Letos se je na ljubljanskem maratonu zgodil pravi pravcati mali čudež, gledano seveda z mojimi očmi. Ne dvomim, da je bilo teh čudežev mnogo, ampak ta mi je najbolj blizu. Imam bratranca z imenom Blaš. Računalniški mojster, računalniški guru, računalniški manijak, računalniški molj, … Ko je bil mulc, je igral košarko, ko je bil mlad je plezal, ampak samo tam, kjer ni bilo treba peš do stene (doma, na podstrehi). Večino časa pa je presedel za računalnikom, v bistvu pred njim. In če bi mi nekdo rekel še pred letom ali dvema, da bo Blaš pretekel maraton (42 km), bi počil od smeha. Ko sem lani prvič slišal od kranjskih špicljev, da Blaš malo teče, okrog Brda in take zadeve, sem obul prašne adidaske in si dejal: “Če Blaš preteče krog okoli Brda v 46 minutah, potem to lahko storim tudi jaz, pa čeprav tečem 3 krat na leto.” In res sem zadnjih nekaj sto metrov kar močno pritiskal na plin, da sem ujel tistih 46 minut. To je ta prekleti moški ego.

Nekaj se mora človeku v življenju premakniti, da se odloči, da bo tekel maraton. Ne vem, al se je skregal z računalnikom, al ga je ljubezen vrgla al pa je imel na riti prevelik žulj. Odtekel je maraton, celo brez večjih težav. Stari, Blaš je pretekel maraton!!! Še zdaj ne morem verjet, ampak mu pa privoščim in čestitam iz srca. Skoraj bi mi solza pritekla po licu, ko sem slišal za novico. Vsa čast, Blaš!