Nekategorizirano

Sprehodi pod Dobrčo

Prvi vsakoletni koraki pomladi. Navdihujoč opomnik spreminjanja vsega in vseh.

Planina Javornik

Zimska idila

Januarska zima pod Storžičem.

Marsikdo ne ve, da ima kar veliko fotoaparatov v sebi funkcijo dvojne osvetlitve (double exposure). To je zanimiva funkcija, ki se jo starejši spomnimo iz časov filmov, ko smo pozabili prevrteti film naprej in smo naredili dva posnetka na isti del filmskega traku. Pa smo dobili nek zmazek. Zdaj pa lahko s to tehniko celo nekaj smiselnega ustvarimo. Pa srečno.

Balkan 2019 – Mavrovo

Letošnji poletni dopust smo preživeli na Balkanu, roadtripu po Makedoniji, Grčiji in Albaniji. Seveda smo te tri med seboj popolnoma različne države le okusili, se jih bežno dotaknili, tako da še ne morem napisati objav tipa “10 nebeških plaž na Lefkadi, na katerih za lep selfi sploh ni treba plavati” in “Top 5 bencinskih črpalk v Albaniji”. Lahko pa delim nekaj občutkov in predvsem fotk, pa si boste sami ustvarili sliko, kako in kaj, če boste seveda hoteli.

Letos sva pri pripravi na pot dokončno obupala nad internetom oz. informacijami, ki smetijo eno od najpomembnejših iznajdb človeštva do danes. Informacij je sicer ogromno, vendar je uporabnih res malo. Kakšnega dobrega potopisa skoraj ni več, več ali manj se vse vrti okoli neke navidezne všečnosti brez vsebine. Vse je oh in sploh in vse je aj in naj, amazing scenery, the best trip od our lifetime, most beautiful food in the world, … No, tudi popotniški filestyle in okusi so se očitno spremenili. Ali pa tudi mi na daleč ne izgledamo več kot popotniki, ampak turisti, ki jih verodostojen domačin v Skopju ob vprašanju, kje bi se dalo pojesti kakšno dobro domačo hrano pošlje v restavracije najbližje veleblagovnice!? Takoj smo zbežali ven iz Skopja in končno zadihali ob jezeru Mavrovo. Čas se je tam ustavil in priklopili smo naše možgane na prave frekvence lepe narave in preprostih ljudi. Zame je to bistvo vsakega potovanja, vsakega dopusta, izleta, preživljanja prostega časa. Preprostost v lepi, čim bolj neokrnjeni naravi, v objemu žive kulturne krajine, kjer lahko srečam preproste ljudi. To je vse, in največ.

Rodica

Kakšen dan je v hribih tako, da se zdi vse skupaj smiselno. Sploh ni nobenega vprašanja, kaj če bi bil sneg malo bolj odjužen, kaj če bi šla bolj zgodaj, kaj če bi veter pihal malo manj, … Tako kot je, je the best. Približno tako, kot zgornja fotka. Nadzemeljsko lepo in v družbi, kjer nobena beseda, nobeno dejanje, ni napačno.

V knjigo Čudovita Slovenija sem nekoč zapisal: “Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.” Vse svoje gorniške avanture povezujem z ljudmi, s katerimi smo si dogodivščine delili. To je duša gora. Zato mi je današnji svet osvajanja gora s pametnimi urami, ki beležijo vse mogoče nepomembnih podatkov, tuj. Pogosto je bolj pomembno, koliko višincev sem naredil, kot kako se imenuje gora, na kateri sem in katera je sosednja.

Zato se mi zdi zelo pomembno, s kom si deliš ta sveti prostor. V gorah je neverjetno veliko zgodb, naše so le delček tistega, kar je bilo in kar še bo, zato smo lahko hvaležni, da živimo v času, ko lahko gore doživljamo na turnih smučeh, eni od najlepših dejavnosti nasploh.

Si še vzamemo čas, da vsrkamo vso lepoto turne smuke in okolja, v katerem to počnemo? Midva z Edijem (njegov prispevek o turi) si ga!!

