Ozadja

Bolj kot kdajkoli prej človek naravno okolje uporablja za športno dvorano, sobo z razgledom, kot surovino za svoje lažje in bolj udobno življenje in najbolj zaskrbljujoče, za ozadje selfijev.

Socialna omrežja so sicer redke posameznike, ki bi drugače svoje življenjske potrebe zadovoljevali med zidovi, zvabila ven, a istočasno cilje doživljanja naravnega okolja in odnos do njega zbanalizirala na raven selfija.

Čeprav so selfiji obteženi z mavrico najpozitivnejših pridevnikov, ki poleg unikatnih doživetij opevajo tudi lepoto, čudovitost in enkratnost naravnega okolja, pa vedenje ali pa hotenje po vedenju o procesih, stanju in pojavnostih naravnega okolja ne raste sorazmerno s številom selfijev. Njihovi lastniki pa bi, upam si trditi, hitro stopili na stran pobude po izgradnji nove vzpenjače na razgledni hrib, saj bi to pomenilo turistični razvoj, dobrobit človeka in nov unikatni prostor za čudovite selfije. O ozadju za selfije pa kdaj drugič, a ne?

Starejše generacije so imele srečo. Njihove cilje v naravnem okolju niso obremenjevala socialna omrežja. Ta so bila vezana na dotik roke ali največ na pogled. Ker so se morali za dosego ciljev malo bolj potruditi, je bila nagrada slajša. Ostalo je več časa tudi za posluh, za razmislek, za tkanje odnosa do naravnega okolja. Odnos rodi spoštovanje, ta pa varovanje. Tistega, kar imaš rad. Ozadja.

Bomo varovali naravno okolje, naše igrišče, ozadje, ali pa bomo varovali le našo pravico do selfijev? Je to danes sploh še retorično vprašanje?

Sveta Trojica

Dvakrat se obrneš in že je jesen pred durmi. Še dobro, da je tako lepa, da ji ne moreš nič zameriti. Še celo rad jo imaš, pa čeprav ti je zoprno, ker veš, da je zaprla vrata poletju in da bodo jutri v Ljubljani že prižigali lučke. In še dvakrat se obrneš, pa so štiri leta mimo od našega zadnjega obiska Svete Trojice.

Slovenija je res top država. Če je na Gorenjskem oblačno, v slabi uri zlahka pristaneš v čisto drugem okolju, med npr. presihajočimi kraškimi jezeri ob reki Pivki. In skočiš na Sv. Trojico. Lahko obiščeš tudi zanimivo razstavo o presihajočih jezerih in krajinskem parku v Slovenski vasi. Karkoli od tega te ne bo pustilo ravnodušnega.

Sveta Trojica je čudovit, razgleden vrh, vreden večkratnega obiska. Je za mlade, stare, za hitre, počasne, za pohodnike in kolesarje.

Se da raziskovati, kaj spoznati in z burjo pokramljati.

Se da nabrati tudi šipek, kakšno gobo. Le pazi, da ne stopiš v medvedje iztrebke, teh je kar precej. Pa srečno.

V planine

Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.

Poletna Kolpa

Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!

Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.

Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.

Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.

Dolina Triglavskih jezer

Ta dolina je resnično nekaj posebnega. Zadnja leta ugotavljam, da ne samo zaradi jezer, hribov nad dolino, razgledov, gorniških ciljev, ampak predvsem zaradi izjemnega prepleta visokogorskega krasa, kulturne krajine v širši okolici, gozdov, cvetja, geoloških in geomorfoloških posebnosti in vodnih površin. Ker se vsako leto tudi kaj novega naučim o dolini, me obisk doline vsakič znova bolj in bolj navdihuje.

Planine

Ne glede na številne pristope, sam prisegam na tistega prek Fužinarskih planin. Njihova toplina in izredna umeščenost v prostor je pravšen razlog, da jih vedno znova obiščem.

Jezera

Neverjeten je že podatek, da se je na zakraselem območju, kjer vsa padavinska voda kar najhitreje ponikne v podzemlje, ohranilo toliko jezer. A ko vsakega pobližje spoznaš, ugotoviš, da so jezera med seboj zelo različna. Glede na dotok in iztok vode oz. prisotnost le teh, glede na letno nihanje vode, glede na specifično živalstvo in rastlinstvo v vsakem od jezer, glede na globino, velikost, obliko, globino in sestavo sedimenta na dnu, glede na povezave med posameznimi jezeri, glede na geološke razmere, mikrorelief, glede na stanje evtrofikacije (prisotnosti alg in količino kisika v jezerih)… Skoraj bi lahko rekel, da si niti dva jezera nista skoraj v ničemer podobna. Že razlika med Petim in Šestim jezerom (Dvojnim jezerom) je prav neverjetna, pa čeprav sta del leta celo povezana.

Črno jezero

Šesto jezero

Peto jezero

Dvojno jezero (Peto in Šesto jezero)

Veliko jezero (Ledvica)

Zeleno jezero

Rjavo jezero

Prvo jezero (Jezero pod Vršacem)

Cvetje

Na vsakem koraku, tudi tam, kjer ga ne pričakuješ, barvito in dišeče.

Vodna in mehanska erozija

Vse, kar vas o krasu učijo v šoli oz. piše v knjigah, si lahko v živo ogledate tu, v dolini. Pred vami kot lego kocke pod rokami otroka razpada “neuničljiv” kamen, voda vanj zlahka zarezuje razpoke, oblikuje žlebiče, škraplje, …

Gube, plastovitost

Izurjeno oko lahko opazuje vse tisto, kar se je nekoč dogajalo pod morjem in v obdobju dvigovanja in potovanja hribov.

Fosili

Še bolj izurjeno oko bo našlo tudi fosile, nekoč živeče, a danes izumrle amonite.

Ostanki ledeniškega delovanja

Ledeniško površje je težko prepoznati na terenu, če pravih ledenikov in njihove moči še nisi videl. V naših Alpah, kjer pravih ledenikov že dolgo ni več, so ostanki njihovega delovanja včasih težko vidni, pogosto so skriti pod drugimi nanosi, prekriti s prstjo, rastlinjem, gozdom. a tu pa tam še vedno najdemo pravcate morene, ledeniške balvane, grbinasto površje, zbrušeno površje, …