09
2014Gorsko kolesarstvo v naravnem okolju
V zadnjem mesecu je bilo gorsko kolesarjenje medijsko zelo izpostavljeno. Prepoved gorskega kolesarjenja v naravnem okolju se je po 20-ih letih iz vladne uredbe, ki v praksi ni bila uspešna, prelila v osnutek spremembe Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Odzivi gorskih kolesarjev na osnutek ZON-a so bili burni, številčni in medijsko podprti, kar je rezultiralo v ministrovi napovedi izključitve urejanja gorskega kolesarjenja iz osnutka ZON-a.
Ministrovo odločitev podpiram, saj menim, da gorsko kolesarjenje ne sodi v ZON. Gorsko kolesarjenje je namreč le ena od mnogih rekreacijskih, prostočasnih dejavnosti v naravnem okolju, ki seveda vpliva na naravo, vendar vsaj primerljivo s pohodništvom, gorništvom, alpinizmom, jadralnim padalstvom, smučanjem, turnim smučanjem, … Da ne omenjam nabiralništva, kjer se skorajda izključno ne uporabljajo obstoječe poti. Gorsko kolesarjenje torej ni naravovarstveni problem, kot se skuša prikazati, ampak izključno družbeni problem, problem sobivanja na obstoječih poteh. ZON se mora z gorskim kolesarjenjem spopasti posredno, z upravljanjem vseh rekreacijskih dejavnosti na način, ki z varstvenimi režimi dejavnost omejuje v za ohranjanje narave najbolj pomembnih območjih. V tistih pa se tudi od gorskih kolesarjev, poleg ostalih uporabnikov prostora, pričakuje, da ne kršijo režimov.
Slovenija ima ogromno poti, po katerih se že danes lahko vozi zakonito, seveda pa je razvoj gorskega kolesarjenja dosegel neslutene razsežnosti in danes se lahko z gorskim kolesom vozi skorajda po vseh poteh. Menim, da je edina pot pri odpiranju poti, dogovor z upravljavci oz. lastniki poti. Na tem področju je potreben trud za dosego dogovora o možni souporabi poti. Vsaka obstoječa pot ima namreč svoj prvotni namen. Menim, da je to ena najbolj osnovnih pravil bontona, da človek vpraša upravljavca ali lastnika nečesa ali lahko uporablja njegovo lastnino. Tega ne ureja nobena zakonodaja, to je naravni zakon. In tu moram priznati, da se mi izdajanje vodnikov brez dogovora z upravljavci in lastniki poti, o katerih je bilo kar precej prelitega črnila, pa čeprav v smislu turističnega razvoja, zdi zelo sporno. Kot bi brez dogovora čez sosedovo parcelo vabili k sebi turiste na pijačo. Pretiravam. Seveda bo nemogoče vprašati vsakega lastnika, zato so potrebne določene sistemske rešitve. Način z določitvijo gozdov, v katerih je možno izvajati rekreacijsko dejavnost, na podlagi gozdnogospodarskih načrtov, se mi zdi prava pot. Ta način predvideva označitev vseh vlak oz. gozdnih prometnic, ki so dopustne za uporabo, kar je seveda težko izvedljivo. Pa vendar lahko tu nastopi tehnologija, ki bi jo morali uporabljati za te namene. Jaz namreč razumem označitev tudi digitalno označitev. Tu pa se odpira povsem nova dimenzija. Na področju souporabe planinskih poti se tudi nekaj premika, vendar mislim, da bodo morali tako gorsko kolesarji kot planinci nasprotniki stopiti korak nazaj. Menim, da je mnogo planinskih poti že danes smiselno vključiti v dvonamensko rabo. In menim tudi, da je veliko planinskih poti, ki jih ni možno vključiti v dvonamensko rabo. Potreben je trezen dogovor.
Gorski kolesarji so med nami, tako kot ostali gorniki, potapljači, športni plezalci, padalci, … Sprejeti jih moramo in živeti z njimi. A to dejstvo morajo sprejeti tudi kolesarji sami. Torej, da so souporabniki in ne edini uporabniki, da morajo zaradi svoje hitrosti, opreme in moči delovati še veliko bolj previdno, zrelo in preudarno. In naj ne bo turizem eden glavnih vzrokov za ureditev gorskega kolesarjenja v naravnem okolju, temveč rekreacija na gorskem kolesu z namenom doživljanja narave in gorskega okolja (saj govorimo o gorskem kolesarjenju).