Ratitovec

Zanimivo, ampak z Ratitovca se da prav lepo odsmučati. Ponekod je tudi konkretno strmo. Na vrhu pa smo se celo morali odločati, kam odsmučati, ker je kar nekaj variant. To pomeni, da bo potrebno spet nazaj, po novo doživetje.

Smisel življenja je življenje

Minljivost je za človeka pogosto mučna tema, skoraj tabu, nekaj, čemur bi se radi na vsak način izognili. Skozi zgodovino vztrajno iščemo eliksir, a nam ne uspeva prav dobro. Iščemo rešitve skozi verovanje v posmrtno življenje, v reinkarnacijo, v vse, kar nas bi nekako naredilo večne. A kaj, ko je ena od osnovnih zakonitosti življenja prav to, da posameznikovo življenje ni večno. Še več, tudi nobena vrsta (živalska ali rastlinska), ki je kadarkoli v zgodovini živela na Zemlji, ni živela od začetka do danes, ni bila večna. Vse izumrejo. Prej ali slej. Ampak prav vse so in imajo pomen za življenje na sploh. Da življenje sploh je.

Čeprav smo si vrste na Zemlji zelo različne, pa imamo vsi skupno lastnost. To je težnja po biti. Želja živeti, preživeti in narediti vse, da bi ohranili svojo vrsto, se torej razmnoževati. In človek je danes najuspešnejša vrsta, verjetno ne zaradi zelo uspešnega in kakorkoli posebnega načina razmnoževanja, ampak zaradi možganov, ki nam jih je podarila narava.

Zavedanje o tem, da ta trenutek živimo zaradi tistih, ki so živeli pred nami in da je naše življenje pomembno zato, da bo jutri spet življenje za nami, nam lahko pomaga pri razmišljanju o minljivosti življenja in spraševanju o tem, zakaj sploh smo, kaj je smisel življenja. Zame je smisel življenja življenje samo. Kako ga živiš, pa je drugo vprašanje.

Ali vidiš moško glavo?

Pomladna Istra

Pomladni vikend odklopi so skupaj s tistimi jesenskimi bistveno manj stresni, pa precej bolj barviti, raznoliki, rekreativno obarvani in navdihujoči, kot poletna noriščnica ob morju in drugih kopalnih vodah.

Če si pustiš, da te kraji, narava in ljudje nagovorijo brez prevelikih predhodnih pričakovanj, potem se domov nikoli ne boš vrnil slabe volje. Tudi če ne boš dosegel ciljev, ki si jih zastavil v glavi. Naučiti se je potrebno želje sproti prilagajati in svoje potrebe uskladiti s trenutno situacijo in ljudmi, ki si delijo skupno doživetje.

Velikokrat sploh ni važno kam, kdaj in kako, ampak s kom greš in koliko si dovoliš, da se te izkušnja dotakne. Seveda je potrebno za doživetje marsikaj narediti, fizično in psihično, a vedno je vse poplačano za trud. Za lepimi fotografijami doživetij se namreč mnogokrat skriva gora “nezanimivih in nenavdihujočih” početij. Ampak že planiramo kam gremo naslednji vikend!

Tokrat so se na senzor ujeli utrinki kolesarjenja po Parenzani med Motovunom in Vižinado.

Komna

Saj vem, da se zdim marsikomu težak, ker mi ni vseeno, na kakšen način in s kom si želim doživljati gore. A vsi vemo, da človek ne more iz svoje kože, v tem primeru tudi noče 🙂

Zame je zimska Komna nekaj prav posebnega, nekaj, kar se ne da ravno primerjati s katerokoli zimsko gorsko pokrajino. Zato mi je pomembno, da jo obiščem takrat, ko je vsaj približno lepo vreme. Ker v megli pač Komne ni.

Je pa tudi res, da je letos verjetno ne bi doživel, če ne bi bil dvodnevni obisk že dolgo nazaj organiziran. Bilo nas je veliko, od tu in tam, vsi poznani, a vsak s povsem drugačnimi cilji, občutki, željami, zmožnostmi. Zabava je bila super, druženje tudi, a tisto, kar mi bo resnično ostalo v spominu je čudovita pokrajina Komne in doživljanje le-te na smučeh. Tisti, ki so šli zraven, razumejo, ostali bodo imeli popravni izpit 🙂

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!