Nekategorizirano

Tolminska korita

30/05/2020

V knjižico “Čudovita Slovenija” sem nekoč zapisal nekaj besed o vodi, pa je mogoče prav, da dobijo mesto ob fotografijah reke Tolminke in Zadlaščice.

“Slovenija je čudežen košček našega planeta. V njenem skromnen, a toplem objemu, se sonči raznolika in pestra neživa in živa narava, da se oči ob pogledih nanjo iskrijo, duša prepeva.

Valovi gorskih grebenov se spuščajo v valovito gričevje, valovite trte raznovrstnega grozdja podajajo roko pisani Panonski nižini na eni in se zrcalijo na gladini Jadranskega morja na drugi strani.

Voda je umetnik, neutrudljivi zidar in kipar pestrega površja Slovenije. Plast za plastjo milijone let v morju nalaga apnenčev sediment in gradi več kot tisoč metrov visoke stene najvišjih gora. Hkrati prenaša, odnaša, ruši, erodira, raztaplja ter nanaša podlago, po kateri teče. Pride in gre, se skriva in se razkazuje v fantastičnih oblikah. Včasih jo je preveč, včasih premalo, vedno pa oblikuje in spreminja pokrajino.

V kraškem svetu Slovenije pogosto vode sploh ne vidimo. Njena pot je nevidna, a njeno delo v podzemlju izjemno. Ustvarila je najmogočnejše in nejlepše jamske sisteme daleč naokoli.

Potoki, reke, jezera in morje niso samo lepi deli narave. Voda je ključna sestavina biosfere, vsega živega. Brez vode ni fotosinteze, ni kisika in ni hrane. Voda je tudi dom, življenjski prostor za rastline in živali. Samo čista voda ter neokrnjeni vodni prostori omogočajo pestrost živega sveta, pestrost površja in nenazadnje našega duha.”

Plavški rovt

02/05/2020

Redko mine leto, da ne obiščemo prav posebne snežne oddeje na Plavškem rovtu.

Grmada nad Planinskim poljem in Rakov Škocjan

Kraških pojavov se žal ne da naučiti iz knjig. Videti jih moraš na lastne oči, zato da bi jih za silo znal tudi razumeti. Dopoldne smo si Planinsko polje ogledali z razgledišča Grmada nad Planino.

Če je bil prvi del izleta majsko vroč, pa je bil drugi prijetno hladen. Veličastna pokrajina Rakovega Škocjana nikogar ne pusti ravnodušnega. Majhnemu človeku je res težko doumeti, kako je lahko narava ustvarila kaj tako čudovitega, ampak je že tako, da ima narava neskončno veliko časa in neutrudljivo delovno silo (voda).

Domača kulinarika

Domač kruh, domača pizza in domači češpljevi cmoki. Preprosta in okusna domača kulinarika.

Sprehodi pod Dobrčo

Prvi vsakoletni koraki pomladi. Navdihujoč opomnik spreminjanja vsega in vseh.

Planina Javornik

Zimska idila

Januarska zima pod Storžičem.

Marsikdo ne ve, da ima kar veliko fotoaparatov v sebi funkcijo dvojne osvetlitve (double exposure). To je zanimiva funkcija, ki se jo starejši spomnimo iz časov filmov, ko smo pozabili prevrteti film naprej in smo naredili dva posnetka na isti del filmskega traku. Pa smo dobili nek zmazek. Zdaj pa lahko s to tehniko celo nekaj smiselnega ustvarimo. Pa srečno.

Balkan 2019 – Mavrovo

Letošnji poletni dopust smo preživeli na Balkanu, roadtripu po Makedoniji, Grčiji in Albaniji. Seveda smo te tri med seboj popolnoma različne države le okusili, se jih bežno dotaknili, tako da še ne morem napisati objav tipa “10 nebeških plaž na Lefkadi, na katerih za lep selfi sploh ni treba plavati” in “Top 5 bencinskih črpalk v Albaniji”. Lahko pa delim nekaj občutkov in predvsem fotk, pa si boste sami ustvarili sliko, kako in kaj, če boste seveda hoteli.

Letos sva pri pripravi na pot dokončno obupala nad internetom oz. informacijami, ki smetijo eno od najpomembnejših iznajdb človeštva do danes. Informacij je sicer ogromno, vendar je uporabnih res malo. Kakšnega dobrega potopisa skoraj ni več, več ali manj se vse vrti okoli neke navidezne všečnosti brez vsebine. Vse je oh in sploh in vse je aj in naj, amazing scenery, the best trip od our lifetime, most beautiful food in the world, … No, tudi popotniški filestyle in okusi so se očitno spremenili. Ali pa tudi mi na daleč ne izgledamo več kot popotniki, ampak turisti, ki jih verodostojen domačin v Skopju ob vprašanju, kje bi se dalo pojesti kakšno dobro domačo hrano pošlje v restavracije najbližje veleblagovnice!? Takoj smo zbežali ven iz Skopja in končno zadihali ob jezeru Mavrovo. Čas se je tam ustavil in priklopili smo naše možgane na prave frekvence lepe narave in preprostih ljudi. Zame je to bistvo vsakega potovanja, vsakega dopusta, izleta, preživljanja prostega časa. Preprostost v lepi, čim bolj neokrnjeni naravi, v objemu žive kulturne krajine, kjer lahko srečam preproste ljudi. To je vse, in največ.

Rodica

Kakšen dan je v hribih tako, da se zdi vse skupaj smiselno. Sploh ni nobenega vprašanja, kaj če bi bil sneg malo bolj odjužen, kaj če bi šla bolj zgodaj, kaj če bi veter pihal malo manj, … Tako kot je, je the best. Približno tako, kot zgornja fotka. Nadzemeljsko lepo in v družbi, kjer nobena beseda, nobeno dejanje, ni napačno.

V knjigo Čudovita Slovenija sem nekoč zapisal: “Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.” Vse svoje gorniške avanture povezujem z ljudmi, s katerimi smo si dogodivščine delili. To je duša gora. Zato mi je današnji svet osvajanja gora s pametnimi urami, ki beležijo vse mogoče nepomembnih podatkov, tuj. Pogosto je bolj pomembno, koliko višincev sem naredil, kot kako se imenuje gora, na kateri sem in katera je sosednja.

Zato se mi zdi zelo pomembno, s kom si deliš ta sveti prostor. V gorah je neverjetno veliko zgodb, naše so le delček tistega, kar je bilo in kar še bo, zato smo lahko hvaležni, da živimo v času, ko lahko gore doživljamo na turnih smučeh, eni od najlepših dejavnosti nasploh.

Si še vzamemo čas, da vsrkamo vso lepoto turne smuke in okolja, v katerem to počnemo? Midva z Edijem (njegov prispevek o turi) si ga!!

Ratitovec

Zanimivo, ampak z Ratitovca se da prav lepo odsmučati. Ponekod je tudi konkretno strmo. Na vrhu pa smo se celo morali odločati, kam odsmučati, ker je kar nekaj variant. To pomeni, da bo potrebno spet nazaj, po novo doživetje.