival v prekrasnem dnevu in potihoma upal tudi na dobro smuko, ki je na koncu ni bilo, razen par kratkih odsekov.

20121209-P1110907

20121209-P1110899

20121209-P1110898

Za začetek več kot dobro in če se po takem začetku pozna celotna sezona, potem bo juhuhu.

20121209-P1110905

Turna smuka – Križ

Ponedeljek, 26.03.2012.

Od zadnje skupne ture je Ediju pognalo nekaj sivih las (kar pa ne prizna), vsaj tri otroke več imamo skupaj, Blaž je bil vmes direktor in stečajni upravitelj, prevzel je škofjeloško državljanstvo, jaz sem menjal službe, zrasel mi je trebuh, zaradi narave svoje službe pa so Julijske Alpe tudi takrat, ko sem na dopustu, službeni teren. Čeprav je torej minilo nekaj let, so me takoj, ko je zjutraj Blaž pripeljal na avtobusno s Hyundai Lantro wagon (neznan letnik) in sem se komaj zbasal v povsem poln avto (rolke, sumljive ledraste torbe, stare cunje, …), v katerem so na kasetofonu prepevali Placebo, Chemical brothers in ostala druščina, prevzeli tisti stari občutki in vse je bilo tako kot pred mnogimi leti. Smeh od začetka do konca. Sam sem pozitivc, a šele v njuni družbi vidim, kaj pomeni  biti pozitiven. Nekako se ujamemo. Onadva bi celo pot delala pavze, jaz jih malo priganjam, čeprav zdaj samo z besedami, ker jih itak ne morem loviti. V zameno jima malo povem, kje sploh smo, kateri je oni in tisti vrh, zakaj hodita po afriških tleh, itd. Uravnotežena druščina.

Zagrizemo v breg, do snega imamo vsaj 5 pavz, dvakrat na veliko potrebo, dvakrat menjamo cunje, kakšen dim tud paše po jutranji kavi na bencinski. Za in pred nami pa se je naslikalo čudovito jutro.

Blaž

V Vratih je suho kot poper, ne duha ne sluha o kakšni snežni odeji, o zimi, tako da sploh ne morem verjeti, da bomo za ovinkom stopili na sneg.

Takole v hribih se namesto v gostilni fantom odvežejo jeziki in povemo si vse tisto, kar si v zadnjih letih ob bežnih srečanjih niti ne omenimo. Blebetamo huje kot vse ženske skupaj.

Edo, v ozadju dolina Vrata

Blaž

Nekaj časa še mučimo noge in ramena, potem pa spet počitek in končno smuči na noge.

 

V mislih celo pot premlevam, da je turna smuka sama po sebi sicer ena najlepših dejavnosti v naravi, a je predvsem lepa zaradi družbe v enkratnem ambientu. Vezi, ki se stkejo med prijatelji v gorah so nekaj edinstvenega, enostavno lepega.

Proti vrhu ju vse bolj in bolj gledam v hrbet, česar nisem bil navajen, a življenje se obrača in mi z njim. Enkrat si spredaj, drugič zadaj. Vrhunec že tako lepega vzpona je zadnji del, ko se vzpenjaš po širokem hrbtu, kjer se ti odprejo pogledi na

Razor

Pihavec in v ozadju Vršac, Kanjavec in Zelnarice

Kriške pode, Zadnjiški ozebnik in Lepo Špičje

in na lepotca

Potem pa smučamo, razmere kot smetana na torti, ko ne veš al bi se smejal al jokal. In ubereš nekaj vmes, spuščaš čudne glasove zadovoljstva, mrmraš pri sebi in si govoriš, da si največji idiot, ker bi lahko bil tukaj že v petek, pa soboto in nedeljo. In ker nočemo, da je vsega tako hitro konec, nazaj v klanec pa se nam ne ljubi, se zopet parkiramo in sončimo, klepetamo, meditiramo.

Blaž se izkaže še z retro stilom, nima le oldtimerja na štirih kolesih, temveč tudi telefon in fotoaparat, za katerega je izdelal lastni pokrovček. Ob tej priložnosti se zahvaljuje Radenski za izreden doprinos pri njegovem fotografskem razvoju, Alpini pa za 25 letno zaščito pred mrazom.

