15
2022Zadnja leta malo turno smučam. To pomeni zadnje desetletje. Ker je pač družina najprej, za turno smuko pa rabiš veliko časa. In potem me vedno, ko se zmenim za turo, ponesejo spomini in me hitro zanese pri načrtovanju primerne ture. In potem trpim. In se smilim samemu sebi. Toliko, da se mi še fotografirat ne da. To je znak za krizo.
Zadnja dva meseca pa me je uničila še bolečina v sedmem vratnem vretencu in v nanj pripete mišice. Vsak rotacijski gib, vsako dviganje bremena z eno roko je mučno, boleče in pekoče. Vseeno se zmenim z Edijem, da greva nad Pokljuko. Rad bi namreč poleg smuke preveril, če je kje kaj sledi divjega petelina ali ruševca. Ko se dvigujeva čez smučišče pod Viševnikom, opazim nenavadno veliko sledi. Verjetno je bil ruševec kar lepo aktiven.
Že po pol ure nisem prepričan, če bom danes sploh kam prišel. Gotof! Tudi Edo je nenavadno počasen, ampak pri njem sumim, da je počasen z razlogom, daje mi namreč občutek, da sem kljub najbolj upokojenskem tempu še vedno čisto soliden. Kakšna zmota!
Po prvih zavojih tistega dne takoj ugotoviva, da v gozdu ne bo smuke. Izven, predvsem v senčnih delih, pa je obilo lepih zavojev. Uživava, čeprav vsak z grenkim priokusom. Šele zvečer, po turi, namreč izvem, da je bilo Ediju celo pot slabo, bolela ga je glava. To se mu pojavalja večkrat po prebolelem Covidu. Tudi volje mu tu pa tam zmanjka. Jeba!
Tako, kot ne popuščajo bolečine, ne popušča tudi lepota tistega dne. Še več, kar nekako naju potegne pod Veliki Draški vrh. Razmere čudovite, pršilo se je kot v najlepših sanjah.
Na Konjščici naju sonce zaziblje v kratek dremež, prekinila sta ga še dva sotrpina, ki se zagotovo ne bi vstavila pri naju, če ju ne bi premanila najina užitkarska poza. V tistem trenutku sem končno spet začutil, zakaj mi je turna smuka tako všeč. Nikoli namreč nisem hrepenel za nekimi hudimi linijami, se podrejal pripravi za težko hribovsko smučarijo. Turna smuka je več kot to, je pohajkovanje po hribih v zimskem času, na način, da se prilagajaš trenutnim razmeram, da se “zlepiš” z naravo, ji prisluhneš, da deliš svoj korak, zavoj in občutke s prijatelji, da se ustaviš, uživaš, …
In zato ture nisva zaključila, ampak sva se še enkrat dvignila prek krasno speljane smučine in si privoščila še nekaj prav poetičnih zavojev. Na koncu sva družno ugotovila, da je bila tura, kljub temu, da se mi je poškodovan hrbet zaradi zdrsa pod VDV-jem še dodatno načel, da je Ediju glava eksplodirala, pravo turno smučarsko doživetje, dobra kondicijska tura (skoraj 1400m vzpona), parim zavojem pa bi zavidal tudi Križaj. Amen!
11
2022Naslov bi se moral glasiti “Zakaj smučajo skozi Jalovčev ozebnik?”. Sam namreč skozenj še nisem potegnil zavojev. Kakorkoli, Jalovčev ozebnik je najmarkatnejši, verjetno pa tudi najbolj znan ozebnik v Sloveniji.
Kaj sploh je ozebnik? V bistvu gre za geografski, geomorfološki strokovni izraz za strm, globok žleb v visokogorju, ki je dolgo v poletje ali vse leto zasnežel, zaledenel (definicija iz Geografsko terminološkega slovarja). Glede na globalno segrevanje in dejanske razmere v Jalovčem ozebniku v poletnem obdobju zadnjega desetletja (ali več), bo verjetno potrebno počasi spremeniti definicijo 🙂
Ozebnik je visok približno 400 višinskih metrov, dolg dobrih 500 m in v najožjih delih širok le cca 10 m. Poteka v smeri SV-JZ in geografsko deli vršni del Jalovca (2645 m.n.v.) od Goličice (2394 m.n.v.).
Vse lepo in prav, ampak zakaj je ozebnik ravno tam, zakaj je sploh nastal in kako?
Bolj ali manj vse alpske doline so nastale vzporedno s prelomi. Prelomi so linije (tudi območja), ob katerih se kamnine zaradi pritiskov premikajo (v različne smeri – odvisno od smeri pritiskov). Prelomi navadno niso samo neke ravne razpoke, linije, ampak gre večinoma za prelomne cone, za širši pas ozemlja ob prelomu ali pa za več vzporednih prelomov. Na tem območju so kamnine “zmatrane”, pretrte, zdrobljene, kot posledica nepredstavljivo močnih pritiskov. Prelomi seveda niso samo površinska struktura, ampak se pod določenim naklonom nadaljujejo globoko pod površje.
