Lepo je poslušati zgodbe reportažnih fotografov, ki živijo eno prav posebej zanimivo življenje. V bistvu živijo tako, da spremljajo in dokumentirajo življenja drugih. Na ta način se učijo, nabirajo izkušnje in dajejo svojemu življenju smisel, čeprav na prvi pogled izgleda njihovo življenje kaotično. Na zadnjem predavanju je Luka lepo opisal, kakšna strast žene reportažne fotografe in kako pester je njihov delovni dan.

Po neprespani noči na ribiški ladji, kjer je v objektiv namesto rib lovil ribiško delo, je zjutraj v hotelski sobi vIstanbulu skušal nadoknaditi izgubljene spalne urice. Predrami ga sms na telefonu, v katerem mu mama pošlje sporočilo, da je v Istanbulu odjeknila nastavljena bomba in jo zanima, če je vse v redu. Luka ne premišljuje preveč. To mora videti in poslikati. Na vožnji proti kraju zločina odgovori mami: “Sem že na poti.” Nazaj je dobil sporočilo z več vprašaji in klicaji, kot črkami oz. besedami. 

Pripenjam še zapis Jureta, ki je lepo opisal zadnje predavanje:

Še vedno se mi po glavi pletejo le zadnje zgodbe, zgodbe zadje pol ure predavanja. Barbara, Valdoltra, psi, ki so ga pripeljali do novih zgodb. Hudomušni začetek je Luka v sebi lastnem stilu peljal skozi celotno predavanje, ki je bilo podkrepljeno s toliko fotografijami in to dobrimi, da ne veš kje jih jemlje. Pa je povedal, šepam po svetu in fotografiram! Brez olepševanja, brez jamranja, kot je rekel: Fu.k it, I´m one of a million! Pošten do sebe, kritičen do nepravic, dvoličnosti, čisti idealist! In kot je rekel eden od slušateljev, njegov prijatelj: Kar imamo mi v nogah ima Luka v glavi! Še enkrat hvala da si nas prizemljil, nas naredil ponižnejše in nam obenem pokazal toliko krasnih fotografij, da se lahko samo poklonimo!