Vršič

Pot miru

Dnevi v hribih, kot je bil zadnji nekaj dni nazaj, mi veliko pomenijo. Predvsem zato, da se ponovno in še enkrat več zavem, kakšno neizmerno svobodo imamo trenutno in kako lepo življenje nam je namenjeno. A kaj, ko ni povsod in za vse tako, čeprav si to neizmerno želim.

20151023-IMG_5345

Z Gorazdom sva dan začela s kavo pri Mirku Kurinčiču v Drežnici. Mirko odlično pozna zgodovino prve svetovne vojne, doma ima čudovito zbirko in muzej. Tokrat naju je odpeljal na kraj, kjer se je pred 98 leti odvijala prava drama. Kraj, kjer sta si naproti stali italijanska in avstrijska vojska le 50m narazen. Kraj, kjer so avstrijske sile 24.10.1917 v podzemnem rovu prižgali razstrelivo in vrgli v zrak italijansko utrdbo na vrhu Vršiča (vrh na koncu grebena Kal – Vršič nad planino Zaprikraj). Mirko nama je živo opisoval dogodke in nama razkazal objekte, ki so še ostali po skoraj 100 letih. Danes je tod okoli narodni park, še nedolgo nazaj so tod kosile stotine granat, bogve koliko bojnih plinov, … In narava se opomore, slej ko prej. Duša človeka tudi, a počasi, zelo počasi. Trenutek, ko smo v avstrijskih rovih prižgali svečo ob še vedno prisotnih kosteh in zobeh neimenovanih vojakov, mi bo ostal za vedno v spominu. Ljudje smo res kruti. Dandanes naokrog hodijo zbiralci, nabiralci in preprodajalci predmetov te krute vojne, v dolino nosijo železje, težke granate, … A ne zmorejo toliko dostojanstva, da bi znosili tudi ostanke vojakov in jih dostojno pokopali.

Tako, spet je bila to šola, ki mi bo pomagala dojemati čas, v katerem živimo. Poleg vsega je bil tudi prekrasen dan v hribih, v navdušujoči družbi. Hvaležen!!

20151023-IMG_5364

20151023-IMG_5391

20151023-IMG_5406

20151023-IMG_5408

20151023-IMG_5410

20151023-IMG_5411

20151023-IMG_5422

20151023-IMG_5428

20151023-IMG_5433

20151023-IMG_5434

20151023-IMG_5440

20151023-IMG_5442

20151023-IMG_5444

20151023-IMG_5449

20151023-IMG_5451

20151023-IMG_5464

20151023-IMG_5466

20151023-IMG_5480

20151023-IMG_5483

20151023-IMG_5495-4

Vršič

Ko v dolinah udari jesenska megla, je potrebno vklopiti spletne kamere in poiskati sonce. Mi smo ga našli na Vršiču.

Verjetno se marsikdo (še posebej Edo) sprašuje, kaj pa naj tam počnem z dvema (prva dve leti in drugi še ne dva meseca star) otrokoma?

Težko odgovorim, ker je toliko za počet. Gajo smo že tako navadili na potepanja, da zjutraj vedno vpraša, kam gremo pa danes. No, pa tudi Nejca kar zgodaj uvajamo v iskanju sonca, hribov, morja, skratka lepega.

In bilo je fantastično lepo in toplo, jesen pa taka, kot je lahko le v gorah, barvita, kontrastna.

Da se danes lahko zapeljemo do najvišjega cestnega prelaza v SLO, se moramo zahvaliti dvem stvarem. Geologiji in ruskim vojnim ujetnikom.

Čez Vršič poteka močan prelom, v podlagi pa je dolomit. Ta kombinacija je povzročila, da je erozija hitreje odnesla debelo skladovnico apnenčevih kamnin, ki jih danes na Vršiču nič več ne vidimo (ker so odnešene), vidimo pa jih levo in desno (Mojstrovke, Prisojnik).

O razmerah ob gradnji ceste pa je odveč pristaviti še kakšno ohrabrujočo besedo. Mogoče je vredno le omeniti, da si politiki in pomembneži vsako leto vzamejo čas, da se pridejo pokazat k Ruski kapelici in izkažejo spoštovanje do delavcev ceste (to je pretveza, v resnici jim je važen odnos do Rusije), ne vzamejo pa si časa, da bi npr. skočili v Trento in reševali trenutne probleme prebivalcev. Ko jih ne bo več, bo pa čas za obisk Trente in kakšen govor.

Obstaja še ena skromna značilnost Vršiča, nikjer ni na tako majhnem prostoru skoncentriranih toliko planinskih postojank. Zanimivo bi bilo malo pobrskati po zgodovini nastajanja.