Jan
20
2022Za tole objavo sem večkrat premleval ali naj jo sploh umestim na svoj blog ali ne. Na koncu je bilo vseeno v razstavo z naslovom “Večna sprememba ujeta v fotografski objektiv”, o kateri pišem, vloženo toliko osebnega in zasebnega truda in časa, da je prav, da dobi mesto tudi tukaj. Na sploh se moje delo na parku pogosto prepleta tudi z mojim zasebnim življenjem, kar ni nič nenavadnega, saj gre za prav posebno naravo dela, pa čeprav gre za javno službo. Uredništvo razstave ob 40. obletnici narodnega parka je moje doslej naboj obsežno in najbolj zahtevno uredniško delo. In čeprav se verjetno večini zdi tako delo nekaj najbolj zaželjenega, prijetnega, lepega, … pa je prav, da na kratko omenim tudi stiske, ki sem jih doživljal ob urednikovanju. Ob takih projektih, ki so sicer načeloma povsem službeni je največja stiska ta, da ti ob prevzemu odgovornosti za izvedbo projekta in s tem tudi ogromne količine delovnih ur v ničemer ne zmanjša vse redne naloge, od katerih je večina vezana na roke. To je zame pomenilo izreden pritisk, ki si ga nisem niti predstavljal. Razstava je morala biti narejena do roka, istočasno pa tudi vse moje delovne obveznosti. S tem, da ni šlo za tip razstave, kjer vse teče gladko in samo izbereš najlepše fotografije. Ne! Šlo je sicer za krasno idejo, realizacija pa je bila skrajno negotova. Šlo je za sodelovanje s 14 fotografi, šlo je za številne večere, preživete ob računalniku in obdelovanju skeniranih črnobelih fotografij, ki so bile v resnično slabem stanju. Šlo je stalno prilagajanje, izbiranje, odbiranje, primerjavo. Na koncu pa še za pripravo spletne strani, pomoč pri oblikovanju, pripravi vsebine, pripravi na strokovna vodenja, … Bil sem v neprestanem stresu, ki sem si ga naložil s pričakovanji in negotovostjo, kako bo razstava izpadla. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem stopil na začetek Jakopičevega sprehajališča v Tivoliju in se mi je odprl pogled na ravnokar postavljeno razstavo. Prelep pogled je bil to in lahko samozavestno trdim, da je razstava enostavno čudovita. Nanjo sem ponosen, hvaležen pa vsem sodelujočim fotografom in vsem sodelavkam, ki so mi pri vseh tegobah pomagale.
Fotografije z razstave: Mojca Pintar
O razstavi sem zapisal:
Spremembe so stalnica v življenju. Spremljanje sprememb v naravni in kulturni krajini pa je ena od pomembnih nalog upravljanja zavarovanega območja Triglavskega narodnega parka. Poleg znanstvenih in raziskovalnih metod igra pri analiziranju sprememb v naravi in kulturni krajini fotografija veliko vlogo. Pri tem ni pomembna le dokumentarna fotografija, ampak je mogoče spremembe opazovati tudi prek ustvarjalne gorniške fotografije, ki je svoj prostor zaradi navdihujočih lepot in raznolikosti Julijskih Alp našla tudi na širšem območju Triglavskega narodnega parka.
Spremembe so očitne (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Vsak vedoželjen fotograf, ki se ukvarja z gorniško fotografijo, še posebej na območju Julijskih Alp in se pusti vsaj malo podučiti o zgodovini fotografskega ustvarjanja, se slej ko prej sreča in spozna s Čopovim fotografskim opusom. Ob tem nihče ne ostane ravnodušen. In čeprav gre tehnično za fotografske presežke, pa vseeno iz njih žari domačnost, bližina, duša območja, ki ga je Jaka Čop zajel na fotografijo. V sicer divji, včasih pusti, sivi svet gora Julijskih Alp prinašajo življenje, ljudi, naselja, planine, gozdove, reke. Torej vse tisto, kar daje posebnost in izjemno lepoto temu območju.
O Čopovi fotografski zapuščini je prijatelj Jure (moj fotografski mentor) dejal: “Jaka je bil arhivar Julijskih Alp, mi pa samo mal škljocamo.”
Mojca Odar, tudi odlična fotografinja iz Bohinja, pa je zapisala: “Čopova stojišča in pogledi so res posebni. Kot bi drona imel :)”
Čopov način fotografiranja ter njegovo osebnost so mi skozi leta približali sodelavci in prijatelji Joža Mihelič, Luka Markež in Borut Peršolja. Vsi trije odlični fotografi, ki na gorski svet, življenje v njem ter fotografsko ustvarjanje gledajo s podobnimi očmi, široko, povezovalno, z občutkom za estetiko. Vsi trije so Jaka osebno poznali, zato sem informacije dobil tako rekoč iz prve roke. In več informacij sem imel, več občudovanja in spoštovanja sem imel do Jakovih fotografij. Ob dobrem poznavanju današnje gorniške fotografije in številnih fotografov, s katerimi zadnja leta naš zavod tesno sodeluje pri ustvarjanju letnih koledarjev, lahko ugotovim, da je danes nemogoče najti fotografa, ki bi imel pokrita vsa geografska območja Julijskih Alp, vse ključne naravne in kulturne sestavine območja (gore, gozdove, reke, vasi, planine, jezera, živo naravo, ljudi, …) in v vseh letnih časih, kot jih ima Jaka Čop. Ob zavedanju, da je danes dostopnost Julijskih Alp bistveno lažja, da je fotografska tehnika in oprema skokovito napredovala, da je imel Jaka trdo koleno, … je njegova fotografska zapuščina res izjemna. Jaka je imel sicer eno bistveno prednost pred današnjimi fotografi. Motivov, v katerih se združuje urejena, obdelana, kmetijska krajina, polna krajinskih značilnosti, posebnosti in detajlov, z naravnim gorskim okoljem Julijskih Alp, je bilo v času njegovega ustvarjanja bistveno več kot danes.