Da pa je res vse minilo v maniri starih cajtov, je Edo kot že ničkolikokrat do sedaj vsaj eno stvar na turi izgubil (tokrat rokavico), Blaž pa je znova pokazal, kako je imeti srečo v nesreči. Na enem od zadnjih smučljivih delov, na najbolj strmem odseku, se je malce pogovoril z rušjem in zdrsnil. Odpelo mu je smučo, ki je z nadzemeljsko hitrostjo letela proti nama z Edijem (Edo je mislil, da je plaz), a tik pred nama odskočila in se zapičila v sneg. Zjutraj sem oba sicer vprašal, kaj naredita, ko se jima odpne smučka, saj na smučah nimata niti trakov niti bremz, pa sta mi v smehu in s 100% prepričanjem odgovorila, da se to njima nikdar ne zgodi.

Verjetno bi še danes ležali na tisti mehki travi pod Dolkovo glavo, za katero bi rad Blaž vedel, kdo opravlja košnjo??, če ne bi Stenar pojedel sonca in nas pregnal v dolino.

Nekaj vtisov s ture pa na Edijevem blogu.

 

Nekoč je bilo – JZ grapa v Storžiču

Ne vem zakaj te ture nisem nikoli objavil, pa imam nanjo tako lepe spomine. Kakih šest let nazaj smo se trije nadebudni turni smučarji odpravili na Storžič po JZ grapi. To je nezgrešljiva grapa, ki se spušča iz predvrha vse do vasice Povlje in jo vsak dan gledam iz okna stanovanja in iz avta, ko se vozim na šiht. Ko jo gledaš takole od daleč, si misliš, da tam ne bi nikoli niti poizkusil smučat, ampak ko prideš bližje ni nič kaj posebej groznega. Le pristop se vleče, še posebno, če se predira, kot se je tisti dan. Žal nismo ujeli najlepših razmer za hojo in še posebej smučanje, ampak tura je bila res prava hribovska. Takrat sem hodil na ture večkrat z Blažem in Edijem, dvema največjima flegmatikoma, kar jih lahko srečaš. Edo je tiste dni na ture nosil pol svojega stanovanja, bil je opremljen kot himalajci v sedemdesetih, niti sledu o “light and fast”. Blaž pa je bil tak, da bi z vrha smučal tja, kamor bi mu rekel, nič ga ni preveč zanimalo kako in kaj, važno, da smučamo. Pogrešam tiste cajte, pogrešam pekoče noge, svež zrak, adrenalin, druženje s prijatelji, pogrešam hribe.

Velo polje, 2. dan

Jutro na Velem polju. Pogledaš skozi okno, še enkrat preveriš, če prav vidiš in potem uživaš v prebujanju jutra.

Škednjevec

Stogovi

Triglav in Mišelj vrh

Triglav

Naši obrati so bili skrajno počasni, zato smo s hojo pričeli šele nekaj pred deveto, ko je snegu že postalo vroče.

Velska dolina je dolga, še posebej v tropski vročini, ki smo ji bili priča tisti dan.

A bil je res kičast dan, pogled proti Hribarcam pa uuuuufffff.

Vrh Kanjavca bo na moj obisk moral še malo počakati, vročina me je zdelala tako močno, da sem popolnoma dehidiral. Obrnil sem na sedlu, ne daleč od vrha.

Smučarski tereni so tod neverjetni, saj lahko zavijaš kjerkoli po svoji volji in znanju, nižje po Velski dolini pa je naklon ravno pravšen, da se lagodno pripelješ do planine.

Triglav z zahoda

“Najlepši” del ture te čaka na povratku, ko pogledaš proti Bohinjskim vratcem nad Vodnikovim domom in potihem upaš, da ti pa ja ne bo treba še v tisti klanec. Iz sanj se zbudiš nekje na polovici vzpona, ko spoznaš, da sedlo res ni več daleč.

Tako, bil je lep konec tedna, lep zaključek turnosmučarske sezone, z eno majhno napako. Fizična priprava na taki turi namreč ne sme biti ovira, ampak prednost. Naslednjič ne bom ponovil te napake.

Velo polje, 1. dan

Zadnji vikend je končno naš službeni ferajn uspel izvesti dvodnevno turnosmučarsko turo. Žal se sam spet nisem uspel izmuzniti iz vseh obveznosti in sem dopoldne v Bohinju še predaval nadobudnim interpretatorjem. Tako sem šele ob dvanajstih štartal s Krme, kjer je dobesedno vse teklo od vročine.

Otovorjen s skorajda vso fotografsko opremo (le kaj zavraga sem mislil???) sem le stežka pridobival na višini.

Pogled nazaj v dolino je popolnoma pomladanski, navzgor se zima še drži. V zatrepu doline zavijem proti Bohinjskim vratcem.

Skozi lep macesnov gozd se spretno izognem ogromnim plazovinam izpod Draških vrhov.

