24
2009Čas beži
Takole ob koncu leta me vedno spreleti misel, kako hitro čas beži. Včasih se moram prav zavestno potruditi, da se ob lepih trenutkih zavem tega in skušam ta čas še bolj doživeti, uživati. Vse gre tako hitro, ni časa zase, za prijatelje, včasih še za družino ne. In kaj vse bi še rad počel, ampak kdaj?
Jamranje o pomanjkanju časa slišim vsepovsod. Včasih pomislim, da je to samo moderno, da malo pojamramo. Potem so tu tudi večne debate o tem, kako je bilo včasih vse drugače, kako je bilo več časa, ljudje so prej hodili iz službe, veliko so se družili, veselili, itd. Jamranje se nadaljuje s tem, kako so dandanes prazniki razvrednoteni in kako je vse podrejeno materialnim dobrinam. Seveda nisem izjema in se jamranju z veseljem pridružim. In nato se vprašam, kako je to mogoče, da se vsi zavedamo trenutnega stanja, vemo, da nam čas beži, vemo, da so prazniki razvrednoteni, pa vseeno živimo naprej brez prave borbe. Nekako nam tako kar ustreza. Sami smo si krivi, da je tako, drugače ne more biti. Jamranje čez sistem pa tudi ni plodno, saj sistem so ljudje.
Včasih, a redko, se ob kakšnih starejših prijateljih še počutim domače, začutim toplino, vrednost preprostega življenja. Generacija, ki ni onesnažena z računalnikom, internetom, televizijo, medijskim in političnim pritiskom, naraščajočimi službenimi obveznostmi, še nosi v sebi del tistega, čemur pravimo duhovnost. Znajo poslušati, znajo se pogovarjati, znajo debatirati. Znajo si vzeti čas. Jaz se moram tega še naučiti.
Matej
Ahja, kje so te časi.. Sicer sem še mlad pokovc, ampak se spominjam osnovne in srednje šole, ko sem ob dveh prišel iz šole, pojedel, šel ven s kolegi, prišel domov, bil za računalnikom, šel spet ven in ko sem prišel nazaj, je bila ura 6. Danes grem po službi na kavo in je ura 22:) Pa sploh ne, da bi ne vem koliko časa visel na kavi, samo hitreje mine čas…
Se mi pa zdi, da smo mi še kolikor toliko socialni, vprašanje pa je, kaj bo z našimi otroci… Se bojo sploh še znali družiti in uživati v realnem življenju, ali se bo vse premaknilo v virtualnega…
Matej
Klemen
Jamranje je izražanje problemov Petršilčkovih mamc in dedcev… Smo pa preveč obremenjeni z vsem in pozabljamo, kaj šteje v življenju. Že dolgo nazaj si mi rekel, da moraš vedeti, kaj in kdo je na prvem mestu v življenju. Če sem te takrat (14 let nazaj; v pritljičji FFja sva se srečala) prav razumel, bi danes ta lestvica izgledala takole : družina in življenska spremljevalka/spremljevalec, služba, prijatelji in stavri, ki jih radi delamo.
No nekaterim je pa služba in pehanje za zaslužkom na prvem mestu in vse ostalo je temu podrejeno. Enim znese, drugim malo manj! Eni to ugotovijo, drugi ne! Pa se svet vrti naprej in mi z njim.
LP Klemen