Triglavski narodni park / Triglav National park

Koledar Triglavskega narodnega parka 2017

Na policah je že koledar Triglavskega narodnega parka za leto 2017. Nikoli si nisem mislil, da je s pripravo koledarja toliko dela. Sploh, če se na koncu človek loti pisati še misli k vsakem mesecu. Koledar je tokrat posvečen vodam narodnega parka. Vabljeni, da ga na spodnjem listu prelistate, če pa se boste odločili za nakup, pa sledite tej povezavi: Koledar TNP 2017

Uradna predstavitev koledarja:
V Triglavskem narodnem parku sta leti 2017 in 2018 posvečeni vodi. VODNI KROG, kot smo poimenovali ozaveščevalne dogodke in vodenja, je tema, o kateri bomo v nadaljnjih dveh letih pogosteje govorili in pisali. Koledar Vode Triglavskega narodnega parka je nadaljevanje kampanje VODNI KROG in predstavlja 12 različnih oblik vode v Triglavskem narodnem parku, vsaki nosilni fotografiji pa smo dodali še manjšo fotografijo z mislijo meseca. Na zadnji strani koledarja je splošno besedilo o Triglavskem narodnem parku in vodi v slovenskem in angleškem jeziku.

Zelena meditacija

Obstaja vse sorte meditacij, obstaja cela gora pomirjeval, obstaja nebroj bolj ali manj zdravih nadomestkov. In obstaja pomladni bukov gozd. Za nekoga najbolj banalna stvar na svetu, za drugega najbolj navadno dejstvo. Lahko pa je vse zgoraj našteto in še mnogo več. Zato narava, gozd, ne more imeti točno določene vrednosti, ekonomske vrednosti. Njena vrednost je neskončna, neprecenljiva, neotipljiva.

20160419-DSCF4577-1

Sprehod skozi dolino Vrata v družbi pomladnega bukovega gozda je lahko prvovrstno doživetje. Le prepustiti se morate zelenemu objemu.

20160419-DSCF4629-11

20160419-DSCF4632-13

20160419-DSCF4636-17

Pot Triglavske Bistrice je trenutno v slabem stanju, a zagotovo ima potencial, da postane poleg Soške poti najlepša naravoslovna pot v Julijskih Alpah.

20160419-DSCF4621-8

20160419-DSCF4605-5

20160419-DSCF4655-25

20160419-DSCF4644-20

Triglavska Bistrica je čarobna reka, brez nje ni Triglava, brez nje ni življenja.

20160419-DSCF4647-23

20160419-DSCF4650-24

Črna prst

Če je kdaj pravi čas za obisk Črne prsti, potem je to sedaj. Toliko raznolikega, pisanega in dišečega alpskega cvetja ne boste našli daleč naokoli. Na Črni prsti sem že bil, a nikoli v tem času. Bral sem o njenih botaničnih posebnostih, ampak nikoli si nisem mislil, da bo res tako nekaj posebnega. Bil sem naravnost navdušen. Pa nikar naj vas časovnice v vodnikih ne zavedejo. Če boste imeli s seboj fotografski aparat, potem je treba namreč tistim uram dodati še vsaj eno ali dve. Čeprav nisem strokovnjak za rastline, pa se mi nekako dozdeva, da ima pri tej pestrosti prste vmes tudi geološka sestava. Zaradi zanimive tektonike se je namreč med bel apnenec vrinil rjav, vijoličen in črn glinavec, ki je najlepše viden tik pod vrhom Črne prsti (ime vse pove). Kakorkoli že, obisk toplo priporočam, seveda ob primerno zgodnji uri. Sam sem začel ob pol šestih in na celotni turi (Ravne – Orožnova koča – Črna prst – Planina za Črno goro – Ravne) srečal le 2 človeka.

