Čas beži

Takole ob koncu leta me vedno spreleti misel, kako hitro čas beži. Včasih se moram prav zavestno potruditi, da se ob lepih trenutkih zavem tega in skušam ta čas še bolj doživeti, uživati. Vse gre tako hitro, ni časa zase, za prijatelje, včasih še za družino ne. In kaj vse bi še rad počel, ampak kdaj?

Jamranje o pomanjkanju časa slišim vsepovsod. Včasih pomislim, da je to samo moderno, da malo pojamramo. Potem so tu tudi večne debate o tem, kako je bilo včasih vse drugače, kako je bilo več časa, ljudje so prej hodili iz službe, veliko so se družili, veselili, itd. Jamranje se nadaljuje s tem, kako so dandanes prazniki razvrednoteni in kako je vse podrejeno materialnim dobrinam. Seveda nisem izjema in se jamranju z veseljem pridružim. In nato se vprašam, kako je to mogoče, da se vsi zavedamo trenutnega stanja, vemo, da nam čas beži, vemo, da so prazniki razvrednoteni, pa vseeno živimo naprej brez prave borbe. Nekako nam tako kar ustreza. Sami smo si krivi, da je tako, drugače ne more biti. Jamranje čez sistem pa tudi ni plodno, saj sistem so ljudje.

Včasih, a redko, se ob kakšnih starejših prijateljih še počutim domače, začutim toplino, vrednost preprostega življenja. Generacija, ki ni onesnažena z računalnikom, internetom, televizijo, medijskim in političnim pritiskom, naraščajočimi službenimi obveznostmi, še nosi v sebi del tistega, čemur pravimo duhovnost. Znajo poslušati, znajo se pogovarjati, znajo debatirati. Znajo si vzeti čas. Jaz se moram tega še naučiti.