Članki

Svet pod Triglavom in gozdovi TNP

Prav danes je izšla 22. številka časopisa Svet pod Triglavom za prebivalce, obiskovalce, ljubitelje in podpornike parka. V novi številki so predstavljene vsebine o naravi, kulturi, aktivnostih javnega zavoda Triglavski narodni park ter zanimivostih na območju narodnega parka. Med drugim lahko preberete prispevke o načrtu upravljanja Triglavskega narodnega parka 2016-2025, novem Centru Triglavskega narodnega parka Bohinj, Tolminu – alpskem mestu leta 2016, nagrajenem projektu prenove Planine Laška Seč, pisanih kačjih pastirjih na Pokljuki, delu na domači kmetiji v Bohinju, velikih zvereh, novih publikacijah in aktivnostih Triglavskega narodnega parka. Bralce bo tokratna številka razveselila s plakatom rjavega medveda, kot stalnica pa je decembrski številki priložen tudi koledar 2016.

Časopis je brezplačen. Svoj izvod lahko dobite na informacijskih mestih TNP, v elektronski obliki pa je na voljo na povezavi spodaj. Gospodinjstva v TNP časopis prejmejo po pošti.

Zelo zanimiva in poučna je tudi nova knjiga z naslovom Gozdovi v Triglavskem narodnem parku, ekologija in upravljanje, ki si jo lahko prebirate prek spleta na spodnji povezavi. Veselo branje!

Ledeniška morena

Ko se opisuje relief v Alpah, se povsod pojavlja beseda ledeniška morena. Težava pri razlagi ledeniških moren v Sloveniji je v tem, da je žal ni moč na terenu ljudem pokazati, saj so vse ledeniške morene prekrite s prstjo in vegetacijo. Razlaga ledeniških moren v osrednjem delu Alp je precej lažja, saj tam morene nastajajo pred našimi očmi, zaradi višine pa ni skoraj nobenega rastja. O morenah sem podrobneje pisal tukaj: https://aleszdesar.si/ledeniske-morene-pod-krnom/

Tokrat bom pokazal le eno fotografijo, ki zelo jasno prikazuje, kaj se nahaja pod našimi nogami v večini naših alpskih dolin. Morena je nesortiran, pogosto nesprijet, različno velik, v velikii meri peščen material, ki ga prekinjajo večji kamniti in skalni bloki. Torej vse, kar je ledenik odkrušil, erodiral, prenašal, nanašal, drgnil, porival in odložil levo, desno, spredaj in zgoraj.

Posnetek je iz Doline Vrata.

20140122-IMG_2313

Fuji X-T10 – prvi vtisi

Potem, ko sem se analogne fotografije učil na Canonu, digitalne korake delal z Nikonom in potem malce resneje delal spet s Canonom, sem se pred kratkim odločil, da je čas za novo spremembo. Prodal sem opremo in si za začetek kupil Fujifilm X-T10 in Fujinon 18-135mm f3.5-5.6. Gre za brezzrcalni fotoaparat, ki ima APS-C (crop) senzor s cca. 16.3 milijoni pixlov.

IMG_20151130_171525

Matr, ta Fuji te prevzame na prvo žogo. Takoj in pika. Izdelava je vrhunska, funkcije neverjetne, odzivnost krasna, fotografije pa … Presenečen sem nad kvaliteto fotografij. In to z objektivom, ki ima razpon 18-135 (27-200 v 35mm svetu). Ne znam si predstavljati, kaj bo potem, ko bom naročil kakšnega fiksnega. V bistvu komaj čakam. Vseeno kar težko verjamem, kako neverjetno dober je senzor v tem fotoaparatu. Fotografije so čiste, ostre, detajlov ne manjka, kontrasti in barve so na mestu. Resnično čudovito. Tudi šum je odlično kontroliran in pri visokih ISO so fotografije vsaj primerljive, upam pa si reči, da tudi boljše od Canon 5D mark II. Stabilizacija v objektivu je nekaj, kar nisem bil navajen pri Canonu. Odlična je. Da ne začnem razlagati o teži, o prijaznosti uporabe, o funkcijah, za katere sem mislil, da jih nikoli ne bom rabim, pa so več kot dobrodošle. Tu se bom ustavil, ker ne bi rad pisal preveč dobrih stvari, ker je to šele začetek uporabe in se lahko zgodi, da bom čez pol leta razočaran. Upam, da ne. Vem, da ne.

