Tibetanska zgodba je žalostna. Te verne, vesele in preproste ljudi je že 50. let nazaj trdo prijela roka kitajskega komunizma. “Odrešitelji” so kruto posegli v njihova življenja in začeli izvajati kulturni genocid. Težko je verjeti, da imajo tibetanci izven administrativnih meja province Tibet veliko več pravic in svobode kot tibetanci, ki so ostali v svoji domovini. Pravzaprav so na strehi sveta drugo razredni državljani.
Bojana mi je večkrat govorila o dogodkih na enem največjih tibetanskih festivalov, kjer so kitajske varnostne službe v prve vrste spuščale le kitajske eminentneže in debele ameriške turiste z velikimi fotoaparati. Tibetance, katerim je festival namenjen, pa so odrivali v zadnje vrste, jih mlatili s pendreki, itd. Okrutnejša je zgodba iz istega kraja, kjer so kitajske oblasti na odprtem kamionu pred Bojaninimi začudenimi in prestrašenimi očmi peljali tibetanskega meniha na javno usmrtitev. Medtem, ko so ga v počasni vožnji peljali skozi vas, so bile v njegovo glavo uperjene puške. Vendar tudi to ni zlomilo poduhovljenega meniha. Bojana pravi, da se je smejal, njegov obraz je bil veder, v trenutku, ko sta si izmenjala pogled, pa ji je na presenečenje celo pomižiknil.
Včeraj je predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja izjavil, da MOK ni organizacija, ki se ukvarja s človekovimi pravicami in ni politična organizacija, MOK je organizacija, ki skrbi za to, da so olimpijske igre odlično organizirane. Kako političen govor in kakšno metanje peska v oči. Tukaj sploh ni vprašanje ali bodo olimpijske igre v Pekingu ali ne, tu gre za vprašanje ali bodo tibetanci preživeli ali ne. Vsi bi morali obsoditi genocid in se izogibati uporabi olimpijskih iger kot sredstvu za opredeljevanje za ali proti.
Žalostno za tako razvite zahodne države. Razviti samo materialno, duhovno pa daleč za tibetanci!

Samostan Lamayuru

Samostan v Lehu

Molilne zastavice nad čorteni

Vaški frajerji

Sušenje marelic

Iskrivi pogledi