Nekateri Čopovi posnetki iz arhiva so bili za namen razstave preveč uničeni (foto: Jaka Čop in Rožle Bregar)
Ob lanski 40. obletnici Zakona o Triglavskem narodnem parku ter 60. letnici prvega zavarovanja dela območja Julijskih Alp kot narodni park je JZ TNP sprejel odločitev o realizaciji fotografske razstave na Jakopičevem razstavišču v parku Tivoli, na kateri je poleg izbora 39 fotografij poeta gorske fotografije Jaka Čopa (1911–2002) razstavljenih 39 sodobnih barvnih fotografij istih motivov. Pri razstavi je kot partner sodeloval Slovenski planinski muzej, ki deluje pod okriljem Gornjesavskega muzeja Jesenice in hrani fotografsko zapuščino Jake Čopa.
Tu pa tam kakšnega Čopovega posnetka ni bilo mogoče najti v arhivu, našel sem jih le v knjigah (foto: Jaka Čop in Miljko Lesjak)
Ideja o tovrstni razstavi ni nova, a zdelo se je, da je priložnost prava. Jaka Čop je namreč glavnino svojih črnobelih fotografij ustvaril ravno približno 40 do 60 let nazaj. S primerjavo fotografij se želi prikazati spremembe v naravni in kulturni krajini, spremembe pri razvoju fotografskega ustvarjanja, ob tem pa poudariti izjemnost Čopovih fotografij ter vseh sodelujočih fotografov.
Kot uredniku razstave se mi je prvotna idilična predstava o razstavi razblinila že ob izbiranju 40 Čopovih fotografij, kolikor jih je na voljo na razstavnem prostoru v Jakopičevem razstavišču. Kako izbrati fotografije, da bo zajeto celotno območje Triglavskega narodnega parka, da bodo prikazane vse pomembne značilnosti parka, ob tem pa bo moč videti spremembe v prostoru v približno pol stoletja? Kako nagovoriti kolege fotografe, da bodo pristopili k projektu? Ali pripraviti dokumentarno ali umetniško razstavo? Bo sploh možno danes fotografirati motive iz približno istih stojišč, kot jih je uporabil Jaka Čop? Na vsa vprašanja ni bilo mogoče takoj odgovoriti, odgovore sem dobival sproti.
Določene motive bi bilo mogoče zaradi zaraščenosti ponovno posneti le z uporabo drona, kar pa ni bil namen razstave (tovrsten primer iz Zadnje Trente; foto: Jaka Čop in Dan Briški)
Pri izboru fotografij je večji poudarek na motivih, na katerih je kulturna krajina, saj so spremembe v njej izrazitejše. Prvotni izbor je zajemal dvakrat več fotografij, kot jih je bilo potrebno za razstavo, kar se je izkazalo za ključno, saj vseh fotografij kasneje v Planinskem muzeju, ki hrani Čopovo zapuščino ni bilo mogoče najti ali pa je bila njihova kvaliteta preslaba za namen razstave. Zelo kmalu sem opustil tudi idejo, da bi bile sodobne fotografije posnete na popolnoma enak način, kot jih je naredil Jaka Čop. Zdelo se mi je namreč pomembno, da se fotografom prepusti svobodo umetniškega izražanja, saj vsak drugače vidi, dojema in zajema motive ter pri tem uporablja svoj način fotografskega izražanja. V izbor so zato prišle tudi številne fotografije, ki so bile posnete s strani fotografov že pred tem razstavnim projektom in so dokaz, da fotografi še danes uporabljajo iste motive, kot jih je Jaka.
Tudi posnetka zaledenelega Peričnika ni bilo mogoče najti v arhivu (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Jaka Čop je večino svojih črnobelih fotografij posnel na srednjeformatno kamero z uporabo standardnih in tele objektivov, medtem ko danes fotografi najpogosteje uporabljajo fotoaparate z manjšimi senzorji, med objektivi pa prevladuje uporaba širokokotnikov. Fotografije istih motivov so zato lahko zelo drugačne, a odražajo duh časa, fotografske tehnike in trenutnega pogleda na svet. Veliko motivov, zajetih na Čopovih fotografijah, danes ni mogoče posneti z istih stojišč. Največkrat je širše območje motiva popolnoma zaraščeno, pogosto nekdanjih objektov, ki so na Jakovi fotografiji, ni več ali pa so močno spremenjeni. Čeprav bi bilo z dokumentarnega stališča take posnetke zanimivo primerjati, pa jih za namen fotografske razstave ni mogoče postaviti ob bok Čopovim, saj nimajo skoraj nobene fotografske vrednosti.