Če koga zanima kaj več, kar pišite na mail (ales.zdesar@gmail.com)

DSCF1028

DSCF1047-1

DSCF1049-2

DSCF1053-4

DSCF1054-5

Pot miru

Dnevi v hribih, kot je bil zadnji nekaj dni nazaj, mi veliko pomenijo. Predvsem zato, da se ponovno in še enkrat več zavem, kakšno neizmerno svobodo imamo trenutno in kako lepo življenje nam je namenjeno. A kaj, ko ni povsod in za vse tako, čeprav si to neizmerno želim.

20151023-IMG_5345

Z Gorazdom sva dan začela s kavo pri Mirku Kurinčiču v Drežnici. Mirko odlično pozna zgodovino prve svetovne vojne, doma ima čudovito zbirko in muzej. Tokrat naju je odpeljal na kraj, kjer se je pred 98 leti odvijala prava drama. Kraj, kjer sta si naproti stali italijanska in avstrijska vojska le 50m narazen. Kraj, kjer so avstrijske sile 24.10.1917 v podzemnem rovu prižgali razstrelivo in vrgli v zrak italijansko utrdbo na vrhu Vršiča (vrh na koncu grebena Kal – Vršič nad planino Zaprikraj). Mirko nama je živo opisoval dogodke in nama razkazal objekte, ki so še ostali po skoraj 100 letih. Danes je tod okoli narodni park, še nedolgo nazaj so tod kosile stotine granat, bogve koliko bojnih plinov, … In narava se opomore, slej ko prej. Duša človeka tudi, a počasi, zelo počasi. Trenutek, ko smo v avstrijskih rovih prižgali svečo ob še vedno prisotnih kosteh in zobeh neimenovanih vojakov, mi bo ostal za vedno v spominu. Ljudje smo res kruti. Dandanes naokrog hodijo zbiralci, nabiralci in preprodajalci predmetov te krute vojne, v dolino nosijo železje, težke granate, … A ne zmorejo toliko dostojanstva, da bi znosili tudi ostanke vojakov in jih dostojno pokopali.

Tako, spet je bila to šola, ki mi bo pomagala dojemati čas, v katerem živimo. Poleg vsega je bil tudi prekrasen dan v hribih, v navdušujoči družbi. Hvaležen!!

20151023-IMG_5364

20151023-IMG_5391

20151023-IMG_5406

20151023-IMG_5408

20151023-IMG_5410

20151023-IMG_5411

20151023-IMG_5422

20151023-IMG_5428

20151023-IMG_5433

20151023-IMG_5434

20151023-IMG_5440

20151023-IMG_5442

20151023-IMG_5444

20151023-IMG_5449

20151023-IMG_5451

20151023-IMG_5464

20151023-IMG_5466

20151023-IMG_5480

20151023-IMG_5483

20151023-IMG_5495-4

Zelenkasti turizem

Večkrat sem hotel že to napisati, pa nikoli ne najdem pravih besed in primerno kratkega besedila. Vem, da smo ljudje različni in imamo različne potrebe, a vseeno ne razumem, kam gre dandanes turizem. Že res, da se vsepovsod sliši mantra zelenega, naravi prijaznega turizma, a sem nezaupljiv. Ker vidim tudi in predvsem drugo plat. Vidim, kako ljudje na veliko odhajajo v Egipt, Turčijo, … pa da ne naštevam. V hotele, v brezdušni svet instant turizma. Tudi v t.i. zelenem turizmu se ponudniki trudijo biti bolj kičasti od kičastega. Glamping, leseni nadstreški za šotore, hišice na drevesih, vse spedenano v “kao” naravnem okolju. Imam občutek, da je tukaj bolj tekma marketinga, kot iskrene ponudbe preživljanja prostega časa oz. dopusta v naravi. Zadnjič smo bili z družino ob Savi Bohinjki, le nekaj minut stran od Bleda. Kakšen krasen občutek, ko resnično doživiš nekaj še povsem pristnega, povsem naravnega, kjer se peščena obala reke spreminja ne le vsako leto, ampak po vsakem večjem deževju. Še ne dober teden nazaj smo bili npr. v Črni gori, kjer se mi obala prav smili. Kapital se je zasidral na samo obalo in uničil vse, kar je lepega bilo. Saj je prav, da so nastanitve, da so tudi hoteli, ampak ne na plažah. Plaže naj se ohranijo, hoteli pa naj bodo v zaledju. Ljudje se morajo potruditi za doživljanje lepote, to vedo vsi stari ljudje. Zakaj so naši generaciji to vzeli, zakaj so najlepše plaže na Jadranu zasrali z betonom. Še vedno se spomnim Zrč na Pagu, kjer ni bilo ničesar, le čudovita naravna plaža. To je več vredno, kot 100 hotelov in restavracij. Trenutno se to smešno sliši, ampak sem prepričan, da imam prav.

