Objave o obisku narodnega parka Monti Sibillini bodo mogoče tu pa tam malce bolj čustvene. Če me kaj razneži (izven ožjega kroga ljudi okrog mene), je to na prvem mestu čudovita, navdihujoča narava. Pa mogoče kakšna res dobra pesem. Ob neskončnih razgledih na predvsem gorsko pokrajino, pa sem kot kak nebogljen otrok. Takrat je celo možno, da se ovlažijo oči. Verjetno je to zaradi vetra. Ko smo ozrli pokrajino na spodnji fotografiji, potem ko smo se v krajšem sprehodu povzpeli čez manjši greben, sem ostal brez besed. Pa veter je prišel v oči 🙂

Izjemen ambient pokrajine narodnega parka Monti Sibillini

Če ne bi prijatelj fotograf, drugače pa svetovni popotnik in iskalec avantur Matjaž Corel že leta 2010 na svojem blogu objavil zapis in fotografije o narodnem parku Monti Sibillini v Apeninih, bi bil naš letošnji dopust bistveno drugačen. Tako pa sem skoraj 12 let doma lobiral za vsaj krajši obisk tega območja v Apeninih, ki ga nekateri imenujejo kar Evropski Tibet. Dvakrat smo bili že skoraj tam, pa je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat sneg, drugič potres. Narava terja prilagajanje. In smo se prilagajali do letošnjega junija, ko je bila abstinenca prehuda. Na dolgi poti do tja smo se ustavili v San Marinu in si popoldne vzeli čas za ogled tega Unescovega čudeža nad prepadno skalo, sicer najmanjše in najstarejše republike na svetu. Legenda, mogoče pa tudi resnična pripoved pravi, da je dolgih nekaj stoletij nazaj Marin iz otoka Rab zapustil ta sicer prav simpatičen otok, se odpravil v Marche (pokrajina v Italiji) ter tam ustanovil svojo državo San Marino. Pa pravijo predvsem mladi ljudje, da je zgodovina nezanimiva.

Mesta mi na splošno niso najbolj priljubljeni kraji. A San Marino je majhen, obvladljiv in nadvse simpatičen. Obzidje, stražni stolpi, izjemna arhitektura, ozke ulice in strašni razgledi niso kar tako. Midva sva ga sama pred leti že obiskala in uživala (link na prejšnji obisk). In če grem jaz dvakrat na ogled istega mesta, potem je za verjeti, da je vredno obiska. Pa šoping tudi ni slab.

Za tiste, ki potujete z avtodomi še informacija, da je pod mestom veliko peščeno parkirišče, ki je urejeno tudi kot PZA (postajališče za avtodome). Mogoče je natočiti svežo vodo ter izprazniti sivo. Pa tudi WC-ji so sicer stari, a čisto spodobni.