Rumeni labodi

Te dni so travniki med Kranjem in Golnikom prepolni cvetočega regrata. Pogosto na teh travnikih lahko opazuješ srnjad, ujede, včasih štorklje, čaplje. A te dni se na rumeni preprogi pasejo (dobesedno) štirje labodi. Neverjeten in absolutno nepričakovan prizor.

Kraški rob in Otlica

Tam, kjer je doma burja, tam, kjer je doma najdaljši slovenski skalni greben, tam, kjer je doma kraški kamen, kjer voda pride in gre skoraj istočasno, tam, kjer je ptičje petje še vedno glasnejše od zvoka avtomobila, kjer alpsko cvetje prehiteva čas cvetenja, navedenega v knjigah, tam, kjer veje dreves rastejo le na eni strani. Kraški rob. Izjemen košček naše čudovite Slovenije.

Lahko greš na pol urni sprehod, lahko pa hodiš dneve in dneve na tem pomolu, na tem nekdanjem morskem dnu.

Idealno za potepanje z majhnimi otroki, za spoznavanje planinskih poti, raziskovanje cvetja, obisk naravnih posebnosti. Za poplezavanje po skalah. Nenazadnje tudi za to, da se končno spoznate z burjo.

Zmanjkalo je le časa za spoznavanje ljudi, domačinov. Upam, da pride tudi to na vrsto. Ob naslednjem obisku.

Zgodnja pomlad

Opazil sem, da letos sploh še nisem objavil nobenih zgodnjepomladanskih fotografij. Gre za čas v letu, ki je za fotografa ekstremno neprijazen. Manjka namreč osnovna začimba, barve! A vseeno se da z malce improvizacije, uporabe tehnike in predvsem svetlobe in vzdušja, narediti kakšno dobro fotografijo. Pripenjam nekaj letošnjih posnetkov.

Kranjsko polje s Šmarjetne gore.

Jutra in večeri. Letos sem se začel igrati z zelo dolgimi ekspozicijskimi časi, pri katerih imam zaklop na fotoaparatu odprt tudi več minut.

Prihod prvih pomladnih gozdnih prebivalcev. Letos sem s fotografijo zvončkov tudi sam zelo zadovoljen. Najljubša spomladanska cvetlica pa zame ostaja jetrnik.

Dolina Radovne z meni eno najljubših rek in prijetnim presenečenjem – srečanje s hermelinom

Letos je pozimi Peričnik resnično kraljeval v izjemni ledeni podobi, a nič manj lep ni tudi zgodaj spomladi. Spodnja fotografija je narejena dopoldne ob jasnem dnevu, s 15 sekundno ekspozicijo. Brez polarizatorja in ND filtra take fotografije ni mogoče narediti.

Zadnja fotografija pa ni iz domačih logov, ampak iz Nemčije, iz pokrajine Voralberg, kjer sem bil na srečanju zavarovanih območij v Alpah. Bil je lep zaključek letošnjega marca.

Mobilna doživetja

Taka (klikni fotografijo za boljšo resolucijo) je dandanes realnost srednješolske ekskurzije. Življenje in svet okrog sebe sicer še vedno dojemamo in čutimo skozi čutila (vid, sluh, voh, otip, …), vendar je vmes filter – telefon, ki v bistvu namesto nas opravlja določen delež storitev (shranjuje podatke, informacije, …). Žal pa ne more shraniti ali nadomestiti občutenj pri doživljanju. Pri tem je bolj kot ne moteč dejavnik, ki nas prikrajša ravno za tista najbolj intimna, čustvena, fizična doživetja. Zato je tako pomembno, da telefon znamo pravilno uporabljati.

Bohinjska prihodnost

Bohinj ni za vsakogar. Bohinj ni za instant turista. Bohinj ni za nekoga, ki nima raziskovalnega duha, ni za tistega, ki ima rad, da je za vse njegove potrebe na vsakem koraku poskrbljeno, ki se pusti voditi in biti voden. Bohinj ni za kafičarski turizem. Ni za dame s petkami, ki bi en krog naredile zato, da pokažejo nov stil. Bohinj ni za Lidl in Hofer navdušence, ni za popoldansko kremšnito. V bistvu je Bohinj za najbolj in obenem za najmanj zahtevne turiste. Za tiste, ki jim je jasno, da za nekaj truda dobijo ogromno. Dobijo vse in najbolj pomembno. Skoraj divjino, dotik neokrnjene narave in izjemne kulturne, človeške dediščine. Bohinju sicer veliko manjka, npr. povezanosti, sodelovanja. Zaradi izjemne lege je magnet za apetite od zunaj in od zgoraj. Ti so mnogokrat pogoltni ali pa prevzetni. Vendar me za Bohinj ne skrbi, vidim svetlo prihodnost. Prihodnost, v kateri bohinjski človek z veseljem, nasmehom in čisto vestjo gostu predstavi izjemno naravo, gore, jezero, reke, cvetje ter kulturno krajino, običaje, planine, domače izdelke in ga povabi na košček odličnega sira k prijaznemu sosedu 🙂

In seveda, vabljeni v Bohinj. Ni potrebe, da ste turist. Lahko ste le nekdo, ki se ga ta izjemen košček čudeža narave vsaj malo dotakne. Ne pozabi tudi na hvaležnost in spoštovanje do bohinjskega človeka, ki je vedno znal in vedel, da je ta čudež vredno ohraniti.