20150509-IMG_8175-2Za prava doživetja se je potrebno potruditi

Naravno okolje ni blago za trgovinsko prodajo. Naravno okolje je prostor za kvalitetno preživljanje prostega časa. Kjer še lahko doživiš mir, slišiš petje ptic in žuborenje potoka. Kjer ni na vsakem koraku neka prireditev, glasba, nemir, … To že vsak dan poslušam v mestu, v našem vsakdanu. Višek vsega so postali kampi, kjer se bom kmalu vprašal, če je to še kampiranje. Vsaka parcela ima že vodo, elektriko, Wi-fi, vsak kamp bazen, otroška igrala, animacije, … Tam, kjer so pavšalisti Slovenci, pa še svoje vrtove, ograje, nadstreške, kurišča, … To je brezveze. To niso kampi, to so spedenana naselja z vrhunsko ponudbo. Grem zato v kamp? Ne. Povrhu je potrebno “parcelo” rezerivrati sredi zime. Katastrofa. V moji glavi in očeh naj bi bil kamp pač prostor, kjer lahko postaviš šotor in doživiš prvinskost tiste narave ali kraja. S čim manj infrastrukture. To je bistvo.

20150509-IMG_8280-26Doživljanje narave je lahko najglobja izkušnja

Mi je pa kristalno jasno, da se ponudba spreminja glede na povpraševanje. Zato tudi vem, da se nima smisla boriti proti ali preveč sekirati. Sem pač del manjšine, ki ne razume tega dogajanja.

Svoboda

20140529-IMG_6457-2

Srečevanja z več 10 milijoni let starimi (v tem primeru več kot 200 milijoni let) fosilnimi ostanki mi vedno znova vzbudi posebne občutke. Pomislim na to, kako kratko je človeško življenje in kako neverjetno dolga je zgodovina Zemlje. Kaj vse se je že zgodilo in kaj vse se še bo. Ampak najbolj me prevzame misel o tem, kako pomembno je zajemati življenje z vsemi čutili, kako pomembno je videti in čutiti stvari in življenje okrog sebe.

Danes, v tem še prav posebno individualnem zahodnem svetu, je težko videti malce čez svoj lasten prag. Sploh se ne zavedamo več, da živimo in smo del skupnosti, del človeške družbe in da živimo v okolju, tistem naravnem okolju, ki je naš edini vir preživetja. Ne zavedamo se, da smo samo en mali del celote, življenja, ljudi okrog nas, kulture, ki smo jo ustvarili ter žive in nežive narave. Zavedanje, da smo del celote, je včasih še najbližje popolni svobodi. Tako lepo je stopiti ven iz svojih lastnih potreb po dojemanju in dokazovanju in biti le del vsega, del vsega življenja na Zemlji. Takrat se v polnosti zaveš, da se v današnjem času premočno trudimo biti všečni, prepoznavni, srečni, izpolnjeni, … In da se ženemo za tako nepomembnimi stvarmi, da kar glava boli.

Pozdravljena megalodontidna školjka. Bog ve, kakšno življenje si imela in kakšen je bil svet okrog tebe pred 200 milijoni let. Danes si nezavedno del našega. Hvala za sporočilo in lepe občutke.

