Narava

Gledati, videti in malce razumeti

Zavedanje, da smo le del življenja, ki je tod že bilo in ki šele prihaja, je pomembno z vidika sprejemanja in sobivanja z vsemi živimi vrstami in neživo naravo. Spoštljiv odnos lahko prinese tudi resnično umiritev pohlepa po prodaji celotne narave za namen zagotavljanja vedno večjih potreb človeka. Od izkoriščanja naravnih surovin do čisto preproste prodaje lepote narave, ki je v bistvu od vseh in ne samo od posameznikov.

Dokler ne bomo spremenili odnosa do naravnega okolja in s tem tudi trenutnega družbenega sistema, bomo s sicer neskončno veliko truda in številnimi ukrepi navidezno blažili že danes nevzdržno situacijo, pomembnih sprememb pa ne bo.

Ni me strah naravnih dogodkov, tudi katastrofalnih. Ti so del naravnih procesov, jih sprejemam in se jim čudim. Zaradi njih sploh imamo življenje. Bojim pa se naravnih dogodkov, ki jih generira človek zaradi pohlepa, napuha in nespoštovanja.

Geologija mi pomaga razumeti delovanje celotne narave, obenem pa jasno sporoča, da je edini način dolgoročnega preživetja vrste prilagajanje naravi in ne obratno.

Geološke posebnosti so zato učilnica na prostem, za vsakogar. In ne, niso samo še en nov turistični produkt.

Narodni park Monti Sibillini – 2.del

V Italiji je skupno 25 narodnih parkov, torej območij, ki so z vidika varovanja narave najbolj dragocena v sosednji državi. Vsega skupaj narodni parki pokrivajo več kot 5% ozemlja celotne Italije. V Sloveniji z enim parkom pokrijemo skoraj 4% ozemlja. Monti Sibillini leži skoraj na sredini škornja, nekoliko bližje Jadranski obali.

Narodni park Monti Sibillini je nastal leta 1993 in je po velikosti primerljiv s Triglavskim narodnim parkom, malenkost manjši je sicer. Je pa zato primeren za približno 10-dnevni obisk. V tem času se lahko spozna glavne značilnosti območja.

Podobno kot v TNP-ju so znotraj NP Monti Sibillini naselja z bogato kulturno dediščino, bogastvo parka pa tvori tudi kmetijstvo in z njim ustvarjena kulturna krajina, pašniki, polja, njive, …

Ime parka izhaja iz imena prerokinje Sibille oz. Sibyle. Živela je v jami na tem območju in je redko dajala modre nasvete. K njen so hodili vitezi in drugi veljaki iz vseh koncev, z upanjam, da bi dobili nasvete. Legenda spominja na bele žene iz območja Julijskih Alp.

Obisk parka je logistično enostavno, saj imajo sicer staro, a zelo uporabno spletno stran z vsemi potrebnimi informacijami: https://www.sibillini.net/

Najbolj se mi je dopadel način, kako označujejo in prikazujejo različne tipe poti, planinske poti so označene s črko E in zaporedno številko, potem pa imajo še naravoslovno učne poti z oznako N in razgledne ceste, priporočljive za potovanje z avtom: http://www.sibillini.net/en/chiedi_sibilla/cosaFare/sentieri/index.php

Vzpodbujajo tudi potovanje s kolesi: https://www.sibillinibikepacking.it/web/eng/index.htm

Najhitreje in najlažje se z lastnim prevozom po cca 7-8 urah vožnje v narodni park Monti Sibillini pripelješ mimo Ancone do Civitanova Marche in potem v notranjost do mesta Sarnano. Mesto je vredno postanka in ogleda. Priporočam kamp Sibilla v kraju Montefortino, od koder je super izhodišče za izlete. Mi smo obiskali sotesko reke Tenna – Gole del Infernaccio. No, mogoče še en prijazen nasvet. Da se malce razbije pot od SLO do Monti Sibilini predlagam kakšen postanek v katerem od obalnih mest južno od Benetk. Ne bo vam žal, saj so vsa mesta kakor male Benetke, le da je manj turistov, kulinarika pa odlična. Tule jih je nekaj za pokušino: Chioggia, Comacchio in Casenatio. Najtopleje priporočam Casenatio. Tam se lahko prespi v super kamper stopu, ki je urejen kot kamp: https://www.areacampercesenatico.com/

Ker nimam drona in ker vsega tistega, kar je posneto z njimi in objavljeno po spletu človek za vraga ne more doživeti tudi v živo, objavljam fotografijo fotografije mesta Montefortino, kjer smo prespali prvo noč. Lepo se vidi iz zraka! No, še ta informacija – tako, kot v TNP-ju je v NP Monti Sibillini prepovedana uporaba dronov, razen v posebnih območjih z vnaprej pridobljenim soglasjem.

