Ales Zdesar

Čas beži

Takole ob koncu leta me vedno spreleti misel, kako hitro čas beži. Včasih se moram prav zavestno potruditi, da se ob lepih trenutkih zavem tega in skušam ta čas še bolj doživeti, uživati. Vse gre tako hitro, ni časa zase, za prijatelje, včasih še za družino ne. In kaj vse bi še rad počel, ampak kdaj?

Jamranje o pomanjkanju časa slišim vsepovsod. Včasih pomislim, da je to samo moderno, da malo pojamramo. Potem so tu tudi večne debate o tem, kako je bilo včasih vse drugače, kako je bilo več časa, ljudje so prej hodili iz službe, veliko so se družili, veselili, itd. Jamranje se nadaljuje s tem, kako so dandanes prazniki razvrednoteni in kako je vse podrejeno materialnim dobrinam. Seveda nisem izjema in se jamranju z veseljem pridružim. In nato se vprašam, kako je to mogoče, da se vsi zavedamo trenutnega stanja, vemo, da nam čas beži, vemo, da so prazniki razvrednoteni, pa vseeno živimo naprej brez prave borbe. Nekako nam tako kar ustreza. Sami smo si krivi, da je tako, drugače ne more biti. Jamranje čez sistem pa tudi ni plodno, saj sistem so ljudje.

Včasih, a redko, se ob kakšnih starejših prijateljih še počutim domače, začutim toplino, vrednost preprostega življenja. Generacija, ki ni onesnažena z računalnikom, internetom, televizijo, medijskim in političnim pritiskom, naraščajočimi službenimi obveznostmi, še nosi v sebi del tistega, čemur pravimo duhovnost. Znajo poslušati, znajo se pogovarjati, znajo debatirati. Znajo si vzeti čas. Jaz se moram tega še naučiti.

ZSFB

zima-1

Odkar blogam, sem član Združenja slovenskih foto blogov. Vsa čast Mihu Rekarju za izvedbo te res dobro zastavljene ideje o združevanju ljudi s podobnimi interesi. Zadeva je resnično dobra za prepoznavnost bloga, saj se objave prikazujejo na vseh blogih, ki so v združenju, teh pa je več kot 200. Ravno zaradi ogromne številke blogerjev, ki so združeni v ta fotokotiček, se je kvaliteta blogov znotraj združenja močno znižala. Ko začneš blogat bi najraje videl, da bi te vsi brali in si pripravljen za to tudi veliko narediti. Potem pa izbereš neko svojo pot in se v bistvu ne čutiš več del širše skupine ljudi, ki v nimajo nič skupnega, razen, da pritiskajo na fotoaparat. Ne vem, jaz sem začutil, da se je ZSFB razširil nesluteno, objave so tako različne, da težko najdeš skupno nit. Predvsem pa je veliko objav takih, ki mi niso všeč, nimajo vsebine, resnično dobre (tako besedno kot slikovno) pa se izgubijo med vso to množico.

zima-6

Od danes tako nisem več član tega združenja. V času bloganja sem izluščil tiste bloge, ki jih rad spremljam in se mi zdijo tudi kvalitetni, tako fotografsko kot tekstualno. Rad spremljam predvsem zapise, ki imajo zanimivo zgodbo, podkrepljeno z dobro fotografijo, kakšen hribovski zapis, plezanje, naravo, ipd. Če kdo ve še za kakšen res dober blog, ki bi ga bilo vredno spremljati, naj mi sporoči.

zima-7

Nenavaden plezalni dan

vrata12-1

Pred leti sem večino svojega prostega časa namenil športnemu plezanju. Zame je to še vedno eden od najlepših športov nasploh. Tisto popoldne nisem našel soplezalca, ki bi z mano mučil prste na rokah in nogah. Pri Dejanu sem si sposodil neko čudno varovalno napravo, ki omogoča samovarovanje ter se odpravil v plezališče Kamnitnik nad Škofjo Loko. Sicer majhno plezališče s kratkimi smermi nudi prijetno razgibavanje, pa tudi kar konkretno plezarijo. Prednost zame je bila ta, da sem lahko nad steno našel drevo, okrog katerega sem napeljal vrv in se abzajlal pod steno. Nerodno sem začel plezati, ker v napravo nisem bil prav nič siguren. Izkazalo se je, da stvar dobro deluje in veselo sem zategnil nekaj smeri. Ampak plezanje je kljub temu družaben šport, zato sem se kmalu naveličal, pa tudi v celem plezališču sem bil popolnoma sam. Odločim se, da zaključim s plezanjem in potegnem en konec vrvi. Nič, vrv ne popusti. Potegnem močneje, nič. Joj, ne da se mi nazaj nad steno, da bi popustil vrv, ki se je zataknila za drevo. Premišljujem in pogledam okrog. Pogled se mi ustavi na moji rdeči Seat cordobi, ki je parkirana tik ob plezališču. Takrat sem imel na strehi prtljažnik za kolo. Ker mi možgani delujejo s svetlobno htrostjo, hitro seštejem 2+2 in že je en konec vrvi privezan za prtljažnik. Vsedem se za volan in pritisnem na plin. Nič. Avto narahlo zakoplje. Mislim si, madona je plezalni štrik močna zadeva. Pritisnem na polno in “tresk”, “bum”, … Prtljažnik zleti naravnost na sredo stene in se raztrešči po tleh. “Šit, kakšna budala.” si rečem in previdno stopim iz avta ter se naredim nevidnega, da me slučajno kdo ne bi opazil. Vrv odvežem s prtljažnika, pohitim nad steno, kjer sprostim napeto vrv, vse skupaj pospravim v avto in gas domov.

vrata12-3

Evo, priznam, da se še danes nasmejimo ob prijetni druščini temu pripetljaju, ki mi sicer ni v čast, dokazuje pa, da znam še kako dobro ušpičiti kakšno traparijo. In takrat zaradi čisto navadne lenobe. Kaj pa vi, imate kakšno podobno štorijo?