(Ne)razumevanje narodnega parka

Pogosto slišim ljudi govoriti čez naš edini narodni park. Velikokrat je moč slišati tudi primerjave s tujino, kako je v drugih parkih vse drugače, boljše, da se marsikaj tam lahko in pri nas ne. Potem, ko skušam osnovne stvari razložiti in pojasniti, vedno pridem do spoznanja, da je ključni problem nerazumevanje vsebine in različnosti narodnih parkov. Pa naj pojasnim nekaj stvari.

KAJ JE NARODNI PARK?
To je zavarovano območje narave ali kulturne krajine nacionalnega (državnega) pomena. Zavarovano pomeni, da mora obstajati nek pravni akt (zakon, uredba ali nekaj podobnega), v katerem so napisane prepovedi, režimi, smernice, usmeritve, kazni in podobno. Vse tisto, kar je potrebno, da se zavarovano območje ohrani za namen, za katerega je bilo ustanovljeno. Narodni pomeni, da je narodnega (državnega) pomena in vsaj teoretično naj bi šlo torej za voljo ljudstva, državljanov, saj se zavarovanje sprejme v najvišji zakonodajni instituciji v državi, kjer so predstavniki ljudstva.

DIVERZITETA (RAZNOLIKOST) NARODNIH PARKOV
Tako, kot se med seboj razlikujejo države, kot se razlikuje biodiverziteta (raznolikost žive narave), geodiverziteta (raznolikost pokrajine, reliefa, geologije – torej nežive narave) in kulturna krajina (tisto, kar je ustvaril človek), tako se razlikujejo tudi narodni parki med seboj. Na svetu obstajajo območja, tudi zavarovana kot narodni parki, kamor ljudje nikdar v svoji zgodovini niso zahajali in so zato popolnoma naravno ohranjena, lahko bi jim rekli divjina. Na drugi strani so kot narodni parki zavarovana območja npr. v Veliki Britaniji, ki so v bistvu zavarovana območja kulturne krajine, saj v teh območjih ni ne duha in sluha o tisti prvobitni naravi. Tam je namreč človek skoraj celotno območje kultiviral. V Severni Ameriki, ki je že po naravnih danostih izjemno raznolika, so narodni parki prav neverjetno nasprotje z njihovim načinom življenja in njihovo porabo in rabo naravnih surovin. Kot v mnogočem, so tudi v tem neverjetne skrajnosti. Izjemna, predvsem geodiverziteta in edinstveni naravni pojavi, stroga pravila, režimi in visoke kazni na eni strani in Las Vegas na drugi.

foto_arhiv_TNP_AZ-988

NAČINI ZAVAROVANJA
Poleg raznolikosti narodnih parkov, je zelo različen tudi način njihovega zavarovanja. Ko so v Severni Ameriki delili zemljo prebivalcem, se je država za nekatere predele te gromozanske države odločila, da jih bo namenila za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Lastnik zemlje znotraj parka je država, znotraj meja pa ni veliko oz. skoraj nič naselij. Če pogledamo samo čez mejo, v Avstrijo, lahko ugotovimo, da so meje narodnih parkov zelo premišljeno zarisane. Vsa smučišča, vsa naselja, vsa pomembna infrastruktura je izven meja parkov, meje pa so zarisane kar precej visoko. To jim omogoča relief, saj so njihove Alpe v primerjavi z našimi v povprečju precej višje. Na ta način so se izognili marsikaterim problemom. Zelo podobno je v Nemčiji, pa tudi v Švici, ki ima podobno kot Slovenija le en narodni park v Alpah, a neprimerno več Alp znotraj meja svoje države. V Franciji so ubrali podoben sistem, kot ga imamo v Triglavskem narodnem parku. V t.i. zunanjem, robnem območju parka so tudi smučišča, naselja, v ožjem območju pa je vse namenjeno ohranjanju narave. A tudi v Franciji so Alpe neprimerno višje, zato je tudi pritiskov in interesov neprimerno manj.

