Gorništvo

Špik hude police

Letošnji junijski dopust smo zaključili, kot se za pravo slovensko družino spodobi. V hribih. V Zahodnih Julijcih. Nad planino Pecol se dviga blažja stran mogočnega Montaža z njegovimi prijatelji. Izbrali smo si klasično turo, Špik hude police. Izkazalo se je, da so police res še kako hude.

Ambient planine Pecol in Kaninskega pogorja na drugi strani doline Reklanice je naravnost izjemen. Ko se dviguješ s planine proti cilju ti pogled neprestano šviga nazaj, zmajuješ z glavo in vzdihuješ. Do koče Giacomo di Brazza so pašniki tvoj sopotnik, krave in pastirji njihovi negovalci, ptiči pa njihov orkester. Strm začetek preide v zložno nekdanjo vojaško mulatjero in hitro si med skalami. Debele plasti apnenca so zložene ena na drugo, kot na torti, skoraj povsem vodoravno. Na njih pa ponosno korakajo kozorogi. Sama mladina, otroci in mame, očetov pa tisti dan nikjer.

Navdušeni nad možnostjo vpogleda v svet teh krasnih gorskih koz, čebljamo in uživamo v res zgodnjem jutru. Gaja in Nejc se oddaljita za kakih 50m in na razmeroma odprtem pobočju nad potjo eden od kozorogov sproži kamniti plaz. Konkretna kanonada za rokometno žogo velikih kosov kamenja začne z veliko hitrostjo brzdti naravnost nad Gajo in Nejca. Glasno jih opozorim naj najdeta kritje, Nejc uspe skočiti pod veliko plast apnenca, Gaja pa si na odprtem skuša najti kritje ob travni ruši in se zaščiti pred najhujšim. Čelade imamo, a ob morebitnem trku dvomim, da bi pomagale. V nekaj sekundah je vsega konec, srečno se kanonada konča za vse nas. A bilo je strašno blizu, meter, morda manj ali več. Srhljivo.

Gremo naprej in celotno pot debatiramo o dogodku in predvsem o tem, kako reagirati, če se zadeva ponovi. Malenkost manj sproščeni prvi tisti dan dosežemo vrh in občudujemo divjo okolico. Čudovito.

Po tem dnevu mi verjetno ne bo nikoli več potrebno prepričevati otrok, da naj nosijo čelado. Hribi (neživi in živi del) so nepredvidljivi, to jih dela posebne, zanimive, divje in nevarne. A zato privlačne.

Geološke posebnosti Slemenove špice z okolico

Slemenova špica (1911m) je samostojen, na videz neizrazit vrh, ki leži na meji med dolinama Male Pišnice in Tamarja na eni strani ter severnimi ostenji grebena Mojstrovk na drugi. Že z imenom nakazuje svojo prav posebno reliefno obliko, ki močno izstopa iz neposredne okolice, v širšem območju Julijskih Alp pa gre za eno najpogostejših in značilnih reliefnih oblik, ki je posledica tektonske oz. narivne zgradbe in se izraža v položnejših južnih in strmih, prepadnih severnih pobočij. Z južne strani ima namreč Slemenova špica obliko položnega trikotnega pomola, severna stran pa je močno prepadna.

Med Mojstrovkami in Slemenovo špico poteka izrazit geološki prelom, ob katerem so se kamnine premikale v različnih smereh in s tem postale dovzetnejše za preperevanje. Nastala je izrazita ločnica med vrhovi v obliki poglobitve, ki jo zasipavajo melišča izpod Mojstrovk in ob robu katere poteka zelo obiskana planinska pot iz Vršiča na vrh Slemenove špice. Tudi prelaza Vratca (1807m) nad Vršičem in prelaz Slatnica (1815m), preko katerega poteka planinska pot v Tamar, sta nastala kot posledica omenjenega preloma. Celotno območje so seveda v mlajši geološki zgodovini reliefno močno preoblikovali tudi ledeniki, ki so močno poglobili glavne doline (npr. Planica in Tamar) ter izoblikovali strma severna ostenja.

Širše območje Slemenove špice gradijo srednjetriasne sedimentne kamnine t.i. tamarske formacije, nastale v različnih morskih okoljih nekdanjega oceana. Tamarsko formacijo zastopajo apnenci, laporji in dolomiti, v katerih so ostanki fosilov školjk, foraminifer, polžev, … Osrednji vrh Slemenove špice pa skoraj v celoti sestavljajo dolomiti z roženci. Če boste dovolj pozorni, boste na območju opazili iz kamnine štrleče tvorbe, nekakšen “pozitivni relief”, “štampiljke”, pogosto v obliki gomoljev ali pa kot tanke plasti, proge, skoraj vedno temne barve. To so roženci, organska oblika kremena, ki ga sestavljajo nešteta odmrla ogrodja mrežastih in kremenastih alg (radiolarij in diatomej). Na takih območij so okolica, površje, predvsem pa prst praviloma drugačni. Kremenica je kisla, zato je taka tudi prst, kjer rastejo vrste, prilagojene kislosti. Roženec je človek v Alpah vedno znal smiselno uporabiti, zaradi njegove trdnosti in možnosti obdelave najpogosteje za orodje in orožje.

Vir fotografije: http://www.mikroskopie-ph.de/index-Radiolarien.html

Z vrha Slemenove špice se odpre izjemen pogled na kamnito obzidje Mojstrovk, Travnika, Šit in Jalovca. Če boste pozorni, boste tudi na daleč opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvema povsem različnima nekdanjima morskima okoljema. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica t.i. glavnega dolomita (na spodnji sliki je glavni dolomit poraščen, rahlo rumenkast), nad njo pa se dviga bel zid zgornjetriasnega, plastnatega dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.