03-20150716-IMG_2170

04-20150716-IMG_2154

05-20150716-IMG_2183

06-20150716-IMG_2186

07-20150716-IMG_2189

08-20150716-IMG_2219

09-20150716-IMG_2205

10-20150716-IMG_2247

11-20150716-IMG_2266

12-20150716-IMG_2256

13-20150716-IMG_2281

14-20150716-IMG_2264

15-20150716-IMG_2269

16-20150716-IMG_2288

17-20150716-IMG_2301

18-20150716-IMG_2304

19-20150716-IMG_2332

20-20150716-IMG_2335

21-20150716-IMG_2338

22-20150716-IMG_2336

23-20150716-IMG_2362

25-20150716-IMG_2370

26-20150716-IMG_2400

Zgodnja pomlad ob Bohinjskem jezeru

Ko se zima poslovi in nastopi tisto kratko obdobje, ko sneg ravno odleze, je pokrajina najbolj pusta v vsem letu. Sama sivina, rjavina, brezbarvje, skratka puščava v sicer tako čudoviti krajini, kot je Gorenjska. Tudi za fotografe je to “težko” obdobje. Takrat je potrebno poiskati kakšen detajl in se poigrati s svetlobo. A vedno je potrebno poslušati sebe in tisto, kar čutiš ob doživljanju sveta okrog sebe. Če najdeš način, kako preliti svoje občutke na fotografijo, si zmagal.

Mi se vedno znova radi vračamo v Bohinj. V vseh letnih časih. V vseh delih dneva. Najraje pa kar za cel dan. V samoto, v naravo, v zavetje alpskega jezera, za katerega trdim, da je najbolj ohranjeno jezero v Alpah, ki leži na tako nizki nadmorski višini, v bližini naselij, v bližini cest in turizma. Prepričan sem, da je to naložba za prihodnost.

IMG_5805

IMG_5813

IMG_5853

IMG_5872

IMG_5911

IMG_5922

IMG_5946

Zakaj je Bohinjsko jezero tako posebno

Vsi, ki radi zahajate v Bohinj veste, da je ta kraj nekaj posebnega. Da je svetloba v Bohinju čudovita in se nenehno spreminja. Da je Bohinj iz fotografskega vidika resnično nekaj posebnega. Zakaj je tako?

20110812-DSC_1569

Zadnjič sem se odločil, da bom preveril ali so na območju Alp kakšna primerljiva jezera z Bohinjskim. Po kakšni uri sprehajanja po Google Earth sem ugotovil, da je Bohinjsko jezero resnično tako posebno, da ga ni mogoče primerjati z ostalimi jezeri v Alpah. Kaj je tako posebnega, če na Bohinjsko jezero pogledam iz fotografskega vidika:

– orientacija jezera je izrazito V-Z; tako orientiranih jezer v Alpah je izredno malo – orientacija jezera in potek sonca imata velik vpliv na svetlobne pogoje in fotografsko kompozicijo. Sonce zahaja ravno tam, kjer je to iz vidika kompozicije idealno, saj ustvarja sončne zahode nad vencem gora nad jezerom;

– leži na razmeroma nizki nadmorski višini, kar vpliva na to, da je okolica jezera pogozdena in iz fotografskega vidika ustvarja kontraste (modro, zeleno, …);

– jezero je odprto proti vzhodu;

– pobočja v okolici jezera se sprva počasi dvigujejo, nato pa se strmo poženejo k višku. Jezero je torej še vedno dovolj odprto na vse strani;

– jezero je zaprto prozi zahodu v obliki podkve, torej s treh strani, juga zahoda in severa; tako oblikovanega reliefa v okolici jezer v Alpah ni moč najti. Reliefna izoblikovanost ima velik vpliv na to, kako sončni žarki padajo na jezero in njegovo okolico;

– jezero leži v bližini morja; nimam pojma o vremenskih pojavih, vendar je nekaj na tem, da se sredozemske zračne mase zaletijo v Spodnje Bohinjske gore in ustvarjajo zanimive vremenske pojave, ki vplivajo na svetlobne pogoje v Bohinju;

– jezero leži v izrazito ledeniško izoblikovani kotanji, popolnoma zaprte iz ene strani, kar v določenih delih leta povzroča zadrževanje megle, ki je prav tako iz fotografskega stališča pogosto zaželen dodatek;

– okolica jezera je iz karbonatnih kamnin (večinoma apnenec), ki so sive barve (kontrasti – modra, zelena, siva, …). Velik del Alp je grajen iz bolj temnih, rjavih, temno rjavih, metamorfnih in magmatskih kamnin;
– jezero ni preveliko – tudi to vpliva na fotografsko kompozicijo.

