Lani sem imel kar prav, ko sem kot naslov objave o obisku Korzike naslovil s Korzika 2017. Letos smo namreč dopust ponovno preživeli na tem goratem otoku. Pravijo, da ni ravno fajn pogrevati juhe, ampak za Korziko to ne velja. Če smo lani raziskovali osrednji in južni del, smo letos našo hiško obrnili najprej proti severu, na Cap Corse.

Ta del otoka je zelo redko poseljen, nekaj majhnih vasic pa je čudovito vtkanih v naravno okolje. In tudi sredi najvišje poletne turistične sezone, lahko tod brez težav preživiš nekaj krasnih dni.

Korzika je resnično fajn za tiste, ki kampirajo ali pa imajo majhno hiško na kolesih. Kampi so preprosti, prijetni in pogosti. Rad imam dopuste, ko so vse pritekline sodobnega sveta in potrebe zmanjšane na minimum, takrat čutim največjo svobodo. Spali smo v kampih ali pa na PZA-jih, preprostih parkiriščih ob morju. Trgovin je sicer malo, ampak se vse potrebno dobi. Še posebej je luštno zjutraj, ko ti pripeljejo sveže bagete in rogljičke.

Korzičani so prijetni, a samosvoji ljudje. Videti je, da si vzamejo čas zase, za svoje potrebe, predvsem pa za druženje, skupno prehranjevanje in jasno, za balinanje. Nasploh je eno od najprijetnejših spoznanj, kako neverjetno vitki so Francozi. Težko vidiš koga s prekomerno težo.

Otroci so resnično hvaležen sopotnik na potovanjih. Ne komplicirajo, na glas in po pravici pa povejo, kaj imajo radi. Zato smo največ časa preživeli na plažah, ker pač radi plavajo, se potapljajo, na Korziki pa zelooo uživajo v valovih.