Poleg izjemnega razgleda z vrha Slemenove špice so bila za obiskovalce do leta 2016 zanimiva tudi manjša vodna telesca, skoraj jezerca ali očesca, ki so se nahajala na izravnavi južno od vrha, imenovani preprosto Sleme. Jezerca so nastala v manjših kotanjah z deloma neprepustnimi tlemi, njihov nastanek, še bolj pa njihovo nenadno izginotje pa do danes ni bil strokovno pojasnjen.

Slovarček
– Sleme je geomorfološki izraz za enakomerno visoko in široko razpotegnjeno vzpetino, navadno z blago zaobljenim in poraslim vršnim delom
– Prelom je geološki izraz za razpoko, nastalo zaradi premika kamnin
– Nariv je geološki izraz za tektonski premik kamninskih skladov na druge kamnine pod majhnim kotom

Prispevek je objavljen tudi v novi številki Sveta pod Triglavom

Narodni park Monti Sibillini – 2.del

V Italiji je skupno 25 narodnih parkov, torej območij, ki so z vidika varovanja narave najbolj dragocena v sosednji državi. Vsega skupaj narodni parki pokrivajo več kot 5% ozemlja celotne Italije. V Sloveniji z enim parkom pokrijemo skoraj 4% ozemlja. Monti Sibillini leži skoraj na sredini škornja, nekoliko bližje Jadranski obali.

Narodni park Monti Sibillini je nastal leta 1993 in je po velikosti primerljiv s Triglavskim narodnim parkom, malenkost manjši je sicer. Je pa zato primeren za približno 10-dnevni obisk. V tem času se lahko spozna glavne značilnosti območja.

Podobno kot v TNP-ju so znotraj NP Monti Sibillini naselja z bogato kulturno dediščino, bogastvo parka pa tvori tudi kmetijstvo in z njim ustvarjena kulturna krajina, pašniki, polja, njive, …

Ime parka izhaja iz imena prerokinje Sibille oz. Sibyle. Živela je v jami na tem območju in je redko dajala modre nasvete. K njen so hodili vitezi in drugi veljaki iz vseh koncev, z upanjam, da bi dobili nasvete. Legenda spominja na bele žene iz območja Julijskih Alp.

Obisk parka je logistično enostavno, saj imajo sicer staro, a zelo uporabno spletno stran z vsemi potrebnimi informacijami: https://www.sibillini.net/

Najbolj se mi je dopadel način, kako označujejo in prikazujejo različne tipe poti, planinske poti so označene s črko E in zaporedno številko, potem pa imajo še naravoslovno učne poti z oznako N in razgledne ceste, priporočljive za potovanje z avtom: http://www.sibillini.net/en/chiedi_sibilla/cosaFare/sentieri/index.php

Vzpodbujajo tudi potovanje s kolesi: https://www.sibillinibikepacking.it/web/eng/index.htm

Najhitreje in najlažje se z lastnim prevozom po cca 7-8 urah vožnje v narodni park Monti Sibillini pripelješ mimo Ancone do Civitanova Marche in potem v notranjost do mesta Sarnano. Mesto je vredno postanka in ogleda. Priporočam kamp Sibilla v kraju Montefortino, od koder je super izhodišče za izlete. Mi smo obiskali sotesko reke Tenna – Gole del Infernaccio. No, mogoče še en prijazen nasvet. Da se malce razbije pot od SLO do Monti Sibilini predlagam kakšen postanek v katerem od obalnih mest južno od Benetk. Ne bo vam žal, saj so vsa mesta kakor male Benetke, le da je manj turistov, kulinarika pa odlična. Tule jih je nekaj za pokušino: Chioggia, Comacchio in Casenatio. Najtopleje priporočam Casenatio. Tam se lahko prespi v super kamper stopu, ki je urejen kot kamp: https://www.areacampercesenatico.com/

Ker nimam drona in ker vsega tistega, kar je posneto z njimi in objavljeno po spletu človek za vraga ne more doživeti tudi v živo, objavljam fotografijo fotografije mesta Montefortino, kjer smo prespali prvo noč. Lepo se vidi iz zraka! No, še ta informacija – tako, kot v TNP-ju je v NP Monti Sibillini prepovedana uporaba dronov, razen v posebnih območjih z vnaprej pridobljenim soglasjem.

Na sploh je mesto Montefortino zanimivo tudi iz fotografskega vidika. Po celem mestu so namreč postavljene table, na katerih so najbolj fotogenični motivi mesta. Te table stojijo ravno na teh fotogeničnih mestih. Brez truda do vrhunske fotke. Instagram is easy!

Soteska Gole dell’Interfenaccio je bila super izkušnja. Ozka, globoka soteska spominja na soteske iz Julijskih Alp. Urejenost poti pa je bistveno bolj divja. Varovalnih mrež in drugih posebnih ukrepov ne poznajo. Žal pa je človek podobno kot tudi v Julijskih Alpah, v preteklosti že posegal tudi v tako odročne soteske, z namenom pridobivanja energije in za potrebe pitne vode. Pred vsakim načrtovanjem pohodništva, obiskovanja in gorništva v parku priporočam, da obiščete uradno spletno stran in si pridobite podatke o stanju poti. Po potresu leta 2016 so namreč določene poti še vedno zaprte: http://www.sibillini.net/chiedi_sibilla/sentieri/escursionistici/E9/