Na sploh je mesto Montefortino zanimivo tudi iz fotografskega vidika. Po celem mestu so namreč postavljene table, na katerih so najbolj fotogenični motivi mesta. Te table stojijo ravno na teh fotogeničnih mestih. Brez truda do vrhunske fotke. Instagram is easy!

Soteska Gole dell’Interfenaccio je bila super izkušnja. Ozka, globoka soteska spominja na soteske iz Julijskih Alp. Urejenost poti pa je bistveno bolj divja. Varovalnih mrež in drugih posebnih ukrepov ne poznajo. Žal pa je človek podobno kot tudi v Julijskih Alpah, v preteklosti že posegal tudi v tako odročne soteske, z namenom pridobivanja energije in za potrebe pitne vode. Pred vsakim načrtovanjem pohodništva, obiskovanja in gorništva v parku priporočam, da obiščete uradno spletno stran in si pridobite podatke o stanju poti. Po potresu leta 2016 so namreč določene poti še vedno zaprte: http://www.sibillini.net/chiedi_sibilla/sentieri/escursionistici/E9/

Narodni park Monti Sibillini – 1.del

Objave o obisku narodnega parka Monti Sibillini bodo mogoče tu pa tam malce bolj čustvene. Če me kaj razneži (izven ožjega kroga ljudi okrog mene), je to na prvem mestu čudovita, navdihujoča narava. Pa mogoče kakšna res dobra pesem. Ob neskončnih razgledih na predvsem gorsko pokrajino, pa sem kot kak nebogljen otrok. Takrat je celo možno, da se ovlažijo oči. Verjetno je to zaradi vetra. Ko smo ozrli pokrajino na spodnji fotografiji, potem ko smo se v krajšem sprehodu povzpeli čez manjši greben, sem ostal brez besed. Pa veter je prišel v oči 🙂

Izjemen ambient pokrajine narodnega parka Monti Sibillini

Če ne bi prijatelj fotograf, drugače pa svetovni popotnik in iskalec avantur Matjaž Corel že leta 2010 na svojem blogu objavil zapis in fotografije o narodnem parku Monti Sibillini v Apeninih, bi bil naš letošnji dopust bistveno drugačen. Tako pa sem skoraj 12 let doma lobiral za vsaj krajši obisk tega območja v Apeninih, ki ga nekateri imenujejo kar Evropski Tibet. Dvakrat smo bili že skoraj tam, pa je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat sneg, drugič potres. Narava terja prilagajanje. In smo se prilagajali do letošnjega junija, ko je bila abstinenca prehuda. Na dolgi poti do tja smo se ustavili v San Marinu in si popoldne vzeli čas za ogled tega Unescovega čudeža nad prepadno skalo, sicer najmanjše in najstarejše republike na svetu. Legenda, mogoče pa tudi resnična pripoved pravi, da je dolgih nekaj stoletij nazaj Marin iz otoka Rab zapustil ta sicer prav simpatičen otok, se odpravil v Marche (pokrajina v Italiji) ter tam ustanovil svojo državo San Marino. Pa pravijo predvsem mladi ljudje, da je zgodovina nezanimiva.

Mesta mi na splošno niso najbolj priljubljeni kraji. A San Marino je majhen, obvladljiv in nadvse simpatičen. Obzidje, stražni stolpi, izjemna arhitektura, ozke ulice in strašni razgledi niso kar tako. Midva sva ga sama pred leti že obiskala in uživala (link na prejšnji obisk). In če grem jaz dvakrat na ogled istega mesta, potem je za verjeti, da je vredno obiska. Pa šoping tudi ni slab.

Za tiste, ki potujete z avtodomi še informacija, da je pod mestom veliko peščeno parkirišče, ki je urejeno tudi kot PZA (postajališče za avtodome). Mogoče je natočiti svežo vodo ter izprazniti sivo. Pa tudi WC-ji so sicer stari, a čisto spodobni.