Nekaterih fotografij za namen razstave ni mogoče uporabiti, ker nimajo nobene fotografske vrednosti, spremembe pa so očitne (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Zaraščenost okolice motivov je očitna (foto: Jaka Čop in Aleš Zdešar)
Razstava prinaša nedvoumno sporočilo, območje Triglavskega narodnega parka je bilo in je še vedno izredno fotogenično. Kombinacija neokrnjenega gorskega okolja s tankočutno vpeto kulturno krajino, zaradi katere je v tem delu Slovenije nastal in obstal edini narodni park, je prostor in navdih za fotografsko ustvarjanje nekdanjih in novih generacij. Čeprav se kulturna krajina zaradi splošnih družbenih razmer vidno spreminja, pa je prav obstoj Triglavskega narodnega parka zagotovilo, da bo tudi v prihodnosti vpliv človeka na to območje uravnotežen, osrednje območje parka pa prepuščeno naravnim procesom in dolgoročni ohranitvi Zlatorogovega kraljestva.
Na fotografski razstavi s svojimi fotografijami poleg Jake Čopa sodelujejo:
Andy Aungthwin, Marjeta Albinini, Rožle Bregar, Dan Briški, Rok Eržen, Luka Esenko, Jošt Gantar, Katja Jemec, Stane Klemenc, Aleš Krivec, Gorazd Kutin, Miljko Lesjak, Boštjan Odar, Miro Podgoršek, Gregor Skoberne, Aleš Zdešar
Razstava je na ogled do 14.2.2022. Vse razstavljene fotografije pa si lahko ogledate tudi na posebni spletni strani TNP namenjeni razstavi.
Dec
28
2021Geokulinarika
Aktivnosti / Članki / Geologija / Gorništvo / Narava / Triglavski narodni park Posted by Ales Zdesar
/
0 comments
Geokulinarika je ime za okusne objave o geologiji in njej podobnim, povezanih ved. Skratka, okusna čorba nežive narave. Gorniška doživetja bodo zagotovo zanimivejša in pestrejša, če bomo svet okoli sebe gledali z odprtimi očmi, tovrstne objave pa bodo začinile razglede s kančkom razumevanja.
Tamar
Ko boste naslednjič obiskali Slemenovo špico, si lahko že tako izjemne razglede na Jalovec in njegovo družbo dodano polepšate s spustom v Tamar, ki vas bo nagradil z eno najbolj razglednih planinskih poti “ever”. Ko se boste izzvili iz macesnovih objemov, boste stopili na obsežna melišča pod obzidjem Mojstrovk, Travnika in Šit. Melišča tam niso ravno po pomoti ali kar tako. Če boste pozorni, boste opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvemi povsem različnimi nekdanjimi morskimi okolji. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica glavnega dolomita (tisto poraščeno, rahlo rumenkasto), nad njo pa se dviga bel zid dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.
Zadnja Trenta
Zelo podobne razmere so le lučaj od tu, tako rekoč samo čez hrib. V dolini Suhega potoka, torej v Zadnji Trenti nas ob obisku dna doline najprej preseneti obsežnost struge Suhega potoka. Zapolnjuje jo rečni prod v širini skoraj 100m.
Tudi v tej dolini, ki leži južno od Planice in Tamarja, je vzrok za tako obsežne nanose materiala v dolini prisotnost dolomitnih plasti v stenah spodnjega dela vrhov nad dolino. In tudi tu je dobro vidna meja med zgornjimi, belimi, plastovitimi dachsteinskimi apnenci (Srebrnjak, Trentski Pelc) in spodaj ležečim neplastnatim dolomitom.
Za boljše razumevanje pripenjam še nekaj fotografij, da bo lažje videti razliko med strukturo in barvo dolomita (spodaj) in apnenca (zgoraj). O razliki bi vam lahko veliko povedali alpinisti, ki se “lomijo” na prisopnih delih čez dolomit in “vriskajo” (no ja) v zgornjih apnenčevih delih ostenja.
Zelo lepo se vidi, kako je dolomit veliko bolj “zmatran” od delovanja vodne erozije, vetra, zmrzali, …
Na geoloških kartah se opisane meje različno starih in v vseh ostalih pogledih različnih kamnin še lepše izrazijo (temno rožnato je dolomit, svetlo pa dachstenski apnenec). Podobne razmere se nadaljuje tudi v dolini Loške Koritnice.
Apr
15
2019… SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR
Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.
Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.
ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE
Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.
Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).
Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).
Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.
NARODNI PARKI V ALPAH
Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.
V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.
Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.
DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV
Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.
Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.
Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.
VARSTVENA OBMOČJA
Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.
Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.
ZUNANJE MEJE PARKOV
Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.
VARSTVENI REŽIMI
Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.
Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.
KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE
Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.