Orientacija vzhod-zahod
bohinj1

Odprtost z vzhoda, zaprta dolina v obliki podkve na zahodu
bohinj2

Jezera na avstrijskem Koroškem; brez visokih hribov v okolici, bolj nižinska jezera, orientacija različna, tudi V-Z, pa JV-SZ
koroska1

koroska3

Italijanska jezera na jugu Alp so popolnoma drugačna, velika, v smeri S-J in JZ-SV
italija_jug1

Jezera okoli Salzburga imajo smer S-J in niso obdana z vencem gora
salzburg1

Tudi jezera na severnem robu Alp so popolnoma drugačna, večja in brez vencev gora okrog
sever_alp

Seveda imajo Alpe ogromno čudovitih jezer, ki pa so večinoma visokogorska in jih ni moč primerjati z Bohinjskim. Primerjal sem le dolinska jezera.

Saj lahko marsikdo reče, da sem “lokal patriot”, ampak v tem zapisu sem hotel navesti vsaj malo dejstev, malo objektivnosti. Nekaj jezer po Alpah sem tudi osebno spoznal, ampak takih svetlobnih pogojev in take “duše” nima nobeno. To je moje mnenje. In vem, da bo vaše, če ga boste večkrat obiskali, tudi s fotoaparatom.

Se vidimo, v Bohinju.

FOTOGRAFSKA DELAVNICA TNP – NOČNA FOTOGRAFIJA NA POKLJUKI z Iztokom Medjo

Prva letošnja fotografska delavnica z naslovom “Dolga ekspozicija in nočna fotografija” v okviru Triglavskega narodnega parka bo 27.02.2015 na Bledu in Pokljuki, s pričetkom ob 18.00 uri. Tema bo nočna fotografija. Delavnico bo vodil izkušeni »nočni« fotograf Iztok Medja. Teoretični del bo izveden v multimedijski dvorani Info središču Triglavska roža na Bledu, praktični del pa na Pokljuki.

Image-3

PROGRAM:

Teoretični del:
– o nočni svetlobi
– nastavitve aparata
– primerne lokacije in pogoji za nočno fotografijo
– pregled galerije nočnih fotografij z opisom izvedbe in ozadja nastanka
– značilnosti obdelave nočnih fotografij

Praktični del:
oprema: nastavitve, kaj je nujno potrebno za tak tip fotografije, kaj lahko naredimo, tudi če nimamo drage opreme,…
tehnika: kadriranje in ostrenje v temi, “bulb” mode (sprožilci), izbira objektiva, izbira stojala
osvetljevanje: vrste možnih svetlobnih virov, večkratno osvetljevanje z enim virom, “manual flash mode”, “lightpainting”….
motivi: lokacije, motivi v ospredju (umeščanje ljudi oz. drugih motivov), ozadje (zvezdno nebo, svetlobna nesnaga oddaljenih mest), …

Delavnica bo zastavljena tako, da lahko sodelujejo tudi udeleženci z osnovno opremo. Pri nekaterih “podvigih” lahko sodeluje tudi več ljudi hkrati, kar naredi stvar še bolj zanimivo.
Prisotna bo tudi profesionalna oprema, na kateri bi demonstrirali vse tisto, kar ne bi bilo možno izvesti na opremi udeležencev.

Image-2

ZA KOGA:

– za (napredne) hobi fotografe
– za vse, ki želijo izstopiti iz običajnih “časovnih okvirjev” fotografije

ZAKAJ:

– z dolgo ekspozicijo lahko slikamo ponoči, ter tako razširimo področje in čas svojega ustvarjanja
– noč skriva svetlobo in motive, ki so lahko vidni le skozi fotografijo
– na izletih lahko s pomočjo stojala in osnovnega znanja zajemamo motive, ki so nam bili do sedaj prikriti
– s primernimi tehnikami in nastavitvami lahko še bolj izkoristimo potencial svoje fotografske opreme
– dolga ekspozicija omogoča zelo različna osvetljevanja iz večih smeri z enim samim svetlobnim virom
– z dolgo ekspozicijo pretentamo čas in tako prestopimo v čisto druge kreativne sfere