Vročina na vzponu me skorajda popolnoma izčrpa, zato z zadnjimi močmi prilezem na sedlo.

S sedla se odprejo pogledi na Velsko dolino in vrhove nad njo. Se je splačalo malo potruditi.

Smuke se niti ne bom spominjal, to namreč ni bila smuka v pravem pomenu besede, bolj plavanje in borba za preživetje.

Tole sicer ni bilo naše prenočišče, saj smo si privoščili Kardeljevo rezidenco, vseeno pa je ambient identičen, torej Triglav na levo zadaj, Vernar na desno. Vodnikov dom pod Bohinjskimi vratci je v zimski sobi tudi gostil peščico smučarjev.

Že od doma sem se veselil večernega fotkanja, toda ni bilo res prave “štimunge”, potem pa sem v ponedeljek pri pregledovanju fotografij še ugotovil, da sem imel cel vikend ISO nastavljen na 800. Butec!!! Vseeno mi je uspelo nekaj posneti.

Triglav z macesnom

Macesni, rušje, sneg, skale

Sonce, sence, grbine, vertikala

“Zvečerni” Triglav

Detajl

ku, ku Vernar

Južna grapa v Vrtači

Lepi dnevi so tudi z mojih turnih smuči, cepina, derez in čelade pobrisali prah. Že dolgo sva z Edijem planirala kakšno turnosmučarsko turo. Odločila sva se za Vrtačo, za njeno južno grapo, ki jo vsak jasen dan gledam iz službene kuhinje. Večer pred turo sem sicer malenkost v dvomih glede izbire smeri, ker je moja trenutna kondicijska pripravljenost na psu. A z motivacijo in izkušnjami se da tudi ta del prelisičiti.

Ob natikanju pancarjev na Ljubelju razložim Ediju delovanje plazovne žolne, ki jo ima danes celo s seboj, na vzponu na Zelenico pa še način iskanja zasutega pod plazom. Toliko o najini varnosti na turi, a razmere so bile danes daleč od nevarnih, zato ima Edo še čas, da se bolj poglobi v delovanje žolne. Načrtoval sem 2.30 ure vzpona, izkazalo se je, da sva na vrh prilezla po skoraj štirih urah. Mimo Zelenice sva se spustila do Smokuške planine in potem na sedlo Šija. Od tam pa proti vstopu v južno grapo, ki pripelje direktno va vrh. Zadnjih sto višinskih metrov se mi je zdelo, da plezam toliko časa, kolikor sem porabil za celo turo. Skoraj sem že obupal, pa sem pomislil, da moj vzpon v živo spremljajo sodelavci iz kuhinje ali pa prek teleskopa, zato sem skorajda poletel na vrh.

Smučala sva le zgornji del grape, ožjega sva preabručala, lahko bi dejali, da sva se prešvercala čez. Razmere so bile zelo neugodne, zato si nisva privoščila napak. Najbolj nevarni odsek celotne ture je bilo prečenje strmih trav do speglanega smučišča, na katerih je Edo skorajda oddrvel v dolino. Potem pa joj, prejoj. Smuka kot iz pravljice, po putru, skoraj v plesnem ritmu. Na Zelenici obvezna kava in Cocacola ter natančna analiza. Do avta sva nato odplesala še eno čudovito vijuganje.

Z Edijem je v hribih vedno lepo, vedno izbereva kakšen zanimiv cilj, danes pa sem dobil občutek, da je postal že kar izkušen gornik in turni smučar. Danes je bil Edo “leader”, kar je bilo res lepo videti.

Foto: Edo Krnič

Par besed in fotk pa še na Edijevem blogu: www.lukazoja.si

Srenjski prelaz

Še nikdar nisem na turni smuki toliko malo smučal kot včeraj. Zato pa sem užival v miru in zimski gorski idili.

V mrzlem jutru sem prek Rudnega polja skočil najprej na Uskovnico in proti Čiprju. Snega komaj za vzorec, čez nebo se je vlekla koprena, prsti so nohtali.

Po zgubljanju v gozdovih pod Mesnovo glavo sem le nekako prišel na planino Konjščico, kjer me je prvič ogrelo sonce.

Presenečen sem bil nad skromno snežno odejo, ki jo je popolnoma zbil zadnji dež. Odločim se, da grem pogledat višje pod Draške vrhove, v upanju na boljše razmere.

Na Jezercih sem kljub številnemu obisku Velikega Draškega vrha ocenil, da so razmere zaradi kložastega snega prenevarne, zato sem se obrnil proti Srenjskemu prelazu.

