Potovanja

Narodni park Monti Sibillini – 1.del

Objave o obisku narodnega parka Monti Sibillini bodo mogoče tu pa tam malce bolj čustvene. Če me kaj razneži (izven ožjega kroga ljudi okrog mene), je to na prvem mestu čudovita, navdihujoča narava. Pa mogoče kakšna res dobra pesem. Ob neskončnih razgledih na predvsem gorsko pokrajino, pa sem kot kak nebogljen otrok. Takrat je celo možno, da se ovlažijo oči. Verjetno je to zaradi vetra. Ko smo ozrli pokrajino na spodnji fotografiji, potem ko smo se v krajšem sprehodu povzpeli čez manjši greben, sem ostal brez besed. Pa veter je prišel v oči 🙂

Izjemen ambient pokrajine narodnega parka Monti Sibillini

Če ne bi prijatelj fotograf, drugače pa svetovni popotnik in iskalec avantur Matjaž Corel že leta 2010 na svojem blogu objavil zapis in fotografije o narodnem parku Monti Sibillini v Apeninih, bi bil naš letošnji dopust bistveno drugačen. Tako pa sem skoraj 12 let doma lobiral za vsaj krajši obisk tega območja v Apeninih, ki ga nekateri imenujejo kar Evropski Tibet. Dvakrat smo bili že skoraj tam, pa je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat sneg, drugič potres. Narava terja prilagajanje. In smo se prilagajali do letošnjega junija, ko je bila abstinenca prehuda. Na dolgi poti do tja smo se ustavili v San Marinu in si popoldne vzeli čas za ogled tega Unescovega čudeža nad prepadno skalo, sicer najmanjše in najstarejše republike na svetu. Legenda, mogoče pa tudi resnična pripoved pravi, da je dolgih nekaj stoletij nazaj Marin iz otoka Rab zapustil ta sicer prav simpatičen otok, se odpravil v Marche (pokrajina v Italiji) ter tam ustanovil svojo državo San Marino. Pa pravijo predvsem mladi ljudje, da je zgodovina nezanimiva.

Mesta mi na splošno niso najbolj priljubljeni kraji. A San Marino je majhen, obvladljiv in nadvse simpatičen. Obzidje, stražni stolpi, izjemna arhitektura, ozke ulice in strašni razgledi niso kar tako. Midva sva ga sama pred leti že obiskala in uživala (link na prejšnji obisk). In če grem jaz dvakrat na ogled istega mesta, potem je za verjeti, da je vredno obiska. Pa šoping tudi ni slab.

Za tiste, ki potujete z avtodomi še informacija, da je pod mestom veliko peščeno parkirišče, ki je urejeno tudi kot PZA (postajališče za avtodome). Mogoče je natočiti svežo vodo ter izprazniti sivo. Pa tudi WC-ji so sicer stari, a čisto spodobni.

Balkan 2019 – Meteora

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Balkan 2019 – 2.del

Če se človek vsaj bežno ukvarja z geologijo, z vprašanji o tem, kako je tisto, kar danes vidimo na Zemljinem površju nastalo in zakaj, potem zagotovo kmalu spozna, da ga nič ne more presenetiti. Ampak, mene je Meteora povsem sezula, presenetila na polno. Najprej z geološkega vidika, potem pa še arhitekturnega, tudi duhovnega. Iz povsem vsakdanje okolice kot v pravljici namreč proti nebu kipijo nenavadni konglomeratni stolpi. V bistvu gre za zelo majhno območje (recimo 5x3km), ki pa je tako drugačno od okolice, da ga ni mogoče zgrešiti.

In čeprav zelo dobro vem, da je v osnovi vsak del narave enako vreden, pa je z vidika človekovega vrednotenja delov narave nemogoče izločiti kriterija lepote. Lahko se trudimo okrog objektivnosti kolikor hočemo, ampak, če je nekaj lepo, bo tudi v naših očeh več vredno. Tudi zato, ker je lepota povezana z izjemnostjo drugih kriterijev (velikost, oblika, …). Kaj vse se je moralo v preteklosti sestaviti ravno na pravo mesto, da je nastala Meteora, je pravzaprav pravljično. In česa vse danes sploh ne vidimo več, ker nam je narava s preperevanjem to skrila izpred oči.

Človeška radovednost, verjetno pa tudi zgodovinska potreba po preživetju, je tudi temu svetemu kraju vdahnila človeško dušo in enega od civilizacijskih presežkov. 6 trenutno še delujočih samostanov je arhitekturno čudo, ki ga je prepoznala tudi Unescova komisija. Koliko je bilo v resnici vseh samostanov, pravzaprav nihče ne ve. Tudi vsa zgodovina nastanka samostanov je zavita v tančico skrivnosti, medtem ko je jasno, da je bilo območje poseljeno že v prazgodovini.

Meteora je danes turistična destinacija. Ne glede na res veliko obiskanost, pa je z malo iznajdljivosti, časovnega načrtovanja in uporabe najpreprostejšega mobilnega sredstva (noge) doživeti tudi v poletni sezoni nekaj prav prijetnih dni v tej izvenserijski pokrajini.

Balkan 2019 – Biogorski samostan, Vevčani, Ohrid

Tritedenski poletni družinski roadtrip v fotografijah

Balkan 2019 – 1.del

Od Mavrova po dolini reke Radike proti Debarju in naprej do Ohrida. Biogorski samostan je zelo lep, Vevčani so mesto z zanimivo, samosvojo zgodovino, Ohrid pa je topel za kopanje. Hrana v Makedoniji okusna, cene zanemarljive. Prvič smo doživeli vlom v avto. Kakšen dan več smo zato preživeli ob jezeru, da smo zamenjali šipo in podrobno spoznali makedonski policijski sistem.