NUJNA OPREMA (pogoj za udeležbo):

– fotoaparat: DSLR oz. aparat, ki dopušča daljše čase zaklopa
– stojalo
– svetilka (LED, naglavna, ročna…)
– topla obutev in obleka (delavnica se odvija na Pokljuki, v zimskem času…)
– priporočljivo: zunanji fleš

Image

TRAJANJE DELAVNICE:
Teoretični del: 1-2 uri
Praktični del: 3 ure

CENA DELAVNICE: 55€
Zbor ob 18.00 uri v Info središču Triglavska roža Bled
Predhodne prijave na naslov ales.zdesar@tnp.gov.si; 031670247
Najmanjše število udeležencev je 6.

Image-4

(Ne)razumevanje narodnega parka

Pogosto slišim ljudi govoriti čez naš edini narodni park. Velikokrat je moč slišati tudi primerjave s tujino, kako je v drugih parkih vse drugače, boljše, da se marsikaj tam lahko in pri nas ne. Potem, ko skušam osnovne stvari razložiti in pojasniti, vedno pridem do spoznanja, da je ključni problem nerazumevanje vsebine in različnosti narodnih parkov. Pa naj pojasnim nekaj stvari.

KAJ JE NARODNI PARK?
To je zavarovano območje narave ali kulturne krajine nacionalnega (državnega) pomena. Zavarovano pomeni, da mora obstajati nek pravni akt (zakon, uredba ali nekaj podobnega), v katerem so napisane prepovedi, režimi, smernice, usmeritve, kazni in podobno. Vse tisto, kar je potrebno, da se zavarovano območje ohrani za namen, za katerega je bilo ustanovljeno. Narodni pomeni, da je narodnega (državnega) pomena in vsaj teoretično naj bi šlo torej za voljo ljudstva, državljanov, saj se zavarovanje sprejme v najvišji zakonodajni instituciji v državi, kjer so predstavniki ljudstva.

DIVERZITETA (RAZNOLIKOST) NARODNIH PARKOV
Tako, kot se med seboj razlikujejo države, kot se razlikuje biodiverziteta (raznolikost žive narave), geodiverziteta (raznolikost pokrajine, reliefa, geologije – torej nežive narave) in kulturna krajina (tisto, kar je ustvaril človek), tako se razlikujejo tudi narodni parki med seboj. Na svetu obstajajo območja, tudi zavarovana kot narodni parki, kamor ljudje nikdar v svoji zgodovini niso zahajali in so zato popolnoma naravno ohranjena, lahko bi jim rekli divjina. Na drugi strani so kot narodni parki zavarovana območja npr. v Veliki Britaniji, ki so v bistvu zavarovana območja kulturne krajine, saj v teh območjih ni ne duha in sluha o tisti prvobitni naravi. Tam je namreč človek skoraj celotno območje kultiviral. V Severni Ameriki, ki je že po naravnih danostih izjemno raznolika, so narodni parki prav neverjetno nasprotje z njihovim načinom življenja in njihovo porabo in rabo naravnih surovin. Kot v mnogočem, so tudi v tem neverjetne skrajnosti. Izjemna, predvsem geodiverziteta in edinstveni naravni pojavi, stroga pravila, režimi in visoke kazni na eni strani in Las Vegas na drugi.

foto_arhiv_TNP_AZ-988

NAČINI ZAVAROVANJA
Poleg raznolikosti narodnih parkov, je zelo različen tudi način njihovega zavarovanja. Ko so v Severni Ameriki delili zemljo prebivalcem, se je država za nekatere predele te gromozanske države odločila, da jih bo namenila za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Lastnik zemlje znotraj parka je država, znotraj meja pa ni veliko oz. skoraj nič naselij. Če pogledamo samo čez mejo, v Avstrijo, lahko ugotovimo, da so meje narodnih parkov zelo premišljeno zarisane. Vsa smučišča, vsa naselja, vsa pomembna infrastruktura je izven meja parkov, meje pa so zarisane kar precej visoko. To jim omogoča relief, saj so njihove Alpe v primerjavi z našimi v povprečju precej višje. Na ta način so se izognili marsikaterim problemom. Zelo podobno je v Nemčiji, pa tudi v Švici, ki ima podobno kot Slovenija le en narodni park v Alpah, a neprimerno več Alp znotraj meja svoje države. V Franciji so ubrali podoben sistem, kot ga imamo v Triglavskem narodnem parku. V t.i. zunanjem, robnem območju parka so tudi smučišča, naselja, v ožjem območju pa je vse namenjeno ohranjanju narave. A tudi v Franciji so Alpe neprimerno višje, zato je tudi pritiskov in interesov neprimerno manj.

