Vogel – Komna in okolica Mahavščka

Neverjetno kakšne predstave si človek ustvari v svoji zmešani buči z branjem raznih knjig, vodnikov, forumov in iz pripovedovanj. Če sem iskren, sem imel kar malo strahospoštovanja do turnosmučarske trase med Voglom in Komno. Pa si ne znam razložiti, zakaj. Po nekaj letih stalnih prigovarjanj prijetelja “helferja”, ki ima včasih rahle težave pri preskoku iz sanj v realnost, sva letos z Edijem dogovor sklenila v minuti. Prehojena trasa Vogel-Komna je bila v nasprotju z negotovim pričakovanjem ena sama turnosmučarska poezija. Prekrasno.

V sončnem jutru smo se na Voglu zbrali člani Elanove družine, skoraj v neverjetnih razmerjih povezani tudi s pravimi družinskimi vezmi (bratje, bratranci, ožji družinski prijatelji). Pa samo 5 nas je bilo. Delovali smo složno, mogoče tudi zaradi teh družinskih vezi, saj se nihče ni hotel nobenemu zamerit, ker bi moral potem doma razlagati, zakaj smo se skregali. Če se prav spomnim, nismo v dveh dneh niti enkrat omenili ali se pogovarjali o ostalih članih družine. Moška družba je v takih primerih zagotovilo za mir v duši in glavi.

Imeli smo naravnost idealne razmere, narejeno špuro in utrjen, uležan sneg, samo na manjših odsekih rahlo poledenel, tako da smo morali namestiti srenače. Ravno prav mraz, ravno še sprejemljiv veter. Žal je letos res malo snega in je ambient malenkost drugačen, kot če bi bilo vse na debelo zalito, pa vseeno je bilo nebeško lepo.

Kar prehitro smo bili na planini Govnjač, od koder je samo streljaj do Komne, zato smo turo še malce podaljšali in si ogledali terene za nova raziskovanja.

Naslednji dan ob naletavanju snežink ni bilo resne volje za kakšno daljšo turo, a smo se vseeno uspeli spraviti na smuči. In ko je že vse kazalo, da bomo zaključili na Bogatinskih vratcih, smo složno, skupaj z vse lepšim vremenom zavili levo in se povzpeli pod Mahavšček.

Presenetljivo dobra in z razmerami pestra smučarija nas je kar prehitro prestavila nazaj na planino Govnjač. Človek bi kar pohajkoval po okoliških hribčkih, tako lepo je tukaj. Mora pa kaj ostati za prihodnjič.

Suho ruševje

Ne spomnim se, kdaj bi bila v Suho ruševje speljana tako dobra turnosmučarska gaz. Poezija. Dan, kot umit. Jutro, kot iz pravljice. Sonce naju prvič poboža nad prvo čelno moreno nekdanjega ledenika.

Turni smučarji in planinci čelno ledeniško moreno prepoznamo po tem, da se sicer položna dolina kar naenkrat zapre s približno 50 višinskih metrov visokim skokom/pragom. Za njim spet po ravnem in nato spet kratek vzpon, … Ti kratki vzponi potekajo po nanešenem materialu, ki ga je ledenik potiskal pred seboj in ga pustil tam, do koder je segal, potem pa se je počasi umikal in dokončno stopil.

Suho ruševje, gorska dolina med Palcem, Zelenjakom in Vrtačo je en tak poseben kraj z izjemnim abientom. V zatrepu se ponosno dviga gmota Zelenjaka, na vzhodu nas spremljajo zanimiva ostenja, imenovana “Na Možeh”, ki se zaključijo s krušljivim Palcem. Kraljica pa je Vrtača. Prava lepotica in zanimiv razglednik. Dostopna v kopni sezoni, smučljiva pozimi. Smučarsko zanimivi sta tako jugozahodna, kot vzhodna, t.i. osrednja grapa.

Tokrat nisva imela posebnega cilja, razen tistega, da morava biti ob 11.00 v Kranju. V zatrepu doline se odločava, če bi potegnila še malce višje. Pogled proti osrendji grapi je najbolj obetaven, celo mamljiv, razmere pa mešane, že na daleč.

E Edijem Vrtačo dobro poznava, skupaj sva jo obiskala neke jeseni po poti “Čez malo glavo”, presmučala sva jugozahodno in tudi osrednjo grapo. Tokrat je čas le za vzpon do ožine v grapi. Sam sem dereze obul po dolgih letih, zato je bilo dovolj, toliko, da sva malo povadila, tudi vpenjanje smuči v strmini. Vpenjanje pin-ov je namreč bistveno drugačno opravilo, kot vpenjanje nekdanjih turnih vezi. Pa je šlo.

Smuka prijetna, oba imava raje trdo in grifig, kar sva zaužila na melišču pod grapo. Suho ruševje nikoli ni smučarski presežek, tod ujameš tu pa tam lep zavoj, ostalo je bolj vožnja po izteku 🙂 Nižje, predvsem po nekdanjem smučišču pa nas letos razmere razvajajo tako, kot še nobeno sezono.

Foto: jaz in on

Od Predmeje do Sinjega vrha

Skoraj ne mine leto, da se ne bi potepali po eni najimenitnejših planinskih poti daleč naokoli, po skrajnem robu Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. Dolžino hoje prilagajamo vedno najmlajšemu. In imamo srečo, da je zadnji otrok najbolj uhojen. Zato ni težav narediti malenkost daljše ture. Tokrat od Predmeje do Sinjega vrha. Škoda je vsake besede, to pot je pač potrebno doživeti.

Vseskozi po robu do Sinjega vrha (levo zgoraj)

Skozi borov gozd

Vipavski gozd

Lepo speljana pot

Malo gor in malo dol, pa spet in spet

Fosilni ostanki koralnih grebenov

Skrbno urejeni pašniki

Vrhunsko plezalno drevo

Kamniti polž

Kemična erozija

Lep del grebena že za nami

Krasni bukovi sestoji

Pot kar vabi, da jo pohodiš

Špilnik

Včasih se čisto zares vprašam, kako je mogoče, da obstajajo tako neverjetni kraji. Kjer vse dobi in ima smisel, kjer je vsak pogled v razgled bolj navdihujoč, kjer vse hribe, kraje in doline, ki jih poznaš, doživiš iz čisto novega zornega kota, kjer čutiš prisotnost divjine in hkrati delo človeka, kjer vidiš burjo, začutiš žled, gledaš Alpe in vohaš Jadran. In kjer Atlas Slovenije dobesedno zaživi.
.
Naj še dolgo ne podležejo eroziji Petričev hrib, Lipovec, Špilnik, pa tudi Grmada in Sv. Lovrenc.

Prepihani večeri

Pod Storžičem se ob prepihanih večerih tudi januarja da privezati dušo, najti mir in uživati v svetlobnih pobarvankah.