Erozija (voda, sneg, veter, gravitacija, …) območja ob prelomu bistveno lažje “odplakne”, “odnese”, saj je kamnina tod zdrobljena. Zato počasi, a vztrajno ob prelomih nastanejo razpoke, zareze, ozebniki, jarki, udorine, rečne struge, na koncu tudi doline. Kakšne bodo površinske oblike ob prelomih, je pogosto odvisno od načina obprelomnega premikanja. Tako nastale geomorfološke površinske oblike so potem priročno ozemlje za delovanje ledenikov. Ti se radi “zatečejo” v prelomne cone, jih še poglobijo in razširijo. Tako so vsaj v alpskem prostoru nastale doline, kot jih poznamo danes (Vrata, Krma, Trenta, Planica, Tamar, …).
Skozi Tamar v smeri SV-JZ teče močan prelom, ki se nadaljuje točno skozi Jalovčev ozebnik in naprej v Loški žleb, gre prek prelaza Čez Brežice in v izraziti liniji preči pobočje pod Plešivcem, Morežem, Briceljnikom v dolino Koritnice.
Pogled na prelom z nasprotne strani Tamarja, torej z JZ je izredno zanimiv, za večino povsem nepoznan.
Ob tem t.i. Tamarskem prelomu je poleg ozebnika, ki je tudi zaradi eminentne oblike Jalovca najbolj izstopajoča naravna zanimivost, še cel kup posebnosti, ki jih je vredno omeniti.
Na sedlu Čez Brežice so ob prelomu zaradi premikov na dan pogledale tako po starosti, kot po nastanku, barvi in strukturi povsem drugačne kamnine od okolice. Mlajše jursko kredne plasti so zanimivo nagubane, plastovite ter zelo podvržene eroziji. Pod sedlom so na erozijskih meliščih teh kamnin nastala obsežna travišča.
Pod vrhovi Loške stene (Plešivec, Morež, Briceljk) prelom poteka prek edinstvene, izrazite in na daleč vidne geomorfološke oblike, ki posledica prelomne cone in ji geografi pravijo tudi bogaz (izraz za kraški jarek). Takšne površinske oblike niso pogoste in jih drugje v Julijcih ne poznam.
V omenjeni prelomni coni je zanimiv še eden izmed najkrajših potočkov v Julijskih Alpah. Na cca 30 metrih je tu izvir in ponor, vmes pa potoček celo meandrira (dela zavoje oz. okljuke).
Toliko posebnosti na tako majhnem koščku je tudi posebnost! Julijske Alpe so čudovit naravni laboratorij za širjenje obzorij, za razumevanje in raziskovanje.
28
2021Geokulinarika
Geokulinarika je ime za okusne objave o geologiji in njej podobnim, povezanih ved. Skratka, okusna čorba nežive narave. Gorniška doživetja bodo zagotovo zanimivejša in pestrejša, če bomo svet okoli sebe gledali z odprtimi očmi, tovrstne objave pa bodo začinile razglede s kančkom razumevanja.
Tamar
Ko boste naslednjič obiskali Slemenovo špico, si lahko že tako izjemne razglede na Jalovec in njegovo družbo dodano polepšate s spustom v Tamar, ki vas bo nagradil z eno najbolj razglednih planinskih poti “ever”. Ko se boste izzvili iz macesnovih objemov, boste stopili na obsežna melišča pod obzidjem Mojstrovk, Travnika in Šit. Melišča tam niso ravno po pomoti ali kar tako. Če boste pozorni, boste opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvemi povsem različnimi nekdanjimi morskimi okolji. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica glavnega dolomita (tisto poraščeno, rahlo rumenkasto), nad njo pa se dviga bel zid dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.
Zadnja Trenta
Zelo podobne razmere so le lučaj od tu, tako rekoč samo čez hrib. V dolini Suhega potoka, torej v Zadnji Trenti nas ob obisku dna doline najprej preseneti obsežnost struge Suhega potoka. Zapolnjuje jo rečni prod v širini skoraj 100m.
Tudi v tej dolini, ki leži južno od Planice in Tamarja, je vzrok za tako obsežne nanose materiala v dolini prisotnost dolomitnih plasti v stenah spodnjega dela vrhov nad dolino. In tudi tu je dobro vidna meja med zgornjimi, belimi, plastovitimi dachsteinskimi apnenci (Srebrnjak, Trentski Pelc) in spodaj ležečim neplastnatim dolomitom.
Za boljše razumevanje pripenjam še nekaj fotografij, da bo lažje videti razliko med strukturo in barvo dolomita (spodaj) in apnenca (zgoraj). O razliki bi vam lahko veliko povedali alpinisti, ki se “lomijo” na prisopnih delih čez dolomit in “vriskajo” (no ja) v zgornjih apnenčevih delih ostenja.
Zelo lepo se vidi, kako je dolomit veliko bolj “zmatran” od delovanja vodne erozije, vetra, zmrzali, …
Na geoloških kartah se opisane meje različno starih in v vseh ostalih pogledih različnih kamnin še lepše izrazijo (temno rožnato je dolomit, svetlo pa dachstenski apnenec). Podobne razmere se nadaljuje tudi v dolini Loške Koritnice.



































