Mar
14
2022Neverjetno kakšne predstave si človek ustvari v svoji zmešani buči z branjem raznih knjig, vodnikov, forumov in iz pripovedovanj. Če sem iskren, sem imel kar malo strahospoštovanja do turnosmučarske trase med Voglom in Komno. Pa si ne znam razložiti, zakaj. Po nekaj letih stalnih prigovarjanj prijetelja “helferja”, ki ima včasih rahle težave pri preskoku iz sanj v realnost, sva letos z Edijem dogovor sklenila v minuti. Prehojena trasa Vogel-Komna je bila v nasprotju z negotovim pričakovanjem ena sama turnosmučarska poezija. Prekrasno.
V sončnem jutru smo se na Voglu zbrali člani Elanove družine, skoraj v neverjetnih razmerjih povezani tudi s pravimi družinskimi vezmi (bratje, bratranci, ožji družinski prijatelji). Pa samo 5 nas je bilo. Delovali smo složno, mogoče tudi zaradi teh družinskih vezi, saj se nihče ni hotel nobenemu zamerit, ker bi moral potem doma razlagati, zakaj smo se skregali. Če se prav spomnim, nismo v dveh dneh niti enkrat omenili ali se pogovarjali o ostalih članih družine. Moška družba je v takih primerih zagotovilo za mir v duši in glavi.
Imeli smo naravnost idealne razmere, narejeno špuro in utrjen, uležan sneg, samo na manjših odsekih rahlo poledenel, tako da smo morali namestiti srenače. Ravno prav mraz, ravno še sprejemljiv veter. Žal je letos res malo snega in je ambient malenkost drugačen, kot če bi bilo vse na debelo zalito, pa vseeno je bilo nebeško lepo.
Kar prehitro smo bili na planini Govnjač, od koder je samo streljaj do Komne, zato smo turo še malce podaljšali in si ogledali terene za nova raziskovanja.
Naslednji dan ob naletavanju snežink ni bilo resne volje za kakšno daljšo turo, a smo se vseeno uspeli spraviti na smuči. In ko je že vse kazalo, da bomo zaključili na Bogatinskih vratcih, smo složno, skupaj z vse lepšim vremenom zavili levo in se povzpeli pod Mahavšček.
Presenetljivo dobra in z razmerami pestra smučarija nas je kar prehitro prestavila nazaj na planino Govnjač. Človek bi kar pohajkoval po okoliških hribčkih, tako lepo je tukaj. Mora pa kaj ostati za prihodnjič.
Feb
23
2022Ne spomnim se, kdaj bi bila v Suho ruševje speljana tako dobra turnosmučarska gaz. Poezija. Dan, kot umit. Jutro, kot iz pravljice. Sonce naju prvič poboža nad prvo čelno moreno nekdanjega ledenika.
Turni smučarji in planinci čelno ledeniško moreno prepoznamo po tem, da se sicer položna dolina kar naenkrat zapre s približno 50 višinskih metrov visokim skokom/pragom. Za njim spet po ravnem in nato spet kratek vzpon, … Ti kratki vzponi potekajo po nanešenem materialu, ki ga je ledenik potiskal pred seboj in ga pustil tam, do koder je segal, potem pa se je počasi umikal in dokončno stopil.
Suho ruševje, gorska dolina med Palcem, Zelenjakom in Vrtačo je en tak poseben kraj z izjemnim abientom. V zatrepu se ponosno dviga gmota Zelenjaka, na vzhodu nas spremljajo zanimiva ostenja, imenovana “Na Možeh”, ki se zaključijo s krušljivim Palcem. Kraljica pa je Vrtača. Prava lepotica in zanimiv razglednik. Dostopna v kopni sezoni, smučljiva pozimi. Smučarsko zanimivi sta tako jugozahodna, kot vzhodna, t.i. osrednja grapa.
Tokrat nisva imela posebnega cilja, razen tistega, da morava biti ob 11.00 v Kranju. V zatrepu doline se odločava, če bi potegnila še malce višje. Pogled proti osrendji grapi je najbolj obetaven, celo mamljiv, razmere pa mešane, že na daleč.
