Komna

Saj vem, da se zdim marsikomu težak, ker mi ni vseeno, na kakšen način in s kom si želim doživljati gore. A vsi vemo, da človek ne more iz svoje kože, v tem primeru tudi noče 🙂

Zame je zimska Komna nekaj prav posebnega, nekaj, kar se ne da ravno primerjati s katerokoli zimsko gorsko pokrajino. Zato mi je pomembno, da jo obiščem takrat, ko je vsaj približno lepo vreme. Ker v megli pač Komne ni.

Je pa tudi res, da je letos verjetno ne bi doživel, če ne bi bil dvodnevni obisk že dolgo nazaj organiziran. Bilo nas je veliko, od tu in tam, vsi poznani, a vsak s povsem drugačnimi cilji, občutki, željami, zmožnostmi. Zabava je bila super, druženje tudi, a tisto, kar mi bo resnično ostalo v spominu je čudovita pokrajina Komne in doživljanje le-te na smučeh. Tisti, ki so šli zraven, razumejo, ostali bodo imeli popravni izpit 🙂

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

Zimske počitnice z avtodomom

Zadnjih osem let smo vedno kratke zimske počitnice preživeli na Pokljuki. In vedno je bilo čudovito, vsi imamo lepe spomine, otroci pa so tudi letos navijali za ta kraški biser pod gorami. Ko sva neko sončno januarsko nedeljo z Bojano tekla na smučeh v Ratečah, sva na parkirišču opazila lepo število avtodomov in ideja je bila tu. Letošnje zimske počitnice bomo preživeli v Zgornjesavski dolini, z avtodomom! Ker naš mali Nugget ni ravno trisobni apartma, smo tako kot lani najeli večji avtodom pri podjetju Hiša na kolesih.

Moram biti pošten. Tak način preživljanja zimskih počitnic ni za vsakogar. Pa ne zaradi denarja oz. stroškov, kar je seveda predpogoj. Na prvi pogled romantično početje bi bilo lahko za marsikoga zelo stresno. Na zunaj se avtodom zdi velik in udoben, vendar v notranjosti ni vse tako, kot si človek, navajen udobja, predstavlja. A za tiste, ki se imate radi, za družine, ki so tudi v vsakdanjem življenju veliko skupaj in nimajo težav preživljati čas v skupnem prostoru, verjetno ni boljše izbire. Za nas je bil najeti avtodom luksus na potenco.

Prednosti, ki jih počitnice z avtodomom v zimskem času prinašajo, so npr. za družine z majhnimi otroci resnično velike. Ko mora najmlajši na popoldanski počitek, ni potrebne nobene vožnje in premikanja celotne družine v hotel, apartma ali karkoli drugega. Ko si zaželimo teka na smučeh, se zapeljemo do izhodišča, ko zamenjamo smučišče, prav tako, ko si zaželimo kosila, ni daleč. Ali pa možnost, da eden od staršev teče na smučeh, dva otroka se igrata na snegu, tretji se slabše počuti in počiva v avtodomu, drugi starš pa malo bluzi in fotografira. In Zgornjesavska dolina je za kratke počitnice idealna, premiki so nekaj kilometrski, PZA-ji (prostori za avtodome) so v Kranjski Gori in Planici, ambient z gorsko kuliso pa navdihujoč.

Za bazo smo izbrali Planico, srečo smo imeli z vremenom, noči pa so bile zaradi lune še bolj romantične.

Seveda nismo šli na počitnice zaradi tega, da bomo v avtodomu. Avtodom je le nujno potrebna infrastruktura zato, da imaš kje spati, jesti in opravljati potrebo. Drugače pa smo dneve preživljali zunaj do poznega večera. In kakšni večeri so to bili.

No, tudi dnevi so bili kičasti, da je bilo energije za smučanje, sankanje, tek na smučeh in hojo na pretek. Vsi skupaj smo bili navdušeni.

Živimo v času, ko imamo za izbiro načina preživljanja počitnic ogromno možnosti. Seveda, če si počitnice sploh lahko privoščimo. Če ste kdaj vsaj za hip pomislili, da bi bilo preživljanje počitnic z avtodomom tisto pravo za vas, potem ne odlašajte. Poskusite, drugače ne boste nikoli vedeli. Pa vendar, ne najemajte avtodoma zaradi preživljanja časa v avtodomu ali pa zato, ker je to trenutno popularna zadeva. Avtodom najemite zaradi drugačnega doživljanja sveta okrog sebe, posebne svobode, ki jo prinaša in zaradi tkanja družinskih/prijateljskih/partnerskih vezi. Pa srečno!

Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan

Fotografija in narava

Gore imam rad. Lepe so, privlačne, pa tudi kdaj strašljive in skrivnostne. Zaradi moje ljubezni do gora ne morem reči, da sem ljubitelj narave, da sem zato kaj posebnega. Rad imam vso naravo in močno čutim, da sem njen del. Nočem ločevati med človekom in naravo, pa čeprav je to danes zelo težko. Velikokrat tudi čutim, kako močno je današnja civilizacija zarisala nevidno mejo med človekom in »ostalo« naravo. Priznam tudi, da so dobrine civilizacije preveč mikavne, da bi se jim lahko ognil. Še več, uživam v njih. Skušam razumeti, da smo ljudje edinstveni po tem, da smo sposobni ustvariti kulturo, civilizacijo, ki je enkratna in čudovita. Vseeno se težko sprijaznim z dejstvom, da smo se postavili nad vsa druga živa bitja in da zaradi zadovoljevanja svojih potreb škodujemo drugim. To me vedno nekako žre. A kaj, ko so večinoma moja dejanja največkrat drugačna od mojih misli, prepričanj, … Spremeniti dejstva, da sem človek, ne morem.

Mi je pa fotografija pomagala, da vidim in doživljam svet okrog sebe drugače, kot prej. Bistveno lepše. Da ne omenjam, česa vse sem se skozi ukvarjanje s fotografijo naučil. Prepričan sem tudi, da ima za področje, s katerim se tudi poklicno ukvarjam, torej varstvom narave, fotografija neizmeren vpliv in pomen. Danes žal ugotavljam, da se zaradi pridobivanja všečnosti na družabnih omrežjih, turistične promocije ali poslovnih priložnosti, pogosto tudi fotografije, ki bi lahko imele drugačno sporočilo, uporabljajo ali zlorabljajo za namene, ki lahko škodujejo naravi. Po drugi strani pa ima ravno zaradi izjemne moči družabnih omrežjih varstvo narave prvič v zgodovini neslutene možnosti za “brezplačno” promocijo in izobraževanje, ki bi doseglo bistveno večji krog ljudi, kot kadarkoli prej.