Koritnica in Trenta

Letošnja fotografska delavnica pod okriljem Javnega zavoda Triglavski narodni park je potekala v Koritnici in Trenti. Z vidika organizacije, vodenja in poteka delavnice lahko rečem, da je bila to najlepša delavnica do sedaj, pa čeprav je bila vsaka po svoje zelo zanimiva in posebna. Ampak tokrat je zelo dobro sodelovalo tudi vreme, tako da smo lahko fotografske želje lažje izpolnili. O sami delavnici in vtisih pa bodo seveda več povedali udeleženci. Lahko pa rečem, da je bilo druženje resnično odlično.
Na vseh fotografskih delavnicah skušam ljudem poleg kakšnih fotografskih trikov predvsem približati odnos do naravnega okolja, do območja Julijskih Alp in narodnega parka, ljudi, ki tu živijo. Sam sem prepričan, da je lahko fotografija odličen medij, most med fotografom in naravo, ljudmi. Dolgoročno bi si želel, da bi se v Sloveniji oblikovala močna fotografska skupnost, ne nujno uradna, formalna, v kateri bi fotografi tako prek fotografij in vzporednih tekstov ter osebnih stališč jasno sporočali, da želijo, da Slovenija ostane država z nadpovprečno visoko biodiverziteto, nadpovprečno dobro ohranjeno naravo, izjemno kulturno krajino, ohranjenimi običaji, … Da bi zagovarjala trajnostni razvoj v pravem pomenu besede. Da bo taka skupnost vzdignila glas, ko bo načrtovana (hipotetično) elektrarna na Soči, ko se bo odločalo o kmetijski politiki, posegih v gozdni prostor, … Če se fotografi radi pohvalimo z lepimi fotografijami narave, potem bodimo pošteni in jo skušajmo varovati takrat, ko nas potrebuje. Ne hranimo našega ega s krasnimi fotografijami divjega petelina ali ruševca, stopimo v bran takrat, ko v njihov življenjski prostor vstopi strojna sečnja, ko se razpase rekreacija, nabiralništvo, ko nas na rastišču zaradi lepe fotografije kar naenkrat sedi 10 fotografov. Kot fotografi bodimo kritični najprej do sebe, svojih dejanj, bodimo kritični npr. do uporabe dronov oz. jih uporabljajmo za namene, ki služijo javnemu interesu, bodimo kritični do vprašanj o zasebnosti, o avtorstvu, … Celotna fotografska scena trenutno deluje na način, kjer je le važno, kaj dobrega naredi posameznik in ne skupnost. Vse je individualno, le redko se kdo še povezuje (razen v društvih), le redko kdo deluje za širši interes. Mogoče so izjema dokumentarni fotografi, ki skušajo spreminjati svet skozi njihove fotografske zgodbe. Želim si, da bi bilo v fotografski skupnosti bistveno drugače. Upam, da vse našteto začutijo tudi udeleženci delavnic, ki jih pripravljam v okviru Javnega zavoda Triglavski narodni park. To je tudi osnovni namen, torej ozaveščati o pomenu varstva narave in kulturne dediščine skozi fotografijo.

Začeli smo na Zelencih

Zgornjesavska razglednica

Nenačrtovano smo se ustavili ob Rabeljskem jezeru, kjer so nam popadale čeljusti od neverjetnih jutranjih odsevov v jezeru

Sledil je spust v korita Predilnice in sprehod do slapu Zaročenca



V koritih Nemčlje (dolina Možnice) je bilo tako lepo, da je bilo udeležence težko “spoditi” ven

Na sotočju Koritnice in Soče smo se imeli celo možnost preizkusiti v športni fotografiji

Zvečer smo imeli pred info centrom v Trenti kratka tečaja portretne in makro (hvala Miha Šegula!) fotografije

Naslednje jutro smo se “pasli” na enem od trentarskih razglednikov in iskali motive

Fotografsko meni najljubši del Soče so Mala korita in sotočje Vrsnikarce ter Soče. Krasen ambient!