Po kratkem in strmem vzponu sem si končno obetal nekaj smuke, saj je ponavadi smuka za Viševnikom zaradi senčne lege lahko prav uživaška. Toda tokrat je bila tudi tam prav zoprna in nevarna kloža. Ozrem se še proti Malemu Draškemu vrhu, ki se mi tokrat zdi prav nemarno strm, pa čeprav sem ga pred leti že presmučal. Tokrat presenečen opazim 4 gornike, ki se spuščajo z vrha brez cepinov in derez???

Odločim se, da bom pse pustil kar na smučeh in se počasi spustim levo od konte pod Viševnikom. Že po nekaj metrih ugotovim, da sem se odločil prav, saj so razmere res neugodne. Sprehodim se po lažjem svetu okoli Viševnika do Kačjega roba, kjer končno odlepim pse in odsmučam na Rudno polje.

Tudi to je turna smuka, veliko hoje in bore malo smuke. Nisem imel ravno sreče pri izbiri ture, bilo pa je samotno in lepo. Razgledi pa spet ubijalski.

Vikend paket na Pokljuki

Spet sem imel srečo pri izbiri termina za preživetje vikenda na Pokljuki. Družinski paket s prijatelji v topli koči, sankanjem podnevi, kartanjem ponoči, ob jasnem vremenu, čarobnih nočeh in s sladico turne smuke. Tokrat sem celo načrtno naredil nekaj fotk, s katerimi sem tudi resnično zadovoljen.

V teh dneh sem se večkrat spomnil na Edija, ki mu že dolgo obljubljam tak vikend nekje v ali pod gorami, pa nekako ne znamo uskladiti vseh želja in obveznosti. On je tokrat zmrzoval in garal v Istri, mi pa smo se “mučili” v pršiču, delno tudi z njegovo turnosmučarsko opremo, za katero res lepo skrbi. Upam, da mu bom s tole objavo naredil kaj skominov.

Po sneženi noči, ki je prinesla kakih 40cm pršiča, sva z Mohorjem, ki je mimogrede prvič stal na turnih smučeh, odrajsala proti Lipanskemu vrhu. Redko kateri novinec ima na prvi turi take razmere, pa še malo sem ga “nategnil” in mu dejal, da bova hodila kakšno uro. V resnici je bilo hoje za dve uri in pol.

Zaškripalo je pod palcami, hrbet nama je grelo sonce, nad nama so bučale smreke, tišino sva trgala z nenehnimi komentarji o čudovitem dnevu, o smislu gibanja v naravi, o turni smuki, …

Mohor je bil za prvi turnosmučarski vzpon res neverjeten, nobenega jamranja, nobenih problemov s hojo, ki je včasih za začetnika kar neprijetna. Če se samo spomnim naših začetkov, s kratkimi smučmi, brez vedenja o plazovih, ampak samo z eno nebrzdano željo po smuki.

Kmalu nad Lipansko kočo se odprejo veličastni pogledi na Pokljuko in bohinjski del Julijskih Alp. Od tu naprej je vzpon samo še vzdihovanje, a ne zaradi napora, ampak zaradi lepote.

Meni se je celoten vzpon smejalo skorajda do ušes, ker sem vedel, kaj naju čaka navzdol. In nisem se zmotil. Na vrhu sem sicer pomislil še na enega prijatelja, Luksija in njegove sanje o naj smučki, ki jasno ne obstaja. Sem se pa tisti dan strinjal z njegovo teorijo, da bi moral imeti za vsake razmere druge smuči. Ta dan bi rabil “ta široke”, ampak potem pa ne vem, če bi sploh preživel od užitka.

Ob plavanju po nedotaknjenem pršiču sem bil prepričan, da tako dobre “pele” še nisem doživel, a kaj ko sem to izjavil skorajda vsakič, ko so bile podobne razmere. In spet sem izjavil, da je turna smuka najlepše početje v naravi, a kaj ko sem enako oznako prilepil plezanju in kolesarjenju. Ne vem, če se bom lahko do konca življenja odločil za eno od naštetih. Upam, da ne, ker bo to pomenilo, da vse troje še vedno počnem.

Za zaključek pa še nekaj utrinkov tega nepozabnega vikenda.

Dočakal

Malokdaj je v hribih tako lepo, kot je bilo včeraj. In ravno takrat pozabim doma fotoaparat. Je že tako prav, saj sem užival tudi brez njega 100/uro. Kaj bi nakladal in razpredal, ko pa je včerajšnjo turo tako lepo v besedi in sliki opisal in orisal Edo: http://www.lukazoja.si/?p=2199