20140301-IMG_3091

UPRAVLJANJE PARKOV
V prejšnjem poglavju sem omenil primere, ko je večinski lastnik zemlje v parku država, kar močno olajša upravljanje narodnega parka. V primeru Triglavskega narodnega parka je velika večina zemlje znotraj parka privatna lastnina. Načini upravljanja narodnih parkov so po svetu različni, praviloma pa jih lahko razdelimo na dva najbolj pogosta načina. Neposredno in posredno upravljanje. Anglosaški sistem ima neposredno upravljanje parkov, pri čemer uprava narodnega parka deluje kot upravna enota in je narodni park v bistvu država v državi. V primerjavi z našim sistemom, ki mu lahko rečemo tudi posredno upravljanje, je to bistvena razlika, saj imamo v Sloveniji znotraj parka več upravnih enot, več občin in drugih upravnih subjektov, ki ima vsak svoje pristojnosti. Tak sistem je včasih preveč nerazumljiv, za državljane prekompliciran, zahteva pa tudi mnogo več sodelovanja, dogovarjanja, kompromisov.

foto_arhiv_TNP_AZ-987

TURIZEM
Poleg ohranjanja, bodisi narave ali kulturne krajine znotraj meja parkov, je eden temeljnih namenov parkov tudi obiskovanje z namenom doživljanja in izobraževanja. Tudi v tem pogledu se parki med seboj močno razlikujejo. Nekateri parki so že zaradi svoje odmaknjenosti in nedostopnosti manj privlačni za obiskovalce oz. turiste. Nekateri morajo obiskovanje strogo nadzorovati in omejevati, da ne bi le-to povzročalo prekomernega obremenjevanja naravnega okolja. Pogosto imajo narodni parki obiskovanje urejeno z vstopninami. Pri tem gre za parke, ki praviloma znotraj meja nimajo naselij, ki so dostopni prek omejene in kontrolirane infrastrukture, ki se lahko obiskujejo le prek uradnih vodnikov ali podobno. Veliko parkov pa je, podobno kot v Sloveniji, dostopno za vse, brezplačno. Tak sistem imajo tudi v Veliki Britaniji, v Franciji in še kje. No, tudi v Triglavskem narodnem parku je za ogled nekaterih naravnih znamenitosti potrebno plačati vstopnino (Blejski Vintgar, Tolminska korita, slap Savica, …).

