Naslov bi se moral glasiti “Zakaj smučajo skozi Jalovčev ozebnik?”. Sam namreč skozenj še nisem potegnil zavojev. Kakorkoli, Jalovčev ozebnik je najmarkatnejši, verjetno pa tudi najbolj znan ozebnik v Sloveniji.

Kaj sploh je ozebnik? V bistvu gre za geografski, geomorfološki strokovni izraz za strm, globok žleb v visokogorju, ki je dolgo v poletje ali vse leto zasnežel, zaledenel (definicija iz Geografsko terminološkega slovarja). Glede na globalno segrevanje in dejanske razmere v Jalovčem ozebniku v poletnem obdobju zadnjega desetletja (ali več), bo verjetno potrebno počasi spremeniti definicijo 🙂

Ozebnik je visok približno 400 višinskih metrov, dolg dobrih 500 m in v najožjih delih širok le cca 10 m. Poteka v smeri SV-JZ in geografsko deli vršni del Jalovca (2645 m.n.v.) od Goličice (2394 m.n.v.).

Vse lepo in prav, ampak zakaj je ozebnik ravno tam, zakaj je sploh nastal in kako?

Bolj ali manj vse alpske doline so nastale vzporedno s prelomi. Prelomi so linije (tudi območja), ob katerih se kamnine zaradi pritiskov premikajo (v različne smeri – odvisno od smeri pritiskov). Prelomi navadno niso samo neke ravne razpoke, linije, ampak gre večinoma za prelomne cone, za širši pas ozemlja ob prelomu ali pa za več vzporednih prelomov. Na tem območju so kamnine “zmatrane”, pretrte, zdrobljene, kot posledica nepredstavljivo močnih pritiskov. Prelomi seveda niso samo površinska struktura, ampak se pod določenim naklonom nadaljujejo globoko pod površje.

Erozija (voda, sneg, veter, gravitacija, …) območja ob prelomu bistveno lažje “odplakne”, “odnese”, saj je kamnina tod zdrobljena. Zato počasi, a vztrajno ob prelomih nastanejo razpoke, zareze, ozebniki, jarki, udorine, rečne struge, na koncu tudi doline. Kakšne bodo površinske oblike ob prelomih, je pogosto odvisno od načina obprelomnega premikanja. Tako nastale geomorfološke površinske oblike so potem priročno ozemlje za delovanje ledenikov. Ti se radi “zatečejo” v prelomne cone, jih še poglobijo in razširijo. Tako so vsaj v alpskem prostoru nastale doline, kot jih poznamo danes (Vrata, Krma, Trenta, Planica, Tamar, …).

Skozi Tamar v smeri SV-JZ teče močan prelom, ki se nadaljuje točno skozi Jalovčev ozebnik in naprej v Loški žleb, gre prek prelaza Čez Brežice in v izraziti liniji preči pobočje pod Plešivcem, Morežem, Briceljnikom v dolino Koritnice.

Pogled na prelom z nasprotne strani Tamarja, torej z JZ je izredno zanimiv, za večino povsem nepoznan.

Ob tem t.i. Tamarskem prelomu je poleg ozebnika, ki je tudi zaradi eminentne oblike Jalovca najbolj izstopajoča naravna zanimivost, še cel kup posebnosti, ki jih je vredno omeniti.

Na sedlu Čez Brežice so ob prelomu zaradi premikov na dan pogledale tako po starosti, kot po nastanku, barvi in strukturi povsem drugačne kamnine od okolice. Mlajše jursko kredne plasti so zanimivo nagubane, plastovite ter zelo podvržene eroziji. Pod sedlom so na erozijskih meliščih teh kamnin nastala obsežna travišča.

Pod vrhovi Loške stene (Plešivec, Morež, Briceljk) prelom poteka prek edinstvene, izrazite in na daleč vidne geomorfološke oblike, ki posledica prelomne cone in ji geografi pravijo tudi bogaz (izraz za kraški jarek). Takšne površinske oblike niso pogoste in jih drugje v Julijcih ne poznam.

V omenjeni prelomni coni je zanimiv še eden izmed najkrajših potočkov v Julijskih Alpah. Na cca 30 metrih je tu izvir in ponor, vmes pa potoček celo meandrira (dela zavoje oz. okljuke).

Toliko posebnosti na tako majhnem koščku je tudi posebnost! Julijske Alpe so čudovit naravni laboratorij za širjenje obzorij, za razumevanje in raziskovanje.

Nekaj primerov različnih fosilov v kamninah ob prelomu