Fotografija / Photography

Zelena meditacija

Obstaja vse sorte meditacij, obstaja cela gora pomirjeval, obstaja nebroj bolj ali manj zdravih nadomestkov. In obstaja pomladni bukov gozd. Za nekoga najbolj banalna stvar na svetu, za drugega najbolj navadno dejstvo. Lahko pa je vse zgoraj našteto in še mnogo več. Zato narava, gozd, ne more imeti točno določene vrednosti, ekonomske vrednosti. Njena vrednost je neskončna, neprecenljiva, neotipljiva.

20160419-DSCF4577-1

Sprehod skozi dolino Vrata v družbi pomladnega bukovega gozda je lahko prvovrstno doživetje. Le prepustiti se morate zelenemu objemu.

20160419-DSCF4629-11

20160419-DSCF4632-13

20160419-DSCF4636-17

Pot Triglavske Bistrice je trenutno v slabem stanju, a zagotovo ima potencial, da postane poleg Soške poti najlepša naravoslovna pot v Julijskih Alpah.

20160419-DSCF4621-8

20160419-DSCF4605-5

20160419-DSCF4655-25

20160419-DSCF4644-20

Triglavska Bistrica je čarobna reka, brez nje ni Triglava, brez nje ni življenja.

20160419-DSCF4647-23

20160419-DSCF4650-24

Fotografski tečaj na Bohinjski Beli

Pomlad je med drugim tudi čas, ko imam največ fototečajev. In najraje sem v družbi preprostih ljudi, kot tudi tokrat, ko me je najelo turistično društvo Bohinjska Bela. Toliko različnih znanj, želja, tehnične opreme, pogledov na svet, življenjskih zgodb, fotografskih pričakovanj, … Zahtevno se je prilagajati, ampak občutki so resnično čudoviti, ko uspeš ljudi vsaj navdušiti za to krasno dejavnost in z njimi deliti vse, kar si se sam naučil. Pa še malo bolje sem spoznal Bohinjsko Belo.

P1140322-2

P1140323-3

P1140346-12

20150422-IMG_7063-4 (Medium)

20150422-IMG_7075-5 (Medium)

20150422-IMG_7084-7 (Medium)

20150422-IMG_7088-8 (Medium)

A piece of heaven

An ordinary family living in Slovenia, most beautiful country in the world.

Fotografov dnevnik št. 19 – Joco Žnidaršič

Vabljeni na pogovor in predavanje Joca Žnidaršiča.

KDAJ: SREDA, 28.01.2015 ob 20:00
KJE: Studio SonataPHOTOGRAPHICA, Poslovna cona A10, Šenčur
Točna lokacija: http://www.sonata-photographica.com/kontakt
VSTOP PROST

Več info: https://fotodnevnik.wordpress.com/about/

Prijave: https://www.facebook.com/events/979767925384714/?ref_dashboard_filter=upcoming

Po skoraj letu dni se Fotografov dnevnik vrača na redne mesečne sporede v našem studiu.

portretv

Tokrat bomo gostili Joca Žnidaršiča, mednarodnega mojstra umetniške fotografije – EFIAP. Prejel je več kot petdeset domačih in tujih nagrad in priznanj za svoje delo. Nekatere najvidnejše med njimi so: nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo ter nagrada »Consortium veritatis«, najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo. Je edini prejemnik nagrade[1] »World Press Photo« na Slovenskem. Leta 2009 ga je predsednik republike Slovenije odlikoval z »Zlatim redom za zasluge« za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije.

Pogovorili se bomo o njegovi fotografski poti, zanimivih prigodah iz dela tako doma kot v tujini ter pogledali v zakulisje političnih dogodkov tako v času nekdanje Jugoslavije, kot kasneje Slovenije.

Po samem predavanju bo možno tudi kupiti nekaj izmed njegovih fotomonografij.

Kozjansko 1970 Joco Žnidaršič

Nekaj o našem gostu:
Rojen 20. marca 1938 v Šoštanju. Leta 1963 je absolviral na ljubljanski medicinski fakulteti. Že med študijem se je začel ukvarjati z reportažno in umetniško fotografijo in se je pozneje tej dejavnosti povsem posvetil. Delal je kot fotoreporter pri Študentski tribuni, TT-ju Tovarišu, od leta 1974 pa do upokojitve kot urednik fotografije pri Delu.

