Uncategorized

Fotografska posvetovalnica 2

V prvi posvetovalnici sem težil z opremo. Tako pri sebi, predvsem pa pri skoraj vseh tečajnikih sem opazil, da veliko preveč časa in energije ljudje usmerjamo v opremo in v tehnično znanje. Veliko premalo pa v bistvo fotografije.

Je bistvo fotografije njena tehnična perfekcija? Kje pa! Bistvo fotografije je, da ljudem skozi fotografijo poveš zanimivo, osupljivo, pomembno zgodbo. Da jim preneseš občutke, ki si jih sam imel ob fotografiranju ali pa s fotografijo skušaš določene občutke zanetiti pri ljudeh.

Na vsakem tečaju torej ljudem svetujem, naj se ne obremenjujejo z opremo, ampak naj čim več fotografirajo in iščejo inspiracijo, iščejo svetlobo in uživajo. Naj fotografirajo tisto, kar jim je v življenju blizu, kar jih privlači, zanima.

Bistvo pa je, da ne fotografiraš tistega, kar vidiš, ampak tisto, kar čutiš. Ko boš znal spraviti svoje čustva na fotografijo, bodo nastale krasne fotke, obljubim. Je pa težko, priznam.

Marsikdo bo dejal, da veljajo za pokrajinsko fotografijo drugačne zakonitosti. Da morajo biti fotke ostre od roba do roba, da je možno narediti dober posnetek le ob najboljši svetlobi, z najboljšo opremo, … No ja. Za razglednice mogoče res, za vse ostalo pa niti slučajno.

Jaz čutim in vidim vodo tudi takole. Kako pa vi?

fotka_long_edge_40cm_01

fotka_long_edge_40cm_02

fotka_long_edge_40cm_07

fotka_long_edge_40cm_13

Special moments

Včasih se mi zgodi, da začutim, da moram tisti trenutek skočiti na točno določeno mesto, s fotoaparatom v roki. Da se bo nekaj zgodilo. Tudi v petek, popoldne. Čukova jama na Kokrici. Iščem motive, nič, mrtvilo, ni ledu, ni življenja, ni svetlobe, ni barv. Potem pa se zgodi. Sonce zaide, od nekod pripelje oblake, nebo zažari, voda je mirna. Čutil sem, da se bo nekaj zgodilo.

20130111-IMG_5112

Canon EOS 5D Mark II, Canon EF 28-300 f/3.5-5.6 L IS USM, 28mm, f7.1, ISO 100

20130111-IMG_5131

Canon EOS 5D Mark II, Canon EF 28-300 f/3.5-5.6 L IS USM, 105mm, f6.3, ISO 1250

20130111-IMG_5129

Canon EOS 5D Mark II, Canon EF 28-300 f/3.5-5.6 L IS USM, 28mm, f6.3, ISO 100

Prvi jesenski dan

Tako, pa smo opravili s poletjem, čeprav indijansko še traja. Zame je to poseben dan, saj se začenja po meni najlepše obdobje leta. Če bi vsaj dnevi trajali tako dolgo kot junija. Dnevi so sprani in mirni kot jutranje ali večerno morje, sonce je nizko in sence vse daljše, paleta barv pa tako široka kot na koralnem grebenu.

In še nekaj se zgodi z odhodom poletja. Umakne se za fotografske navdušence najbolj neprijazen letni čas, saj je sonce tako visoko in tako močno, da je na fotografijah vse prežgano, za jutranje posnetke pa je potrebno vstati ob nenormalno zgodnjih urah. Jeseni pa v vsakem delu dneva lahko nastanejo čudoviti posnetki.

Tokrat sem si vzel natanko 5 minut časa, da sem posnel tole igro svetlobe in senc v borovem gaju ob Savi. Zadnje mesece sem le poredko vzel s seboj širokokotni objektiv, danes pa je spet zapel in moram priznati, da sem ga pogrešal oz., da sem pogrešal občutke ob fotografiranju. Nič, res me najbolj privlači široki kot, tu sem kuhan in pečen.

Morje in gore

Dopust smo odlično planirali, saj smo najprej slovenski deževni zaključek poletja zamenjali z Dalmacijo,

ko pa se je vreme sfižilo, pa smo jo mahnili v nam tako preljubo Logarsko dolino z okolico.

