Potovanja

Ajne šone urlaub

22.06.2019

Včasih se zgodi, da napaka prinese tudi kaj dobrega. Bojana se je namreč pri iskanju informacij o načrtovanem dopustu v dolini Lesachtal zatipkala in je naredila plan za dolino Lechtal. Obe sta sicer v Avstriji, ampak dobrih 300km narazen. Ker imamo radi presenečenja, nismo oklevali in se odpravili na dolgo pot povsem na zahod Avstrije. Avtoceste smo spustili in že med vožnjo uživali v čudovitih razgledih na Alpe in njene mnogotere doline.

Plansee

Čeprav utrujeni od vožnje in brez prave volje, smo se vseeno odločili, da s kolesom malo raziščemo zanimivo jezero Plansee. Ker je bila pot lepa, nas je kar potegnilo in naredili smo cel krog okrog jezera, se skopali in navdušeni zakorakali v kar se je na koncu izkazalo enega najlepših dopustov “ever”.

Lechtal – vasica Vorderhornbach

Namestili smo se v majhnem kampu na robu vasice Vorderhornbach in potem cel teden kombija nisem premaknil. Kot gosti kampa smo dobili posebno kartico, s katero smo bili upravičeni do uporabe avtobusov, žičnic, bazenov po bližnjih vasicah, ogledov naravnih znamenitosti, … Kakšna zadevo je bilo potrebno malenkost doplačati, a ni omembe vredno.

Kamp premore tudi krasen majhen bazen, v katerem vode ne klorirajo, ampak je povsem brez dodatkov. Res simpatično urejen kamp.

Za največje veselje pa je poskrbel namakalni sistem na sosednjem nogometnem igrišču.

Kolesarjenje

Dolina Lech je razmeroma široka, dolga dobrih 50km, razlika v nadmorski višini med spodnjim in zgornjim koncem pa je le dobrih 200m, kar je idealno za družinsko kolesarjenje. In res smo skoraj vsak dan naredili kakšno kolesarsko turo po odlično urejenih kolesarskih stezah, ki so večinoma asfaltne poti, prav nič pa nikogar ne motijo tudi daljši makedamski odseki. Seveda obstajajo tudi MTB ture po stranskih dolinah, do planin, po gozdovih, … Bistvo je, da je vse zelo dobro urejeno in označeno.

Vsak si kolesarjenje lahko priredi po svojih zmožnostih, saj je vedno možno uporabiti avtobus, če zmanjka volje in kondicije. Ampak odsotnost kondicije in starostne omejitve v Avstriji premagujejo s tehnologijo. Vsaj 90% koles je namreč električnih.

Planine

Ker je dolina znana kot smučarska destinacija, je možno poleti uporabiti žičnice za sicer kar dolg dostop do planin. Razsežnosti so res neverjetne, zato je možno kljub temu, da je del gora nad dolino “onesnaženih” s smučišči in infrastrukturo, na vse strani opazovati nedotaknjeno gorsko naravo in kulturno krajino s planinami.

Obiskali smo še nekaj stranskih dolin s slapovi, velikimi visečimi brvmi čez soteske, pa seveda kakšen bazen v popoldanskem času.

Reka Lech in kmetijstvo

Glavno rdečo nit dolini dajeta neokrnjena reka Lech s povsem naravno strugo ter kmetijstvo. Kmetijstvo je glavna dejavnost, turizem pa prinaša dodano vrednost. Lepo je videti, da travnike ne gnojijo, sena pa ne zavijajo v plastične vreče. Zato so travniki raznovrstni cvetoči, naravnost čudoviti.

Pot nazaj

Če hočeš dopust psihološko malenkost podaljšati, potem je fajn pot nazaj razbiti na par dni. Ustavili smo se, spet nenačrtovano, nekako po ženskem instinktu, na čudovitem robu sicer umetnega jezera. Kat težko je bilo oditi.

Krimmlski slapovi

Čisto za konec pa še pod tuš. Pod mogočne Krimmlske slapove. Kljub precejšnjemu obisku to ni skalilo neprecenljive izkušnje mogočnosti narave. Boljšega zaključka si ne bi želel.

Korzika 2018

Korzika 2018 – Cap Corse

Lani sem imel kar prav, ko sem kot naslov objave o obisku Korzike naslovil s Korzika 2017. Letos smo namreč dopust ponovno preživeli na tem goratem otoku. Pravijo, da ni ravno fajn pogrevati juhe, ampak za Korziko to ne velja. Če smo lani raziskovali osrednji in južni del, smo letos našo hiško obrnili najprej proti severu, na Cap Corse.

Ta del otoka je zelo redko poseljen, nekaj majhnih vasic pa je čudovito vtkanih v naravno okolje. In tudi sredi najvišje poletne turistične sezone, lahko tod brez težav preživiš nekaj krasnih dni.

Korzika je resnično fajn za tiste, ki kampirajo ali pa imajo majhno hiško na kolesih. Kampi so preprosti, prijetni in pogosti. Rad imam dopuste, ko so vse pritekline sodobnega sveta in potrebe zmanjšane na minimum, takrat čutim največjo svobodo. Spali smo v kampih ali pa na PZA-jih, preprostih parkiriščih ob morju. Trgovin je sicer malo, ampak se vse potrebno dobi. Še posebej je luštno zjutraj, ko ti pripeljejo sveže bagete in rogljičke.

Korzičani so prijetni, a samosvoji ljudje. Videti je, da si vzamejo čas zase, za svoje potrebe, predvsem pa za druženje, skupno prehranjevanje in jasno, za balinanje. Nasploh je eno od najprijetnejših spoznanj, kako neverjetno vitki so Francozi. Težko vidiš koga s prekomerno težo.

Otroci so resnično hvaležen sopotnik na potovanjih. Ne komplicirajo, na glas in po pravici pa povejo, kaj imajo radi. Zato smo največ časa preživeli na plažah, ker pač radi plavajo, se potapljajo, na Korziki pa zelooo uživajo v valovih.