Primož
Lepo in objektivno napisano. Razen v zimskem času sem bolj gorski kolesar kot gornik. V zimskem času mi je lepše turno smučanje, kot zmrzovanje na kolesu. Kot ste napisali moramo vsi stopiti korak nazaj, vendar sem še zmeraj prepričanja, da bi morali odprati vse poti, razen tistih, katere so preobremenjene s pohodniki, poti preobčitljive glede erozije in poti v raznih rezervatih in parkih. Saj če pogledamo na večini planinskih poti so že nekaj časa tablice o prepovedi vožnje s kolesom in veliko poti, kolovozov in stezic obstaja, katere niso planinske poti. Sem pa tudi mnenja, da bi morali postaviti neke zakonske predpise o načinu vožnje po takih poteh. Saj po cesti se vozimo lahko vsi, vendar po določenih predpisih. In prekrški se strogo kaznijejo. Ne moremo vozizi objestno, prehitro, pod vplivom alkohola…. Še na smučiščih veljajo pravila. Zakaj ne bi tudi za vožno po stezah veljali predpisi in samo priporočila. Hitost, objestnost, uničevanje narave,…to bi se lahko nadziralo in tudi lahko strogo kaznovalo. To je moje mnenje. LP
Jože Rovan
Aleš, v celoti se strinjam s tvojimi pogledi. Če bi dosegli prelitje teh načel v zakonodajo in zavest o primernem samoomejevanju v glave vseh kolesarjev bi sobivanje ne bilo več problem
Grega
Ne razumem, zakaj se kolesarji ne bi smeli voziti po poteh. Stalno poslušam neke floskule o hitrosti in nevarnosti, … Mi lahko navedete en primer nesreče, ko je gorski kolesar poškodoval pohodnika? In tiste lovske, da so si pohodniki s skokom vstran zadnji trenutek rešili življenje, so tudi povsem iz trte izvite. Kolesarji niso bedaki in ne zaletavajo iz užitka v ljudi, kajne!? Problem je enostavno v nestrpnosti do drugačnosti in starokopitnem mišljenju ljudi. Primer: Iz gostilne se cele dneve vinjeni ljudje kotalijo do avtomobilov na parkingu in se vozijo naprej. Vsak dan, brez izjeme, leta in leta. Pač tako je, jebiga! Če pa recimo samo enkrat v petih letih nekdo z motorjem pred to isto gostilno nariše krog z gumo, se takoj odprejo okna in vrata sosednjih hiš iz katerih nemudoma začnejo leteti psovke. No, zakaj? Ker so ljudje pač bukovi in jim gredo nekatere reči enostavno na živce. Brez razloga!
Grega
Aja, oprostite. Vprašal bi še, kje je tistih ogromno poti, po katerih se lahko legalno vozimo z gorskim kolesom. Pa mislim poti namenjenih pravim gorskim kolesom (ne downhill), ne poti po katerih se lahko cjazi kolesarska sekcija upokojenskega društva Lendava. Da slišim?
Grega
Gospod Rovan, bolj se ne morete motiti. Zakonodaja že danes prepoveduje vsakršno vožnjo po naravi, pa se ljudje vozijo(mo). Nova zakonodaja bo samo omogočila višje položnice. Pa je to rešitev? Verjetno tudi vi preklinjate visoke kazni v prometu. Zakaj jih še bolj ne povišajo in s tem rešijo vso problematiko na cesti? Ali ne mislite, da se je treba zadeve lotiti drugače? Večina kolesarjev pa je povsem korektnih in omejevanje te večine zaradi pontencialno nevarnih posameznikov ni na mestu.
Ales Zdesar
Grega, zdi se mi, da nisi dobro prebral mojega zapisa, saj se s tvojimi komentarji strinjam. Ravno konflikt interesov sem hotel v zapisu izpostaviti in željo, da bi to presegli. Hotel sem tudi povedati, da vožnja s kolesom po poteh ni naravovarstveni problem, kot ga skušajo prikazati.
In tvoj odziv je podoben, kot od mnogih gorskih kolesarjev, ki reagirajo ostro in užaljeno, pa sploh ne preberejo dobro drugih mnenj. Ampak to razumem, saj so vas/nas (jaz sem tudi gorski kolesar) vedno obravnavali kot hude prekrškarje.
