Maj
29
2023Slemenova špica (1911m) je samostojen, na videz neizrazit vrh, ki leži na meji med dolinama Male Pišnice in Tamarja na eni strani ter severnimi ostenji grebena Mojstrovk na drugi. Že z imenom nakazuje svojo prav posebno reliefno obliko, ki močno izstopa iz neposredne okolice, v širšem območju Julijskih Alp pa gre za eno najpogostejših in značilnih reliefnih oblik, ki je posledica tektonske oz. narivne zgradbe in se izraža v položnejših južnih in strmih, prepadnih severnih pobočij. Z južne strani ima namreč Slemenova špica obliko položnega trikotnega pomola, severna stran pa je močno prepadna.
Med Mojstrovkami in Slemenovo špico poteka izrazit geološki prelom, ob katerem so se kamnine premikale v različnih smereh in s tem postale dovzetnejše za preperevanje. Nastala je izrazita ločnica med vrhovi v obliki poglobitve, ki jo zasipavajo melišča izpod Mojstrovk in ob robu katere poteka zelo obiskana planinska pot iz Vršiča na vrh Slemenove špice. Tudi prelaza Vratca (1807m) nad Vršičem in prelaz Slatnica (1815m), preko katerega poteka planinska pot v Tamar, sta nastala kot posledica omenjenega preloma. Celotno območje so seveda v mlajši geološki zgodovini reliefno močno preoblikovali tudi ledeniki, ki so močno poglobili glavne doline (npr. Planica in Tamar) ter izoblikovali strma severna ostenja.
Širše območje Slemenove špice gradijo srednjetriasne sedimentne kamnine t.i. tamarske formacije, nastale v različnih morskih okoljih nekdanjega oceana. Tamarsko formacijo zastopajo apnenci, laporji in dolomiti, v katerih so ostanki fosilov školjk, foraminifer, polžev, … Osrednji vrh Slemenove špice pa skoraj v celoti sestavljajo dolomiti z roženci. Če boste dovolj pozorni, boste na območju opazili iz kamnine štrleče tvorbe, nekakšen “pozitivni relief”, “štampiljke”, pogosto v obliki gomoljev ali pa kot tanke plasti, proge, skoraj vedno temne barve. To so roženci, organska oblika kremena, ki ga sestavljajo nešteta odmrla ogrodja mrežastih in kremenastih alg (radiolarij in diatomej). Na takih območij so okolica, površje, predvsem pa prst praviloma drugačni. Kremenica je kisla, zato je taka tudi prst, kjer rastejo vrste, prilagojene kislosti. Roženec je človek v Alpah vedno znal smiselno uporabiti, zaradi njegove trdnosti in možnosti obdelave najpogosteje za orodje in orožje.
Vir fotografije: http://www.mikroskopie-ph.de/index-Radiolarien.html
Z vrha Slemenove špice se odpre izjemen pogled na kamnito obzidje Mojstrovk, Travnika, Šit in Jalovca. Če boste pozorni, boste tudi na daleč opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvema povsem različnima nekdanjima morskima okoljema. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica t.i. glavnega dolomita (na spodnji sliki je glavni dolomit poraščen, rahlo rumenkast), nad njo pa se dviga bel zid zgornjetriasnega, plastnatega dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.
Poleg izjemnega razgleda z vrha Slemenove špice so bila za obiskovalce do leta 2016 zanimiva tudi manjša vodna telesca, skoraj jezerca ali očesca, ki so se nahajala na izravnavi južno od vrha, imenovani preprosto Sleme. Jezerca so nastala v manjših kotanjah z deloma neprepustnimi tlemi, njihov nastanek, še bolj pa njihovo nenadno izginotje pa do danes ni bil strokovno pojasnjen.
Slovarček
– Sleme je geomorfološki izraz za enakomerno visoko in široko razpotegnjeno vzpetino, navadno z blago zaobljenim in poraslim vršnim delom
– Prelom je geološki izraz za razpoko, nastalo zaradi premika kamnin
– Nariv je geološki izraz za tektonski premik kamninskih skladov na druge kamnine pod majhnim kotom
Prispevek je objavljen tudi v novi številki Sveta pod Triglavom
Jan
11
2022Naslov bi se moral glasiti “Zakaj smučajo skozi Jalovčev ozebnik?”. Sam namreč skozenj še nisem potegnil zavojev. Kakorkoli, Jalovčev ozebnik je najmarkatnejši, verjetno pa tudi najbolj znan ozebnik v Sloveniji.