Poleg novinarskega dela je ustvaril številne fotomonografije, ki so mu prinesle sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov. Omenimo naj le samostojne fotomonografije: Foto Joco Žnidaršič, Ljubljana, Bohinj, Slovenski vinogradi, Pot k očetu (himalajski potopis), Dobimo se na tržnici, Golf na Slovenskem, Deset let je Slovenija država, Moja Slovenija, Lipicanci, Najlepša pot zeleni prstan Ljubljane, na katere se je kritika odzvala z visokimi ocenami, knjižno občinstvo pa z dobrim sprejemom.

Zasnoval in uredil je še dvajset drugih fotomonografij, v katerih je imel tudi pomemben fotografski avtorski delež. Med njimi so bile posebej uspešne: Zakladi Slovenije (prva izdaja), Vojna za Slovenijo, Lepa Slovenija, Planica (I.. in II.) in Slovenija lepotica Evrope.

Deluje kot svobodni fotoreporter in solastnik založbe Veduta AŽ, d.o.o., ki izdaja fotomonografije.
Leta 2013 je prejel nagrado glavnega mesta Ljubljane.

Marko Prezelj – Fotografov dnevnik

SPA_9603

Za nami je prvo fotografsko predavanje, ki ga nismo posneli. A jaz si ga bom za vedno zapolnil. Mark je pripravil odlično fotografsko zgodbo, ki jasno ni mogla ostati brez njegovih alpinističnih podvigov. Združevati vrhunskost v fotografiji in hkrati tako zahtevni, tudi nevarni dejavnosti, kot je alpinizem, ni lahko. Marku uspeva, tudi zaradi odnosa, zaradi pokončne drže, zaradi načelnosti, odprtosti, humorja in tu pa tam tudi preveliki želji ter ambicioznosti, ki ga kdaj stane prijateljevega grdega pogleda. A to je šola, ki jo je Mark vzel v zakup, se sproti učil in kot kaže, nikoli v resnici pokleknil.

SPA_9617

Pogoji za vrhunsko gorniško, alpinistično fotografijo so neprimerljivo težji, zahtevnejši od npr. studijske fotografije. Prav tako je neprimerljivo spoštovanje in vrednost (v denarju namreč) med obema naštetima. Mogoče ravno zaradi tega Mark uspeva v obeh zvrsteh. Podobno, kot si je za pokrajinsko fotografijo izbral najtežjo, torej alpinistično, si je za studijsko izbral rostfrei, podobno težko zadevo. Tudi poročni fotograf je bil, dokler ni spoznal, da mu ta svet ne leži ravno najbolj.

SPA_9599

Vsak človek je krvav pod kožo, verjetno tudi Mark, toda kolikor sem ga imel moč spoznati, moram reči, da poznam malo tako načelnih ljudi, s tako dobrimi idejami, s preprostim, a močnim odnosom do fotografije in alpinizma, s tako mero iskrivosti. Užival sem v njegovi družbi, njegovo razmišljanje mi je blizu. A njegov svet je vseeno tako daleč, tam gori med najvišjimi, najbolj strmimi in najlepšimi vrhovi na tem svetu.

SPA_9653

Fotografije: Anže Kacin

Tomo Jeseničnik – predavanje

Z največjim veseljem objavljam predavanje fotografa Toma Jeseničnika. Koristno preživeta urica in pol za vsakega fotografa.

Utrinki

“Včasih pa sanjam, da nosi me tja. Včasih pa vem, da nosi me tja.”

Včasih paše, da je poleg fotografij še nekaj muzike. Da se zbudijo še drugi čuti.

Tule je nekaj detajlov, nekaj utrinkov, nekaj sanj in nekaj občutkov.

Za bolj prijazno predstavitev (oblikovno) pa kliknite na “Triglav national park impressions”.

[vimeo 27324946 nolink]

Dober dan

Te dni je izšla fotografska monografija posvečena prostoru Julijskih Alp in še posebej Triglavskemu narodnemu parku. Knjiga, kateri na področju gorske fotografije, to si upam trditi, ni para v Sloveniji. To je knjiga v prvi vrsti prijatelja in nato sodelavca, Jožeta Miheliča.

