19
2026Poleg družinskega potovanja sem imel v Omanu tudi geološko ekskurzijo. Sploh ni besed, ki bi opisale navdušenje nad pokrajino, kjer skorajda ni prsti in gozda. Kar zagotavlja, da so vse kamnine razgaljene, kot odprta knjiga. Plast za plastjo, tisočletja in milijoni nanizani kot rezine torte.
Skorajda celotno Hadsko gorovje na SV dela Omana sestavljajo sedimentne kamnine, apnenci, peščenjaki, glinavci, … Zaradi vetra in vročine je preperevanje bistveno drugačno, kot pri nas, oblike posebne in zanimive.
Kjer je apnenec je tudi kras. Udornice, podrte jame, kapniki, …
Soteske (omansko Wadi), v katere so se vrezale reke, so neverjetno estetske, z navpičnimi stenami in številnimi površinskimi kraškimi oblikami.
Geomorfološke oblike, ki povzroča vodna in druga erozija, so kot iz učbenika. Npr. razpadanje apnenčevih plasti na kocke ali pa suhe struge nekdanjih potokov, rek.
Posebna zgodba je kanjon Wadi Nakhr, Grand Canyon Omana. Čudovit ambient, del soteske je dostopen prek impozantne poti, t.i. Balcony walk. Itak smo jo pohodili 🙂
Potem pa so tu še puščave, bela, navadna, cimetova, črna, … Vse na kupu. Geodiverziteta na steroidih.
Pa slana jezera, mokrišča, obalni relief, …
Tu pa tam pa še kakšen naravni termalni izvir, z vodo temperature 50 stopinj.
17
2026Preden si človek dovoli soditi o ljudeh, njihovi kulturi, zgodovini, veri, običajih, navadah, obnašanju, … je dobro, da jih najprej spozna. Od blizu, na 4 oči, prek pogovora, dogovora, zaupanja, izkušenj. In ne prek TV, radia, časopisa, www, družbenih omrežij in drugih (ne)cenzuriranih medijev. Na kratko, ampak zelo na kratko nam je bilo dano, da smo lahko nos vtaknili v dušo omanskih ljudi in njihove kulture. Hvaležni za to.
Oman je muslimanska država. Če ne drugače, to že na daleč vidiš, ko namesto cerkva povsod rastejo mošeje.
Omanci so ibaditski muslimani. Ta veja je med najstarejšimi, njena značilnost pa je strpnost, zmernost, sprejemljivost drugačnosti, skromnost, poudarek na skupnosti, … In vse to še kako čutiš, na vsakem koraku.
Omancev je med 4 in 5 milijoni. Več kot pol je priseljencev iz Indije, Pakistana, Bangladeša. Gostoljubnost, mirnost, spoštljivost. Pristna, ne narejena. Balzam.
V Muškatu (glavnem mestu) si je dobro vzeti čas in obiskati krasno Sultan Qaboos Grand mošejo. Noro.
Pravokotne, kockaste, večinoma bele hiše, z obveznim rezervoarjem za vodo na strehi in obzidjem. Preprosto, učinkovito. V goratem delu so hiše strnjene, nagnetene na kupu, drugje raztresene na velikem območju. Nenavadni kontrasti, gorska puščava, vasi in palme.
Z Naserjem sva se spoznala na ulici pred tržnico. Kratek klepet in že smo bili povabljeni k njemu domov. Hvala.
Tipična malica pred uživanjem kave. Sadje in datlji, potem pa kava s kardemonom. Kavo piješ iz majhne skodelice, ki jo naliva gostitelj. Naliva jo toliko časa, dokler ne potreseš s skodelico. Nalivanje vedno poteka z desne strani.
Omanci na glavi nosijo kummo – okrogel, vezen klobuk, pogosto barvno ali geometrično vzorčan. Imajo različne za različne priložnosti. Naser se je ravno vrnil s pogreba, zato je nosil posebno kummo. Nosijo pa tudi massar – turban iz tanke tkanine. Ženske nosijo rute ali šal (hijab).
Če po čem, so Omanci znani po datljih. Pa po bogato založenem morju.
V Nizwi smo si ogledali tradicionalno tržnico, kjer prodajajo in kupujejo živino. Vsak petek zjutraj je v okviru tržnice poseben del, kjer se odvija živinorejska tržnica – lokalni kmetje pridejo prodajat koze, ovce in druge živali. Živino vodijo v krogu prodajalci, kupci pa sedijo v sredini. Kupuje in prodaja se vse, kar ima dve ali štiri noge, perje, krila, rep, luske, …
Všeč mi je, da se o modi, oblačilih, trendih, … ne razpravlja in ne obremenjuje. Kaj šele, da bi bili odvisni od uvoza, Amazona, Bestsecret-a, … Oblačila so definirana in basta. Tradicionalno oblačilo moških se imenuje dišdaša.
06
2026V večjem delu Omana je cestna infrastruktura nadpovprečno dobra in super vzdrževana. Zato za klasično turistično potovanje povsem zadostuje normalen avto. Za obisk puščave, goratega dela države, sotesk in dostopov do obale pa je bolje najeti dobro terensko vozilo.
Ponudbe in izbire je veliko. Mi smo se raje kot za lepoto odločili za funkcionalnost, robustnost in moč. Pajero je klasičen terenec, ki ima vse, kar potrebuješ, 4×4 pogon, zaporo diferenciala, reduktor, močan motor. Obnesel se je več kot odlično. In to v kakšnem okolju!!! Še zdaj, ko gledam fotografije, težko verjamem, da smo vse to doživeli v živo.
Ne nekaterih delih Omana zaradi strmih cest preverjajo, če ima avto 4×4 pogon in te v nasprotnem primeru ne spuščajo v območje. Tudi po spletu krožijo vse sorte informacije o tem, kako strme, nevarne in oh in sploh ceste so v goratem delu Omana. Za povprečnega slovenskega voznika, ki tu pa tam zavije tudi na kakšen strm makedam, so ti zapisi in realnost Omanskih cest nekaj, česar se nima nihče za bati. Prav nikjer se nismo počutili ogrožene oz. da bi bila varnost na meji tveganja.
Za moje znanje je bila največji izziv puščava. V pesku se res ne znajdem in si nisem dovolil tveganja. Ker pa smo bili v paru, smo si vseeno dovolili par voženj po sipinah in vsaj malenkost okusili privlačnost vožnje po puščavi. Smo se pa vseeno dvakrat zakopali. A smo s skupnimi močmi (spuščanje pritiska v gumah, vrv, lopata) rešili problem brez dodatne pomoči.
Še enkrat smo se zakopali tudi na presahnjenem slanem jezeru, kjer je bila težava blato in ne pesek. Tisto je bil kar izziv, a smo ga tudi uspeli rešiti z ostanki desk, ki smo jih našli v bližini in so jih uporabljali nesrečno zakopani predhodniki 🙂 V tej obsežni slani puščavi me je bilo edinokrat malenkost strah, ker smo se vračali že ponoči in je bilo težko videti dele slanega jezera, ki so bili bolj mehki in bi se lahko zakopali. Kar zanimiva izkušnja.
Z zavarovanjem vred nas je najem avta stal slabih 80€/dan. Cena bencina je 0,5/liter. Za to, kar ti terenski avto v Omanu omogoča, je to resnično ugodno. Priporočam.










































































