Čeprav sem bil to pot v vlogi gostitelja, organizatorja, pomočnika pri izvedbi dvodnevne fotografske delavnice v Trenti, pa si nisem mogel kaj, da ne bi zavzeto poslušal vse, kar je udeležencem delavnice povedal Arne Hodalič. Pred 15 leti sem Hodaliča videl samo po televiziji, svet fotografije mi je bil tuj, popotniški malo manj. Potem sem vsake toliko zajadral na njegova predavanja in njegova razmišljanja, ne le o fotografiji, tudi o svetu, življenju, so mi bila že bližje. Potem pa pride dan, ko se spoznava. Imel sem občutek, ko da ni vse res, tako globoko spoštovanje gojim do tega človeka. In čeprav sem se malce bal, da bo kakšen problem, kot zna biti kdaj s kakšnimi “legendami”, pa je Arne s svojo preprostostjo in enormnim znanjem dokazal in pokazal, kako preprosti ljudje so lahko vrhunski fotografi. Kapo dol!! No, zaradi mrzlega zraka v Trenti, smo imeli kape več ali manj gor.

Njegova predavanja lepo pokažejo, kakšen odnos on sam goji do fotografije. Pozna vso zgodovino, pozna pomembne fotografe, v popolnosti obvlada tehnike, osnove fotografije in aparatov, živel je v analogni, obvlada digitalno tehniko, predvsem pa zna znanje podajati naprej in to brez kakšnih skrivalnic ali kaj podobnega. Pa še brez dlake na jeziku je in celo humorja mu ne zmanjka. Mogoče lahko ponazorim njegova predavanja nekako takole: tudi če misliš, da že nekaj znaš o fotografiji, te on s svojim znanjem najprej sezuje, potem pa te začne nazaj obuvat. Počasi.

Trenta se za fotografski tečaj sliši zelo lepo, tudi vreme je bilo kot narisano, ampak … Arne namreč ni naravoslovni fotograf, zato smo se odločili, da naredimo delavnico za reportažno fotografijo. Marca je v Trenti še mrtvilo, zato je bil to kar velik izziv. Petkovo popoldne in večer sta bila namenjena predavanjem, sobota pa akciji. Že zjutraj smo se z vrečkami na nogah potikali po hlevu pri Jelinčičevih, kjer se ukvarjajo z ovčerejo.

Sledilo je fotografiranje dela naravovarstvenega nadzornika v TNP. Dean je bil fotomodel, okolica krmišča pa fotografski studio za udeležence delavnice.

Za tiste, ki so se delavnice udeležili z minimalno znanja, so bili verjetno vsi ti zapleteni fotografski izrazi popolnoma novi. A Arne je več ali manj govoril o sami filozofiji reportažne fotografije, zato ni bilo težko dojeti bistva.

V objektiv smo skušali ujeti tudi gozdarje pri delu ob reki Soči.

Arne pa je delil nasvet za nasvetom.

Za konec so nam pozirale kmečke žene iz Trente v izbi muzeja. Zelo zanimiva izkušnja in zelo zahtevni svetlobni pogoji.

Po zaključku delavnice, v soboto pozno popoldne, sem imel občutek, da si udeleženci želijo nadaljevanja, tako da sem jih moral skorajda pregnati iz Trente. Odzivi so bili pozitivni, časa bistveno premalo, a tako pač je. In kaj praviš ti Arne, kakšna se ti je zdela organizacija dogodka?

Bo pa drugič bolje.