Glede odprtih poti, ki sem jih omenil. Če na Geopediji vklopiš kataster gozdnih cest, ki so vse odprte za gorske kolesarje, potem lahko na primeru območja nad Tržičem ugotoviš, da je ta mreža izredno gosta in pripelje na 1600, tudi 1700m. Če začneš v Tržiču, se precej nabrcaš. Lahko se pripelješ tudi pod Košuto, par metrov neseš kolo po planinski poti in nadaljuješ na Jezersko. Krasne gorsko kolesarske ture, brez prekrška po trenutni zakonodaji. Če pa hočeš višje, potem pa greš na planinsko pot, tam bo pa PZS več povedala, kako naprej. Kot sem zapisal v članku, mislim, da je veliko planinskih in drugih poti, tudi višje v hribih, kjer bi bila vožnja s kolesom neproblematična z vidika konfliktov s pohodniki.
Grega
Aleš, moram priznati, da sem v tvojem prispevku res zgrešil stavek, ki pravi, da kolesarstvo ni naravovarstveni problem. Pohvalno, da je končno to nekdo napisal. To je treba izpostaviti.
Drugače pa sem dobro razumel tvoje pisanje in sploh nisem reagiral ostro, še manj užaljeno. Tudi jaz sem izpostavil ravno problem sobivanja (celo s primerom). Ampak ta problem je enostranski, se ti ne zdi? Evo, spet en banalen izmišljen primer:
Na Sedmera jezera gre v nedeljo 1000 ljudi. Vsak pohodnik se mirno sreča recimo s 500 planinci. Če se pohodnik sreča z enim samim kolesarjem, ki rine kolo navzgor, se mu takoj dvigne pritisk, če pa celo s kolesarjem, ki se pelje nazaj v dolino, pa že gleda, kje je kakšen kamen ali kol, s katerim bi podkrepil svoje mnenje, ki ga ima o kolesarjenju po poteh. Kolesarji s pohodniki nimajo nobenih težav.
S tem želim povedati samo to, da so ljudje skozi stoletja podzavestno sprejeli neke norme, ki se jih kljub hitremu razvoju danes še vedno držijo kot pijanec plota.
V Sloveniji je na stotine planinskih in gorskih vodnikov za pohodnike. Vse poti gredo čez zemljo nekega lastnika, a v to se nihče ne obregne, ker je pač tako že od nekdaj. Za kolesarske vodnike po istih poteh pa je kar naenkrat lastništvo problem, ali kako? Je treba kar prepovedati tiskanje vodnikov? Ne meji to že malo na neke druge davne (temne) čase?
Ljudje se bodo morali spremeniti in počasi sprejeti, da po zraku letajo frčoplani, po vodi plujejo barčice in po zemlji se kotalijo raznorazna novodobna čudesa, ja tudi kolesa.
Rezervacija poti samo za nekatere je nenaravna in določena od ljudi. Če je določena od ljudi se pa lahko tudi spremeni, je tako?
Ales Zdesar
Razumem kaj hočeš povedati. Vseeno mislim, da je srečanje pohodnika s pohodnikom drugačno kot srečanje kolesarja s pohodnikom. Kolo je vozilo. In pri tem obstajajo neka pravila in norme v prostoru, ki so povsod znane. Po avtocesti se ne pelješ s kolesom, pločnike ločujejo od kolesarskih stez, vlak ne vozi po cesti (banalno), … Tam, kjer je veliko pohodnikov je kolo moteče, pa kakorkoli to vzameš. Hočem povedati, da ne more biti vse za vse. Naj upravljavec poti pove in določi, kdo lahko pot uporablja. Jaz osebno nimam nobene želje voziti po obljudenih poteh, po pravici imam pri tem slabo vest, ker motim druge uporabnike. Kot sem že večkrat napisal, trdim, da obstaja mnogo poti, ki bi jih lahko gorsko kolesarji uporabljali, mnogo pa je tudi takih, ki za to niso primerne. Ta debata ne vodi nikamor, ker so to tako logične stvari, da je škoda izgubljati čas.
Grega
Kot naš parlament. Meni je popolnoma logično tako, tebi je pa logično drugače. Kako se bomo zmenili? Kurc, ostane naj tako, kot je bilo, vse prepovedano, samo kazni povišamo, pa smo svoje naredili. Narod se bo pa že po svoje zmenil. Če ni profita za nas, škoda časa za debato.
Malo sem zloben, vem pa, da si ti dobronameren človek in vsem želiš najbolje. Upam, da bo rešitev prijazna vsem!