Delavnico smo zaključili v Zadnjici, ob izvirih Krajcarice in pod ostenji Kanjavca ter v družbi malih bitij, soborcev na tem edinem planetu

Hvala vsem udeležencem za čudovita dva dneva, za možnost deliti znanje, izkušnje in mnenja. Vse fotografije so posnete s Fuji X-T1 in različnimi objektivi (18-135mm, 16mm, 12mm in 60mm) ter filtri. Letos nas je bilo med 15 udeleženci kar 6 s Fuji sistemov, kar samo dokazuje, da brezzrcalni sistem nezadržno vstopa tudi v svet naravoslovne fotografije.

Pomlad

Pomlad je letni čas, ko me vse prehiteva, ko gre čas še posebej hitro. Toliko načrtov v glavi, pa neverjetno malo ur v dnevu. Letošnjo pomlad je bilo vsega po malo, nekaj morja, nekaj hribov, nekaj izletov, veliko rojstnodnevnih zabav, …

Travniki brez rož

Živimo na območju, kjer se takoj čez cesto, na slikoviti lokaciji razprostira Kranjsko polje, ki ima zadnja desetletja žalostno usodo. Dolgo let je bil tod vojaški poligon. Spomnim se otroških dni, ko sem v gozdovih med polji lahko našel kakšne vojaške pripomočke, naboje, konzerve, dimne bombe, … Od lokalnega smučišča, kjer je nekoč delovala žičnica, kjer smo postavljali kole za slalom in kjer sem zlomil stegnenico, ni ostalo prav nič. Podnebne spremembe ne prizanašajo takim vaškim posebnežem, podobno sodobna družba ne prizanaša entuziastičnim idejam. Vse našteto je nekako razumljivo. Prav nič razumljivo pa ni sodobno kmetijstvo. Čeprav kmet ni prav nič kriv, pa je kriv sistem, ki dopušča tako intenzivno upravljanje s travniki. Zadnjič je bilo prav grozljivo videti, da na nobenem od travnikov, ki so bili nekoč polni barvitega cvetja, danes, na višku pomladi, ni niti (100%) enega cveta, niti ene rože, nič. Žalostno in nič kaj navdušujoče. Ne znam si niti predstavljati, kaj bodo na domačem polju videli moji otroci, ko odrastejo. Ko bi nas vsaj kmalu srečala ponovno pamet. Čim prej.

Prav neumno se mi zdi, da najlepše travnike danes opazujem samo še ob cestah, tam, kjer intenzivnega kmetijstva ni. Kakšen paradoks! Če si želiš doživeti prave pomladne travnike, pa brž v Bohinj na Festival alpskega cvetja, kjer imam ta petek, 9.6.2017 tudi fotografsko delavnico. Vabljeni!

Cerkniško jezero

Letos smo po nekaj letih zaradi drugih obveznosti izpustili obisk Zlatorogove pravljične dežele v Ukancu. Pa smo zato prvič obiskali dan Notranjskega regijskega parka ob Cerkniškem jezeru. Ne vem zakaj, ampak meni osebno se te prireditve kljub trudu nikoli prav posebno ne dopadejo. Veliko bolje se počutim nekje na samem, stran od množice, kjer se sliši ptičje petje. Prav zato smo se bolj kot ne hitro podali na prostrana travišča jezera in na njegovo obalo, kjer smo spoznavali jezero v pravem pomenu besede. Prvič sem videl močvirskega mečka (čudovita roža), poletnega velikega zvončka in še kaj. Otroci pa so raziskovali plitve dele tega našega najbolj skrivnostnega jezera. Potem pa še obisk razgledne Slivnice in kot ponavadi smo se domov vrnili že dolgo po sončnem zahodu.

Jaka Primožič

Verjetno je trajalo kakšno leto, mogoče malce manj, da smo se uskladili za termin fotografiranja. Bratranec Edo me je prosil, če bi fotografiral kolesarskega mladinskega upa, ki je slučajno sin sestre Edijeve prve žene (tudi edine). Pa je bilo krivo vreme, pa moje obveznosti, pa Jaka na pripravah, pa Edo na pripravah, pa zima, pa … Potem pa čudovit pomladni dan, Besnica, Jamnik, krasna družba in motivacija za delo. Verjetno je bilo prvič, da sem fotografiral športnika, zato ni presežkov, je bilo pa samo druženje presežek, kar edino šteje ob koncu dneva. O Jaku in njegovi neverjetni predanosti pa prosim, da si preberete članek: http://www.lukazoja.si/?p=8473