Naslov “Dober dan” se ji poda bolj, kot to morda izgleda na prvi pogled ali vtis. V imenu se namreč skriva Jožetov odnos do Julijskih Alp, do območja narodnega parka. Ne poznam nikogar, ki bi podrobneje poznal bisere pod Triglavom in ne poznam nikogar, ki bi jih bolj poetično preliv v fotografije in spet ne poznam nikogar, ki bi jih znal slikoviteje opisati. A vseeno jim zgodaj zjutraj, ko najraje stopa po že ničkolikokrat prehojeni poti v njihov objem, zaželi dober dan. Preveliko je njegovo spoštovanje, da bi jih tikal ali imel za samoumevne.

Vsak se bo našel v občutkih, ki sem jih imel tisti dan, ko sem prvič spoznal Jožeta, ko sem mu z velikim spoštovanjem zaželel dober dan. Po prvih nerodnih vljudnih besedah me je Jože dobesedno sezul s svojo preprostostjo, odprtostjo in prijaznostjo. Kot bi ga poznal že celo življenje in prepričan sem, da je on čutil podobno. Od tistega dne imam novega, starega prijatelja.

Njegova fotografija je najbolj pristen stik z Julijskimi Alpami, ki si ga lahko privošči gledalec z domačega ognjišča. Prek prvih fotografskih korakov s svojim očetom, v zavetju legendarnega Jake Čopa, ob neštetih turah, plezanju, smučanju, obiskovanju, je izoblikoval prepoznaven stil fotografiranja gorskega sveta. Z nalezljivim nasmehom, šarmatnim glasom in vedno polno malho zgodb in dogodivščin, si je pridobil številna prijateljstva s prebivalci, domačini prostora narodnega parka, kar je vplivalo tudi na nekatere njegove najboljše fotografije. Ob gledanju monografije se počutim, kot da sam obiskujem fotografirane kraje, ljudi in naravo, tako močni so motivi, tako polni čustev in prvinskosti.

Nujno je pred ogledom fotografskih del potrebno prebrati Jožetov uvodnik in njegov pogled na narodni park, saj le tako lahko doživimo celovito zgodbo človeka, ki ni samo “poslikal” naravo in kulturno krajino parka, ampak je z njim živel. V tem se skriva tudi bistvena razlika njegovih del v primerjavi s fotografskimi “mojstri”, polnimi nazivov, fotografskimi nadebudneži in povzpetniki, ki skočijo na Sleme, da bi ujeli jutranji ali večerni Jalovec, se pripeljejo na Vršič, da bi doživeto prikazali gorski svet, se sprehodijo do Zelencev ali Jasne ter tako naprej. Jože pred službo leti na več kot tri ure oddaljeno turno smuko na Križ s fotografsko opremo, skrbno shranjeno v doma izdelani fototorbi, v dveh dneh dvakrat skoči na Kanjavec in tretji dan že razmišlja, kako bi ga osvojil še iz druge strani. Je zagovornik doživljanja gora od vznožja do najvišjih grebenov, od potoka, skozi gozd, prek travnikov, pašnikov, planin, čez rušje, skozi grapo, prek bleščeče belih skal do njihovih vrhov.

Njegova ljubezen do fotografije in gorskega sveta je tako močna, da je kljub njegovim letom v njegovih očeh moč zaznati entuzijazem in veselje majhnega otroka. Težko je z besedami opisati njegovo navdušenje v ponedeljkih, ko stopim v njegovo pisarno in mi še predno ga lahko pozdravim, hiti podajati stol in prostor pred računalnikom, na katerem so vedno znova čudovite fotografije njegovih vikend podvigov. O vsakem hribu, gori ali dolini ima svojo osebno zgodbo, nemalokrat začinjeno s kakšno nerodnostjo ali pa druženjem s kakšnim od zanimivih Slovencev.

Jožetova fotografska monografija ni le zbirka lepih fotografij temveč je fotografska pripovedka, pripovedka o Zlatorogu in njegovem zakladu. Mogoče bi na koncu za Jožeta veljalo zapisati, da vse kar počne, počne z ljubeznijo. Naj bo še dolgo tako.