Več utrinkov pa potem, ko se spet navadim hitrega tempa življenja.

Studor

Vas Studor ima izredno lego pod mogočnim obzidjem istoimenske gore. Tokrat sem si utegnil ogledati kuliso izpod nasproti ležeče Rudnice in nabrežja reke Ribnice. Bilo je kaj videti. No, naj vam bo, pokažem tudi vam.

Trenutek resnice

Nedeljska finalna oddaja talentov je bila za marsikoga trenutek resnice. Predlagam, da vlada v maniri nujnih ukrepov, upokoji ali pa kar prepove nastope naslednjim mega zvezdam:

– Saša Lendero, Rebeka Dremelj, Špela Grošelj, Turbo Angels, Werner, Domen Kumer, … enostavno jih je preveč za naštevat!

Najbolj etično pa bi bilo, da bi naštete zvezde kar same stopile z odrov in prepustile glasbeni prostor tistim, ki si to zaslužijo in ga obvladajo. Tudi sam sem prenehal igrati nogomet, ko sem dojel, da sem pač slabši od najslabšega prvoligaškega igralca.

Na zahod Slovenije

V sredo je bil verjetno najlepši letošnji zimski dan. Pot v Trento je bila dolga, ker je Vršič zaprt, zato pa toliko bolj zanimiva in slikovita.

Že v Rutah se nad vasjo dvigne najlepše oblikovana gora naših Julijcev, Špik. Nad Planico pa kraljuje Visoka Ponca.

Alpinistično veliko bolj zanimive so stene nad Tamarjem, mogočni zid Mojstrovk in Travnika.

Severni obraz Mangrta je vsaj tako impozanten kot njegova sicer milejša, a vseeno slikovita južna vršnja stena.

Na spustu s Predila proti Logu pod Mangrtom je zaradi na novo zgrajenega viadukta obvezen postanek, saj je zadeva enostavno preslikovita, da bi se le zapeljal čez nesrečno grapo Mangrškega potoka.

Za vse navdušence v fotografiji vam izdam enkratno lokacijo za krajinsko fotografijo. Takoj za vasjo Strmec je na ovinku krščansko znamenje in majhno parkirišče. Ustavite se in naredite kakšno fotko s Strmecem in Jerebico v ozadju.

Vedno, ko grem v Trento, se obvezno ustavim pri soteski Mlinarice. Vedno znova me navduši. Tokrat je bila kljub pomladnem dnevu povsem zimska.

Predno se dokončno spustim v Trento, še en obvezen postanek nad vasjo Na Logu. Tudi tu je parkirišče, malce nižje pa lesena klopca s super razgledom.

Obvodni svet Soče je trenutno še povsem brez pomladnih zelenih barv, a Soča vseeno navduši. Posebno so zanimive brvi, ki po zimskem času zahtevajo previdnost, saj je les ponekod povsem zmahan.

Za konec še klasična fotografija Soških korit v bližini sotočja z Lepeno.

Klek

Sončna sobota me je prepričala, da je vsaj nedeljo potrebno izkoristiti za skok na turne smuči. Potiho sem sicer slutil, da je močno sonce čez sobotni dan sneg temeljito preobrazil, a vendarle. Pokličem malo naokoli in na zadnji dopustniški dan prepričam dva šolnika, da se mi pridružita. Zjutraj butasto gledam v prazno denarnico in skomigam z rameni. Pustim jo doma, saj jo tako ali tako ne rabim. Pred hišo me že čakata še malo zalimana Klemen in Mateja. Pogled v nebo razkriva, da bomo imeli kar solidno vreme, skrbi me le napovedan močan jugozahodnik. Pri smučišču Španov vrh zavijemo levo na ozko asfaltno cesto in po nekaj ovinkih parkiramo avto.

Hoja prek senožeti in skozi gozd mi vliva upanje, da bodo razmere kar solidne. Kako sem se motil! Vsake toliko nas sramežljivo objamejo sončni žarki, vetra pa začuda od nikoder. Pot je razgibana, prečimo nekaj studencev, malo gor in dol, res prava turnosmučarksa sredogorska idila.

Na planini pod vršnjo gmoto Kleka se odprejo pogledi na zasnežena pobočja, ki kar kličejo po vijuganju. Vseeno ostanemo previdni in izbiramo primerno položnejša pobočja za vzpon.

