Žarek upanja

Upam, da je še nekje žarek upanja zame, da postavim glavo na svoje mesto. Hodim po svetu kot kakšen teliček. Danes na primer, sem gladko zapeljal avto z biciklom na strehi v garažo ene izmed veleblagovnic. Streha avta grdo poškodovana, prečke uničene. Zanimiv dan za varnostnika, ki je moral na sončno nedeljo vstati izpred videokamere in preveriti stanje “njegove” garaže. Medtem, ko sem pospravljal uničene dele s ceste, me je vprašal, če sem jaz tisti nesrečnik, ki je zapeljal v garažo?! Kdo pa stari, kdo?

Kriv je Edo, ki gre raje na tek trojk in na tenis, kot z menoj na turno smuko. Kriv je Klemen, ki mora na neko ekskurzijo al nekaj takega, ne pa z menoj na turno smuko. Kriv je Joža, ki se sploh ne oglasi na telefon. Kriva je Katja, ki je ravno rodila in smo morali za njeno novorojenko nekaj kupit.

Jaz nisem kriv, jaz sem samo teliček, ki brezglavo leta po travnikih in fotografira rožice, travce in neko čudno naravo.