Nekategorizirano

Oman – 3.del – prevoz

V večjem delu Omana je cestna infrastruktura nadpovprečno dobra in super vzdrževana. Zato za klasično turistično potovanje povsem zadostuje normalen avto. Za obisk puščave, goratega dela države, sotesk in dostopov do obale pa je bolje najeti dobro terensko vozilo.

Ponudbe in izbire je veliko. Mi smo se raje kot za lepoto odločili za funkcionalnost, robustnost in moč. Pajero je klasičen terenec, ki ima vse, kar potrebuješ, 4×4 pogon, zaporo diferenciala, reduktor, močan motor. Obnesel se je več kot odlično. In to v kakšnem okolju!!! Še zdaj, ko gledam fotografije, težko verjamem, da smo vse to doživeli v živo.

Ne nekaterih delih Omana zaradi strmih cest preverjajo, če ima avto 4×4 pogon in te v nasprotnem primeru ne spuščajo v območje. Tudi po spletu krožijo vse sorte informacije o tem, kako strme, nevarne in oh in sploh ceste so v goratem delu Omana. Za povprečnega slovenskega voznika, ki tu pa tam zavije tudi na kakšen strm makedam, so ti zapisi in realnost Omanskih cest nekaj, česar se nima nihče za bati. Prav nikjer se nismo počutili ogrožene oz. da bi bila varnost na meji tveganja.

Za moje znanje je bila največji izziv puščava. V pesku se res ne znajdem in si nisem dovolil tveganja. Ker pa smo bili v paru, smo si vseeno dovolili par voženj po sipinah in vsaj malenkost okusili privlačnost vožnje po puščavi. Smo se pa vseeno dvakrat zakopali. A smo s skupnimi močmi (spuščanje pritiska v gumah, vrv, lopata) rešili problem brez dodatne pomoči.

Še enkrat smo se zakopali tudi na presahnjenem slanem jezeru, kjer je bila težava blato in ne pesek. Tisto je bil kar izziv, a smo ga tudi uspeli rešiti z ostanki desk, ki smo jih našli v bližini in so jih uporabljali nesrečno zakopani predhodniki 🙂 V tej obsežni slani puščavi me je bilo edinokrat malenkost strah, ker smo se vračali že ponoči in je bilo težko videti dele slanega jezera, ki so bili bolj mehki in bi se lahko zakopali. Kar zanimiva izkušnja.

Z zavarovanjem vred nas je najem avta stal slabih 80€/dan. Cena bencina je 0,5/liter. Za to, kar ti terenski avto v Omanu omogoča, je to resnično ugodno. Priporočam.

Pelješac

Večino življenja oddih skušam iskati tam, kjer razvoj sodobne civilizacije še ni pretirano uničil naravnega reliefa, biodiverzitete in umirjene vtkanosti ustvarjene krajine. Slovenci imamo zaradi svoje lege izjemno srečo, da lahko z relativno kratkimi premiki poleg svojih lepot doživimo raznolikost morske obale, Alp, Dinaridov, Apeninov, Panonske nižine in še kaj.

V vlogi turista se je dobro zavedati, da naš obisk ni samo pozitiven. Zato naše, družinske vplive skušamo zminimalizirati, osnovno vodilo pa je skromnost. Ob tem se zavedamo, da je za takšno svobodo v zameno potrebno prispevati delež za lokalno prebivalstvo. Kar je dandanes težko, ker niti ne veš, če gre ta prispevek v roke le teh. Zato so mi še bolj všeč kraji, kjer sadje in zelenjavo še vedno lahko kupiš direktno od domačina, pa ribe, kruh.

Kampiranje je zame prvenstveno pomembno zaradi dejstva, da lahko večino časa preživimo zunaj. Kar je kontrast od doma in bistvo dopusta. In ker imam rad občutek, da s kampiranjem ne povzročam bistvenih sprememb v prostoru. Najlepše se torej počutim v kampih, kjer ob mojem odhodu ostane le poležana trava, včasih tudi to ne. Ne potrebujem klimatiziranih prostorov, svojega stranišča, večkratno dnevno tuširanje, betonirano plažo, …

Kampi so se žal spremenili v skoraj apartmajska naselja in mi postajajo tuji. Ampak se borimo. Še vedno najdemo kakšnega z 20-timi parcelami, kjer novembra mimoidoči sploh ne ve, da je tam poleti kamp. Navdušujoče, navdihujoče, osvobajajoče.

Žal mi je, da nove generacije ne bodo mogle doživeti morja, kot bi si ga zaslužil vsak otrok. Pristnega, naravnega, divjega. Ustvarjamo svet, kjer se niti spotakniti ne moreš več, skoraj ne bo treba več dvigniti nog, prestopiti oviro, se vsaj malo potruditi. Zgnili bomo v lenobi na eni strani in se iztrošili v adrenalinskih podvigih na drugi. Vmes pa nas je nekaj takih, ki smo zaradi svoje normalnosti nekje pozabljeni, včasih odrinjeni, ali pa ožigosani kot hipiji (čeprav si tega ne želimo).

Tam, kjer človek stopi korak nazaj in ne pretirava, tam je še mogoče v Jadranu srečati želvo in plavati z njo. Za nas izjemno doživetje, za želvo pa ključni življenjski prostor, ki ga je treba ohraniti.

Lepo je, če je preprosto. Morsko, slano, neurbano, zbrano, dišeče, vetrovno, spokojno, raznoliko, gibalno in doživeto. Thx Pelješac.

Tolminska korita

30/05/2020

V knjižico “Čudovita Slovenija” sem nekoč zapisal nekaj besed o vodi, pa je mogoče prav, da dobijo mesto ob fotografijah reke Tolminke in Zadlaščice.

“Slovenija je čudežen košček našega planeta. V njenem skromnen, a toplem objemu, se sonči raznolika in pestra neživa in živa narava, da se oči ob pogledih nanjo iskrijo, duša prepeva.

Valovi gorskih grebenov se spuščajo v valovito gričevje, valovite trte raznovrstnega grozdja podajajo roko pisani Panonski nižini na eni in se zrcalijo na gladini Jadranskega morja na drugi strani.

Voda je umetnik, neutrudljivi zidar in kipar pestrega površja Slovenije. Plast za plastjo milijone let v morju nalaga apnenčev sediment in gradi več kot tisoč metrov visoke stene najvišjih gora. Hkrati prenaša, odnaša, ruši, erodira, raztaplja ter nanaša podlago, po kateri teče. Pride in gre, se skriva in se razkazuje v fantastičnih oblikah. Včasih jo je preveč, včasih premalo, vedno pa oblikuje in spreminja pokrajino.

V kraškem svetu Slovenije pogosto vode sploh ne vidimo. Njena pot je nevidna, a njeno delo v podzemlju izjemno. Ustvarila je najmogočnejše in nejlepše jamske sisteme daleč naokoli.

Potoki, reke, jezera in morje niso samo lepi deli narave. Voda je ključna sestavina biosfere, vsega živega. Brez vode ni fotosinteze, ni kisika in ni hrane. Voda je tudi dom, življenjski prostor za rastline in živali. Samo čista voda ter neokrnjeni vodni prostori omogočajo pestrost živega sveta, pestrost površja in nenazadnje našega duha.”