E Edijem Vrtačo dobro poznava, skupaj sva jo obiskala neke jeseni po poti “Čez malo glavo”, presmučala sva jugozahodno in tudi osrednjo grapo. Tokrat je čas le za vzpon do ožine v grapi. Sam sem dereze obul po dolgih letih, zato je bilo dovolj, toliko, da sva malo povadila, tudi vpenjanje smuči v strmini. Vpenjanje pin-ov je namreč bistveno drugačno opravilo, kot vpenjanje nekdanjih turnih vezi. Pa je šlo.
Smuka prijetna, oba imava raje trdo in grifig, kar sva zaužila na melišču pod grapo. Suho ruševje nikoli ni smučarski presežek, tod ujameš tu pa tam lep zavoj, ostalo je bolj vožnja po izteku 🙂 Nižje, predvsem po nekdanjem smučišču pa nas letos razmere razvajajo tako, kot še nobeno sezono.
Foto: jaz in on
Jan
15
2022Zadnja leta malo turno smučam. To pomeni zadnje desetletje. Ker je pač družina najprej, za turno smuko pa rabiš veliko časa. In potem me vedno, ko se zmenim za turo, ponesejo spomini in me hitro zanese pri načrtovanju primerne ture. In potem trpim. In se smilim samemu sebi. Toliko, da se mi še fotografirat ne da. To je znak za krizo.
Zadnja dva meseca pa me je uničila še bolečina v sedmem vratnem vretencu in v nanj pripete mišice. Vsak rotacijski gib, vsako dviganje bremena z eno roko je mučno, boleče in pekoče. Vseeno se zmenim z Edijem, da greva nad Pokljuko. Rad bi namreč poleg smuke preveril, če je kje kaj sledi divjega petelina ali ruševca. Ko se dvigujeva čez smučišče pod Viševnikom, opazim nenavadno veliko sledi. Verjetno je bil ruševec kar lepo aktiven.
Že po pol ure nisem prepričan, če bom danes sploh kam prišel. Gotof! Tudi Edo je nenavadno počasen, ampak pri njem sumim, da je počasen z razlogom, daje mi namreč občutek, da sem kljub najbolj upokojenskem tempu še vedno čisto soliden. Kakšna zmota!
Po prvih zavojih tistega dne takoj ugotoviva, da v gozdu ne bo smuke. Izven, predvsem v senčnih delih, pa je obilo lepih zavojev. Uživava, čeprav vsak z grenkim priokusom. Šele zvečer, po turi, namreč izvem, da je bilo Ediju celo pot slabo, bolela ga je glava. To se mu pojavalja večkrat po prebolelem Covidu. Tudi volje mu tu pa tam zmanjka. Jeba!
Tako, kot ne popuščajo bolečine, ne popušča tudi lepota tistega dne. Še več, kar nekako naju potegne pod Veliki Draški vrh. Razmere čudovite, pršilo se je kot v najlepših sanjah.
Na Konjščici naju sonce zaziblje v kratek dremež, prekinila sta ga še dva sotrpina, ki se zagotovo ne bi vstavila pri naju, če ju ne bi premanila najina užitkarska poza. V tistem trenutku sem končno spet začutil, zakaj mi je turna smuka tako všeč. Nikoli namreč nisem hrepenel za nekimi hudimi linijami, se podrejal pripravi za težko hribovsko smučarijo. Turna smuka je več kot to, je pohajkovanje po hribih v zimskem času, na način, da se prilagajaš trenutnim razmeram, da se “zlepiš” z naravo, ji prisluhneš, da deliš svoj korak, zavoj in občutke s prijatelji, da se ustaviš, uživaš, …
In zato ture nisva zaključila, ampak sva se še enkrat dvignila prek krasno speljane smučine in si privoščila še nekaj prav poetičnih zavojev. Na koncu sva družno ugotovila, da je bila tura, kljub temu, da se mi je poškodovan hrbet zaradi zdrsa pod VDV-jem še dodatno načel, da je Ediju glava eksplodirala, pravo turno smučarsko doživetje, dobra kondicijska tura (skoraj 1400m vzpona), parim zavojem pa bi zavidal tudi Križaj. Amen!
