04
2025Špik hude police
Letošnji junijski dopust smo zaključili, kot se za pravo slovensko družino spodobi. V hribih. V Zahodnih Julijcih. Nad planino Pecol se dviga blažja stran mogočnega Montaža z njegovimi prijatelji. Izbrali smo si klasično turo, Špik hude police. Izkazalo se je, da so police res še kako hude.
Ambient planine Pecol in Kaninskega pogorja na drugi strani doline Reklanice je naravnost izjemen. Ko se dviguješ s planine proti cilju ti pogled neprestano šviga nazaj, zmajuješ z glavo in vzdihuješ. Do koče Giacomo di Brazza so pašniki tvoj sopotnik, krave in pastirji njihovi negovalci, ptiči pa njihov orkester. Strm začetek preide v zložno nekdanjo vojaško mulatjero in hitro si med skalami. Debele plasti apnenca so zložene ena na drugo, kot na torti, skoraj povsem vodoravno. Na njih pa ponosno korakajo kozorogi. Sama mladina, otroci in mame, očetov pa tisti dan nikjer.
Navdušeni nad možnostjo vpogleda v svet teh krasnih gorskih koz, čebljamo in uživamo v res zgodnjem jutru. Gaja in Nejc se oddaljita za kakih 50m in na razmeroma odprtem pobočju nad potjo eden od kozorogov sproži kamniti plaz. Konkretna kanonada za rokometno žogo velikih kosov kamenja začne z veliko hitrostjo brzdti naravnost nad Gajo in Nejca. Glasno jih opozorim naj najdeta kritje, Nejc uspe skočiti pod veliko plast apnenca, Gaja pa si na odprtem skuša najti kritje ob travni ruši in se zaščiti pred najhujšim. Čelade imamo, a ob morebitnem trku dvomim, da bi pomagale. V nekaj sekundah je vsega konec, srečno se kanonada konča za vse nas. A bilo je strašno blizu, meter, morda manj ali več. Srhljivo.
Gremo naprej in celotno pot debatiramo o dogodku in predvsem o tem, kako reagirati, če se zadeva ponovi. Malenkost manj sproščeni prvi tisti dan dosežemo vrh in občudujemo divjo okolico. Čudovito.
Po tem dnevu mi verjetno ne bo nikoli več potrebno prepričevati otrok, da naj nosijo čelado. Hribi (neživi in živi del) so nepredvidljivi, to jih dela posebne, zanimive, divje in nevarne. A zato privlačne.







