Zadnja leta malo turno smučam. To pomeni zadnje desetletje. Ker je pač družina najprej, za turno smuko pa rabiš veliko časa. In potem me vedno, ko se zmenim za turo, ponesejo spomini in me hitro zanese pri načrtovanju primerne ture. In potem trpim. In se smilim samemu sebi. Toliko, da se mi še fotografirat ne da. To je znak za krizo.

Zadnja dva meseca pa me je uničila še bolečina v sedmem vratnem vretencu in v nanj pripete mišice. Vsak rotacijski gib, vsako dviganje bremena z eno roko je mučno, boleče in pekoče. Vseeno se zmenim z Edijem, da greva nad Pokljuko. Rad bi namreč poleg smuke preveril, če je kje kaj sledi divjega petelina ali ruševca. Ko se dvigujeva čez smučišče pod Viševnikom, opazim nenavadno veliko sledi. Verjetno je bil ruševec kar lepo aktiven.

Že po pol ure nisem prepričan, če bom danes sploh kam prišel. Gotof! Tudi Edo je nenavadno počasen, ampak pri njem sumim, da je počasen z razlogom, daje mi namreč občutek, da sem kljub najbolj upokojenskem tempu še vedno čisto soliden. Kakšna zmota!

Po prvih zavojih tistega dne takoj ugotoviva, da v gozdu ne bo smuke. Izven, predvsem v senčnih delih, pa je obilo lepih zavojev. Uživava, čeprav vsak z grenkim priokusom. Šele zvečer, po turi, namreč izvem, da je bilo Ediju celo pot slabo, bolela ga je glava. To se mu pojavalja večkrat po prebolelem Covidu. Tudi volje mu tu pa tam zmanjka. Jeba!

Tako, kot ne popuščajo bolečine, ne popušča tudi lepota tistega dne. Še več, kar nekako naju potegne pod Veliki Draški vrh. Razmere čudovite, pršilo se je kot v najlepših sanjah.

Na Konjščici naju sonce zaziblje v kratek dremež, prekinila sta ga še dva sotrpina, ki se zagotovo ne bi vstavila pri naju, če ju ne bi premanila najina užitkarska poza. V tistem trenutku sem končno spet začutil, zakaj mi je turna smuka tako všeč. Nikoli namreč nisem hrepenel za nekimi hudimi linijami, se podrejal pripravi za težko hribovsko smučarijo. Turna smuka je več kot to, je pohajkovanje po hribih v zimskem času, na način, da se prilagajaš trenutnim razmeram, da se “zlepiš” z naravo, ji prisluhneš, da deliš svoj korak, zavoj in občutke s prijatelji, da se ustaviš, uživaš, …

In zato ture nisva zaključila, ampak sva se še enkrat dvignila prek krasno speljane smučine in si privoščila še nekaj prav poetičnih zavojev. Na koncu sva družno ugotovila, da je bila tura, kljub temu, da se mi je poškodovan hrbet zaradi zdrsa pod VDV-jem še dodatno načel, da je Ediju glava eksplodirala, pravo turno smučarsko doživetje, dobra kondicijska tura (skoraj 1400m vzpona), parim zavojem pa bi zavidal tudi Križaj. Amen!