pokljuka-47

REŽIMI
Prepovedi oz. varstveni režimi se prav tako razlikujejo od parka do parka, čeprav neke splošne omejitve veljajo povsod (odpadki, hrup, vznemirjenje živali in podobno). Varstveni režimi so predvsem odvisni od naravnih danosti in s tem povezanih človekovih interesov po rabi naravnega okolja. Če bolj plastično povem: če obstajajo lepi, izjemni, relativno dostopni in za soteskanje primerni vodotoki, potem je interes po opravljanju te dejavnosti na eni strani in ohranjanje narave na drugi. Če sotesk v narodnem parku ni oz. so nedostopne, teh problemov pač ni. Podobno je z jadralnim padalstvom. Južni rob našega narodnega parka je naravnost ustvarjen za jadralno padalstvo, zato je tam ta dejavnost prisotna in jo je težko omejevati. Če sem še bolj direkten, kjer je divjad, tam je interes za lov. Kjer je visoka, kompaktna, strma stena, tam je interes za alpinizem. Takih primerov je še in še.
Problem varstvenih režimov je predvsem v tem, da se je potrebno na strokovni ravni odločiti, katere dejavnosti omejevati, saj njihova prisotnost lahko pomembno vpliva na lastnosti narodnih parkov. Dejavnosti pa je izjemno težko dati na skupno tehtnico. Če pogledamo npr. naš narodni park, potem lahko ugotovimo, da sta imela v preteklosti kmetijstvo in gozdarstvo precej večji vpliv na naravo območja današnjega parka, danes pa imajo velik vpliv predvsem turizem s prometom, obiskovanjem, rekreacijo in spremljajočo infrastrukturo. Če bi pogledali letalske posnetke območja narodnega parka izpred le 50 let, veliko ljudi sploh ne bi moglo prepoznati tega območja. Izsekanih in popašenih je bilo neprimerno več površin, kot danes. Da ne omenjam, kako je izgledala skozi zgodovino Pokljuka. Danes je naravnega območja znotraj meja parka bistveno več, kot ga je bilo nekdaj, lahko trdim, da z vsakim letom več.
Nekateri varstveni režimi niso namenjeni le ohranjanju narave. Opredeljeni so zato, da omejujejo eno človeško dejavnost na račun druge. Tako se npr. v Yosemitih in povsod v ZDA parki borijo proti base-jumperjem, a ne zato, ker bi bili “nevarni” za naravo, ampak čisto iz človeških vzgibov. Tudi pri gorskih kolesarjih je velikokrat podobno. Pa še bi se našla kakšna podobna omejitev.
Večkrat tudi slišim primerjave, kako so režimi v npr. avstrijskih ali švicarskih parkih blažji in kako le v Sloveniji kompliciramo. Ko kritike povprašam po lokaciji, ugotovim, da sploh niso bili znotraj njihovih narodnih parkov. Ti dve deželi imata namreč neprimerno več alpskega sveta, kot Slovenija, zato se zlahka znajdeš izven njihovih narodnih parkov. Za primerjavo naj samo povem, da v Švicarskem narodnem parku tudi psa ne smeš peljati vanj, bognedaj, da bi stopil izven kakšne poti, saj je hoja po brezpotjih strogo prepovedana. Da kakšnih adrenalinskih športov sploh ne omenjam, ker so vsi po vrsti znotraj parka prepovedani. Švicarska prednost je v tem, da imajo izven meja narodnega parka še mnogo gorskega sveta, kjer pa se marsikaj da in tudi marsikaj počne. Pri nas imamo le ene Julijske Alpe, žal.

foto_arhiv_TNP_AZ-850

NAŠ PARK

Triglavski narodni park je naš, slovenski. In ne moj, tvoj ali od uprave narodnega parka. Naš narodni park je nastal na neverjetno lepem delu tega sveta, na povsem skrajnem vzhodnem robu Alp, kjer so geološke, geografske, podnebne in kulturne značilnosti tako posebne in edinstvene, da jih je nemogoče primerjati z ostalimi območji v Alpah. Slovenija je majhna država, zelo majhen je tudi delež Alp, ki sega v Slovenijo. A tisto največje in najlepše gorovje, ki je znotraj Slovenije, torej Julijske Alpe, je skoraj v celoti zavarovano kot narodni park. Območje, kjer je bilo v preteklosti intenzivno kmetijstvo (visokogorsko pašništvo), kjer je bilo relativno intenzivno gozdarstvo, kjer je izjemna tradicija planinstva in alpinizma, kjer je (če se ne motim) najobsežnejša (najgostejša) mreža planinskih poti na tako majhnem območju, kjer so številne planinske koče, kjer je dolga in zakoreninjena zgodovina lova, v katerem so skoraj vse doline naseljene, kjer je izjemna kulturna krajina, kjer so bile nekoč vojne, kjer so bila nekoč bogata nahajališča železove rude. In kjer je danes za Slovence, ki smo zaprisežen gorniški, pohodniški, nabiralniški, turistični narod, poleg Kamniško – Savinjskih Alp in Karavank, edini prostor za uživanje gorske narave. Kjer so lastniki domačini, agrarne skupnosti, občine, nadškofija in drugi. Kjer ni omejevanja dostopa z vstopninami, v katerem je osem občin s svojimi pristojnostmi, željami, ambicijami, … In potem v to območje pride ideja o narodnem parku. Ki omejuje, predpisuje in obljublja, pa tudi skuša ohranjati v prvobitnosti. A če človek še enkrat prebere prebere ta zadnji odstavek v celoti, potem je jasno, da je idejo narodnega parka na tem prostoru težko uveljaviti. Da je cel kup problemov. Da ni čudežne formule. Da je vse odvisno od nas, od ljudi.