Od planine navzgor mi postane jasno, da so razmere katastrofalne. Sobotno sonce je pršič spremenilo v kašasto brozgo, ki se je ponoči spremenila v predirajočo se skorjo. Na pse se mi lepijo debele cokle in skoraj že obupam nad vrhom. Za povrh mi zadaj Klemen vpije, da naj grem kar naprej in da se dobimo pri koči na planini. Ok, sam nadaljujem proti vrhu in kmalu dosežem greben, kjer se odpre svet onstraj meje. Močno zapiha, zato hitro pospešim. Razgledi so krivi, da se večkrat ustavim in fotografiram, čeprav nimam pravega navdiha.

Greben, po katerem smo odmučali z vrha, v ozadju Golica

Hruški vrh, Dovška Baba in Julijci v ozadju

Pogled proti Struški in Stolu

Z vrha odsmučam po jugovzhodnem grebenu, kjer je smuka začuda še kar ugodna. Pogledam nazaj in vidim, da se Mateja in Klemen približujeta vrhu. Torej sta si le premislila. Počakam v zavetrju, potem pa odsmučamo po najlepši “flanki” ob gozdu. Toda tu so razmere najslabše in s težavo se prebijamo iz zavoja v zavoj.

Par lepih zavojev prek nižje ležečih senožeti in skozi gozd ni popravilo splošnega mučnega smučarskega dela ture. A to je čar turne smuke, ni vedno le lepih in uživaških zavojev, včasih je potrebno gristi, da je naslednjič še lepše. Turo smo zaključili ob poslušanju meditativne glasbe slovenskih izvajalcev Niet, gastronomskih užitkov ob okušanju Klemnovega potičastega štrudlja s pretečenim testom in popivanju v avtocestni restavraciji. Se mi zdi, da mojim izgovorom o prazni denarnici nista povsem verjela.

Pršičanje

Spodnji posnetek je nastal v Švici, kjer smo se prejšnji teden kar precej napršičali. Občutke je težko opisati, lažje je samo prilepiti fotko. Kakšno besedo več pa v prihodnji objavi.

Brda

Po dolgiiiih dneh brez sonca, je bil petkov dan kot nekoč novoletno darilo. Takih dni v letu ni mnogo, zato sem bil še bolj hvaležen, da sem ga lahko doživel.

Na Pokljuki ni nič dišalo po tistem, kar je sledilo v nadaljevanju. Vlažen mraz je pritiskal, da so bolele kosti. S smučmi na nogah sem se v družbi Jureta hitro ogrel. Že na Lipanci pa naju je prvič ogrelo tudi sonce.

In nad Lipanco se je začela idila. Zaradi megle oz. nizke oblačnosti so drevesa obdržala sicer majhno zalogo snežnega pokrivala in s tem ustvarila enkratno podobo pokrajine. Veselja hoditi po snegu, ki je bil kot puh, ni bilo videti konca. Ko sva z Juretom opravila delovno obveznost, sta se najini poti ločili. On se je potopil nazaj v meglo, sam pa sem pot nadaljeval po redkem gozdu proti goram nad Krmo.

Hodil sem počasi, da bi vse supaj čim dalj trajalo. Debelina snežne oddeje je sicer razmeroma majhna, ampak to idile ni pokvarilo. Odločim se za dvatisočak Brda, na katerem še nikoli nisem stal.

Po grebenu se sprehodim na vrh, kjer je popolno brezvetrje.

Opazujem okolico in se ne morem načuditi vsej lepoti. Kot bi bil prvič v hribih. Gledam proti Malemu Draškemu vrhu in Mrežcam, …

… pa seveda proti Rjavini, Triglavu in celotnemu vencu nad Krmo, …

… in proti Velikemu Draškemu vrhu, ki ga je v soboto za cilj izbrala truma smučarjev in celo padalcev.

Smučanje je bilo na vrhu zaradi slabe snežne podlage kar pošteno “škrtajoče”, sledilo pa je čudovito vijuganje po puhcu. Prelep smučarski dan se je zaključil z rodeom po gozdu in planinski poti. Pa še nekaj utrinkov zasneženih gora.

Zatrep Krme

Gozdovi nad Lipanco

Mmmm, vijuganje po puhcu

Krma in Kot