Kaj sploh je ozebnik? V bistvu gre za geografski, geomorfološki strokovni izraz za strm, globok žleb v visokogorju, ki je dolgo v poletje ali vse leto zasnežel, zaledenel (definicija iz Geografsko terminološkega slovarja). Glede na globalno segrevanje in dejanske razmere v Jalovčem ozebniku v poletnem obdobju zadnjega desetletja (ali več), bo verjetno potrebno počasi spremeniti definicijo 🙂
Ozebnik je visok približno 400 višinskih metrov, dolg dobrih 500 m in v najožjih delih širok le cca 10 m. Poteka v smeri SV-JZ in geografsko deli vršni del Jalovca (2645 m.n.v.) od Goličice (2394 m.n.v.).
Vse lepo in prav, ampak zakaj je ozebnik ravno tam, zakaj je sploh nastal in kako?
Bolj ali manj vse alpske doline so nastale vzporedno s prelomi. Prelomi so linije (tudi območja), ob katerih se kamnine zaradi pritiskov premikajo (v različne smeri – odvisno od smeri pritiskov). Prelomi navadno niso samo neke ravne razpoke, linije, ampak gre večinoma za prelomne cone, za širši pas ozemlja ob prelomu ali pa za več vzporednih prelomov. Na tem območju so kamnine “zmatrane”, pretrte, zdrobljene, kot posledica nepredstavljivo močnih pritiskov. Prelomi seveda niso samo površinska struktura, ampak se pod določenim naklonom nadaljujejo globoko pod površje.
Erozija (voda, sneg, veter, gravitacija, …) območja ob prelomu bistveno lažje “odplakne”, “odnese”, saj je kamnina tod zdrobljena. Zato počasi, a vztrajno ob prelomih nastanejo razpoke, zareze, ozebniki, jarki, udorine, rečne struge, na koncu tudi doline. Kakšne bodo površinske oblike ob prelomih, je pogosto odvisno od načina obprelomnega premikanja. Tako nastale geomorfološke površinske oblike so potem priročno ozemlje za delovanje ledenikov. Ti se radi “zatečejo” v prelomne cone, jih še poglobijo in razširijo. Tako so vsaj v alpskem prostoru nastale doline, kot jih poznamo danes (Vrata, Krma, Trenta, Planica, Tamar, …).
Skozi Tamar v smeri SV-JZ teče močan prelom, ki se nadaljuje točno skozi Jalovčev ozebnik in naprej v Loški žleb, gre prek prelaza Čez Brežice in v izraziti liniji preči pobočje pod Plešivcem, Morežem, Briceljnikom v dolino Koritnice.
Pogled na prelom z nasprotne strani Tamarja, torej z JZ je izredno zanimiv, za večino povsem nepoznan.
Ob tem t.i. Tamarskem prelomu je poleg ozebnika, ki je tudi zaradi eminentne oblike Jalovca najbolj izstopajoča naravna zanimivost, še cel kup posebnosti, ki jih je vredno omeniti.
Na sedlu Čez Brežice so ob prelomu zaradi premikov na dan pogledale tako po starosti, kot po nastanku, barvi in strukturi povsem drugačne kamnine od okolice. Mlajše jursko kredne plasti so zanimivo nagubane, plastovite ter zelo podvržene eroziji. Pod sedlom so na erozijskih meliščih teh kamnin nastala obsežna travišča.
Pod vrhovi Loške stene (Plešivec, Morež, Briceljk) prelom poteka prek edinstvene, izrazite in na daleč vidne geomorfološke oblike, ki posledica prelomne cone in ji geografi pravijo tudi bogaz (izraz za kraški jarek). Takšne površinske oblike niso pogoste in jih drugje v Julijcih ne poznam.
V omenjeni prelomni coni je zanimiv še eden izmed najkrajših potočkov v Julijskih Alpah. Na cca 30 metrih je tu izvir in ponor, vmes pa potoček celo meandrira (dela zavoje oz. okljuke).
Toliko posebnosti na tako majhnem koščku je tudi posebnost! Julijske Alpe so čudovit naravni laboratorij za širjenje obzorij, za razumevanje in raziskovanje.
Nekaj primerov različnih fosilov v kamninah ob prelomu