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali ta zapis, lažje razumeli problematiko in raznolikost narodnih parkov po svetu in lažje objektivno primerjali naš park z ostalimi.

foto_arhiv_TNP_AZ-1294

Blejski Vintgar v detajlih

Blejski Vintgar je krasna stvaritev narave. Fotografirana je na 1000 in 1 način. A kaj, ko je tam tako lepo, da fotoaparata pač ne moreš pustiti doma. Danes sem se posvetil detajlom. Vzel sem le teleobjektiv in se predal občutkom. Kamen in voda, večni navdih.

20150127-IMG_5010

20150127-IMG_5024

20150127-IMG_5026

20150127-IMG_5016-2

20150127-IMG_5022-2

Trentarski obrazi

Obrazi narave, da ne bo pomote, čeprav so mi snidenja, prijateljevanja in srečanja s pravimi trentaji prav tako blizu. Če dobro pomislim, se v pogovoru z njimi vedno znova spomnim svojih korenin, zavem pomena narodnosti, stiska rok in besede. Zapojemo kakšno narodno, partizansko in v duši je toplo, mravljinci pa veselo plešejo po telesu.

Berti, eden od tistih pravih Trentarjev

Pred trenutno poletno vročino sem povabil Jureta na dvodnevno turo v malo obiskana območja Trente. Nekako sem čutil, da je prav, da tudi jaz enkrat povrnem Juretu za tisto, kar mi je on nevede dal. Neskromno lahko rečem, da je eden od mojih dveh fotografskih mentorjev, pa če se tega zaveda ali ne. Malo kateri fotograf je zmožen tako nesebičnega in izčrpnega podajanja nasvetov, trikov, idej, kot on. In to cenim in spoštujem, zato je bil “payback time”.

Najprej je bil čas za obisk korit, sotesk, potokov, kotičkov, ki jemljejo dih.

Sledil je obisk planšarskega razglednika, ki mu nič podobnega na svetu ne seže niti do kolen. Tu ima človek občutek, da se je nekdo že krepko delal norca iz lepote.

Večer sva preživela v zavetju grebena Lepega Špičja, ki mu je nekdo vsaj upam, dal pomotoma uradno ime Veliko Špičje. Kakšna zmota!!

Jutro ni bilo nič manj kičasto, najbolj pa sem užival na jutranjem vzponu skozi najlepši macesnov gozd na kraški podlagi, kar sem jih kdaj uspel videti.

Tako, kratko in sladko potepanje po manj znanih predelih narodnega parka je bilo poleg občudovanja in uživanja tudi čas za razmislek, čaz za polnjenje baterij, čas za navezavo stikov. Nekje daleč v sebi veš, da je vse tako preprosto, da lahko uživaš v najbolj vsakdanjih stvareh (jutra, večeri, narava, prijatelji), a si ljudje vse bolj in bolj kompliciramo življenja, ure in ure pa razmišljamo samo o tem, kako bi ga še bolj zakomplicirali, da smo lahko še bolj pametni pri reševanju teh zapletenih problemov. O tem pa kdaj drugič.

Po koncu ture sem imel ob sebi najbolj zadovoljnega odraslega otroka tistega dne. Z zahvalami ni skoparil, jaz pa nekako nisem povsem dojemal njegovih občutkov, saj sta bila to le dva dneva v moji službi. Vseeno se globoko zavedam, kaj delam. Upam, da je to tudi Jure dojel.

Bohinjska simfonija

Bohinjsko jezero – zadnja solza nekoč ponosnega ledenika

[vimeo 27856835 nolink]

Za bolj prijazno predstavitev (oblikovno) pa kliknite na Bohinj.