Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?

Dolina Glinščice

Poljub fliša in apnenca je rodil dolino Glinščice, ki si jo danes delita Italija in Slovenija. Medtem ko reka Glinščica v Sloveniji teče večinoma po flišu, pa v Italiji teče v celoti po apnencu.

Prisotnost in različne lastnosti obeh kamnin so spretno uporabili tudi pri gradnji nekdanje železniške proge, ki poteka visoko nad desnim bregom reke. Izjemno tankočutno vtkana arhitektura v naravno okolje!

Tokrat smo jo ubrali peš, kmalu s kolesom, prav gotovo v prihodnje tudi s plezalnim pasom in vrvjo.

Bistvo se skriva v detajlih in Glinščica jih ima kar nekaj 🙂

Balkan 2019 – Mavrovo

Letošnji poletni dopust smo preživeli na Balkanu, roadtripu po Makedoniji, Grčiji in Albaniji. Seveda smo te tri med seboj popolnoma različne države le okusili, se jih bežno dotaknili, tako da še ne morem napisati objav tipa “10 nebeških plaž na Lefkadi, na katerih za lep selfi sploh ni treba plavati” in “Top 5 bencinskih črpalk v Albaniji”. Lahko pa delim nekaj občutkov in predvsem fotk, pa si boste sami ustvarili sliko, kako in kaj, če boste seveda hoteli.

Letos sva pri pripravi na pot dokončno obupala nad internetom oz. informacijami, ki smetijo eno od najpomembnejših iznajdb človeštva do danes. Informacij je sicer ogromno, vendar je uporabnih res malo. Kakšnega dobrega potopisa skoraj ni več, več ali manj se vse vrti okoli neke navidezne všečnosti brez vsebine. Vse je oh in sploh in vse je aj in naj, amazing scenery, the best trip od our lifetime, most beautiful food in the world, … No, tudi popotniški filestyle in okusi so se očitno spremenili. Ali pa tudi mi na daleč ne izgledamo več kot popotniki, ampak turisti, ki jih verodostojen domačin v Skopju ob vprašanju, kje bi se dalo pojesti kakšno dobro domačo hrano pošlje v restavracije najbližje veleblagovnice!? Takoj smo zbežali ven iz Skopja in končno zadihali ob jezeru Mavrovo. Čas se je tam ustavil in priklopili smo naše možgane na prave frekvence lepe narave in preprostih ljudi. Zame je to bistvo vsakega potovanja, vsakega dopusta, izleta, preživljanja prostega časa. Preprostost v lepi, čim bolj neokrnjeni naravi, v objemu žive kulturne krajine, kjer lahko srečam preproste ljudi. To je vse, in največ.

Bella Italija

Že dalj časa sva planirala krajši jesenski kolesarski dopust. Nekaj, da bi zadostilo in nasitilo nemirno dušo, ki hrepeni po spoznavanju novih krajev z vetrom v laseh. Ni mi čisto jasno, kako in zakaj sva izbrala San Marino, ampak bil je zadetek v polno. Od prvotnega sanjarjenja o večdnevni kolesarski turi od San Marina do Ancone sicer ni ostalo prav veliko, izkazalo pa se je, da so naju razumne odločitve pripeljale do nepozabnih trenutkov v delu Italije, kjer si roko podajajo zahodna obala Jadranskega morja, reka Pad z njenimi prijateljicami in predgorje Apeninov. Vse skupaj prežeto s kmetijsko krajino in italijansko kulturo, ki se tu pa tam prav prileže. Če dodam, da ta predel Italije turistično ni vroča točka, potem si že lahko načrtujete naslednje počitnice 🙂

Na poti do San Marina leži cela paleta manjših “Benetk”, ki kar kličejo k spoznavanju in preživljanju brezskrbnih uric. Chioggia, Comacchio, Cesenatio in verjetno še kakšno mestece imajo zagotovo trenutno več pristne duše, kot prenatrpane Benetke. V prvi vrsti ribiške vasice so lahko dostopne, slikovite, domače in posebne, da boste zagotovo navdušeni. Če ne drugega vas bo prepričala odlična kava, okusni piadini in ribja hrana, ki ji ni para daleč naokoli. Za prste obliznit.

San Marino je samostojna, čisto majhna država znotraj Italije in leži na meji med pokrajinama Emilia-Romagna in Marke. Slikovito gričevnato pokrajino zaznamujejo nekakšni skalni osamelci, ki so posledica narivanja debelih skladov kamnin. Na enem od teh leži tudi mesto San Marino, ki slovi po svojih obrambnih stolpih. Mesto ima fenomenalen ambient, utrip in dušo. Mene je navdušil.

Okolica San Marina ni nič manj vredna raziskovanja. In na kolesu je to čudovita izkušnja, ki pa zahteva mirne živce, saj pogled na strme klance ni najbolj prijeten. Zdi se, da bi skoraj pozabili na ovinke, ceste so namreč speljane “po Tržiško”, naravnost navzgor. Obiskala sva San Leo in Monte Grillo. Krasno!!

Južno od San Marina se začenja pokrajina Marke, ki je malenkost bolj gričevnata kot Toskana, pa tudi nekoliko bolj gozdnata, vsaj v predelu okrog slikovitega mesta Urbino. Priporočam kolesarsko turo skozi sotesko Furlo in vzpon na Urbino.

Kratek dopust popestri tudi kopanje v morju, ki je v septembru prav prijetno toplo. Za tiste, ki premorejo avtodom pa je Italija itak ena od najbolj prijaznih držav, saj so PZA-ji oz. camperstop-i prav kjerkoli ti duša poželi. Njihova urejenost, simpatičnost in preprostost pa je pravi balzam proti pretiravanju z umetelno urejenimi kampi v naši južni soseščini (kamor seveda tudi nadvse radi zavijemo).

Ciao ragazzi, se vidimo!!

Če bo slučajno kdo načrtoval krajše kolesarske izlete v tem koncu, je tukaj nekaj najinih predlogov:

Comacchio

San Leo

Monte Grillo

Furlo in Urbino

Morči