Zadnje obdobje je čas tisto, kar skušam najti v brzini vsakdana. Tudi motivacije in idej za kakšne nove fotografske motive mi zmanjkuje, kot le malokdaj.

Letos sem večkrat obiskal dolino reke Radovne. Dolina Radovne se precej razlikuje od naših ostalih alpskih dolin, saj je vrezana med Pokljuko in Mežaklo v smeri SZ-JV, medtem ko so vse večje julijske lepotice (Vrata, Kot, Krma, Trenta, Koritnica, Tamar) v smeri SV-JZ.

Še ena razlika je več kot očitna. Radovna ni okrašena z vencem sivega zidu prelepih vršacev (razen v Zgornji Radovni), temveč jo zastirajo neugledna, gozdnata in strma pobočja Mežakle in Pokljuke. In ravno zato je bila dolina Radovne v moji glavi vedno manj vredna.

Zadnja leta, ko večkrat zaidem v dolino, pa spoznavam, da je to pravi pravcati biser med alpskimi dolinami. Toliko vode, kot se jo zbere v dnu doline, in povrhu še odlične kvalitete, ne najdeš drugje po Sloveniji. Obe visoki kraški planoti, Pokljuka in Mežakla, sta kot ogromna vodohrama in hkrati na površju še čistilca padavinske vode. Kraške lastnosti apnencev, ki gradijo ta dva obsežna zbiralnika, povzročijo, da vsa padavinska voda odteka po podzemnih kanalih, razpokah, breznih v dno doline reke Radovne. Ravno prav so nagnjene tudi plasti apnencev, da voda najde pot ravno proti dolini. Na dnu doline pa so obilni rečni in ledeniški nanosi ter plasti neprepustne jezerske krede, ki podzemno vodo potisnejo na plano.

Poleg kraških izvirov, ki so značilni za dolino Radovne, je dolina v mojih očeh iz grdega račka postala skorajda kraljična tudi zaradi Pokljuške soteske, o kateri sem pisal tule in tule in ki je eden od nujnih postankov vsake duše, ki zaide v ta konec naših Julijskih Alp.

Seveda pa je glavno hranilo doline sama reka Radovna, ki ima izvir pri Jutrovi skali v Zgornji Radovni. In če je reka Soča sinonim za najlepšo alpsko reko, bi lahko Radovno označili za eno izmed najbolj skrivnostnih rek. Ko potuješ skozi dolino, se ti pogled na reko stalno izmika, potrebno je zapustiti glavno cesto in se ji približati na bolj oseben način. In ta osebni stik nikoli ne razočara, saj ima Radovna poseben čar, ki ga je nemogoče opisati.

Svoj doprinos lepotam doline je prispeval tudi človek z ustvarjanjem kulturne krajine. Brez njega ne bi nastali obsežni roti, kjer je zaradi posebnega ledeniškega reliefa (grbinasti travniki) moral človek kositi travo na roke ali pa prepustil živini oz. drobnici, da je travnike popasla.

S tem, ko je pridno obdeloval rote, ni ustvaril le edinstvene kulturne krajine, temveč je ponudil prostor uspevanju najrazličnejših rastlinskih in živalskih vrst na travniških in pašnih površinah, ki v gozdu nimajo ustreznih bivalnih razmer.

Posebej v pozni pomladi in zgodnjem poletju dolina Radovne kaže svojo najlepšo podobo. Močne zelene barve travnikov, gozdov in reke Radovne prekinjajo čudovito pisani travniki in modro nebo.

Radovna me je prevzela, zato se bom vedno rad vračal v to mirno alpsko dolino, polno majhnih skrivnosti.