20140301-IMG_3091

UPRAVLJANJE PARKOV
V prejšnjem poglavju sem omenil primere, ko je večinski lastnik zemlje v parku država, kar močno olajša upravljanje narodnega parka. V primeru Triglavskega narodnega parka je velika večina zemlje znotraj parka privatna lastnina. Načini upravljanja narodnih parkov so po svetu različni, praviloma pa jih lahko razdelimo na dva najbolj pogosta načina. Neposredno in posredno upravljanje. Anglosaški sistem ima neposredno upravljanje parkov, pri čemer uprava narodnega parka deluje kot upravna enota in je narodni park v bistvu država v državi. V primerjavi z našim sistemom, ki mu lahko rečemo tudi posredno upravljanje, je to bistvena razlika, saj imamo v Sloveniji znotraj parka več upravnih enot, več občin in drugih upravnih subjektov, ki ima vsak svoje pristojnosti. Tak sistem je včasih preveč nerazumljiv, za državljane prekompliciran, zahteva pa tudi mnogo več sodelovanja, dogovarjanja, kompromisov.

foto_arhiv_TNP_AZ-987

TURIZEM
Poleg ohranjanja, bodisi narave ali kulturne krajine znotraj meja parkov, je eden temeljnih namenov parkov tudi obiskovanje z namenom doživljanja in izobraževanja. Tudi v tem pogledu se parki med seboj močno razlikujejo. Nekateri parki so že zaradi svoje odmaknjenosti in nedostopnosti manj privlačni za obiskovalce oz. turiste. Nekateri morajo obiskovanje strogo nadzorovati in omejevati, da ne bi le-to povzročalo prekomernega obremenjevanja naravnega okolja. Pogosto imajo narodni parki obiskovanje urejeno z vstopninami. Pri tem gre za parke, ki praviloma znotraj meja nimajo naselij, ki so dostopni prek omejene in kontrolirane infrastrukture, ki se lahko obiskujejo le prek uradnih vodnikov ali podobno. Veliko parkov pa je, podobno kot v Sloveniji, dostopno za vse, brezplačno. Tak sistem imajo tudi v Veliki Britaniji, v Franciji in še kje. No, tudi v Triglavskem narodnem parku je za ogled nekaterih naravnih znamenitosti potrebno plačati vstopnino (Blejski Vintgar, Tolminska korita, slap Savica, …).

pokljuka-47

REŽIMI
Prepovedi oz. varstveni režimi se prav tako razlikujejo od parka do parka, čeprav neke splošne omejitve veljajo povsod (odpadki, hrup, vznemirjenje živali in podobno). Varstveni režimi so predvsem odvisni od naravnih danosti in s tem povezanih človekovih interesov po rabi naravnega okolja. Če bolj plastično povem: če obstajajo lepi, izjemni, relativno dostopni in za soteskanje primerni vodotoki, potem je interes po opravljanju te dejavnosti na eni strani in ohranjanje narave na drugi. Če sotesk v narodnem parku ni oz. so nedostopne, teh problemov pač ni. Podobno je z jadralnim padalstvom. Južni rob našega narodnega parka je naravnost ustvarjen za jadralno padalstvo, zato je tam ta dejavnost prisotna in jo je težko omejevati. Če sem še bolj direkten, kjer je divjad, tam je interes za lov. Kjer je visoka, kompaktna, strma stena, tam je interes za alpinizem. Takih primerov je še in še.
Problem varstvenih režimov je predvsem v tem, da se je potrebno na strokovni ravni odločiti, katere dejavnosti omejevati, saj njihova prisotnost lahko pomembno vpliva na lastnosti narodnih parkov. Dejavnosti pa je izjemno težko dati na skupno tehtnico. Če pogledamo npr. naš narodni park, potem lahko ugotovimo, da sta imela v preteklosti kmetijstvo in gozdarstvo precej večji vpliv na naravo območja današnjega parka, danes pa imajo velik vpliv predvsem turizem s prometom, obiskovanjem, rekreacijo in spremljajočo infrastrukturo. Če bi pogledali letalske posnetke območja narodnega parka izpred le 50 let, veliko ljudi sploh ne bi moglo prepoznati tega območja. Izsekanih in popašenih je bilo neprimerno več površin, kot danes. Da ne omenjam, kako je izgledala skozi zgodovino Pokljuka. Danes je naravnega območja znotraj meja parka bistveno več, kot ga je bilo nekdaj, lahko trdim, da z vsakim letom več.
Nekateri varstveni režimi niso namenjeni le ohranjanju narave. Opredeljeni so zato, da omejujejo eno človeško dejavnost na račun druge. Tako se npr. v Yosemitih in povsod v ZDA parki borijo proti base-jumperjem, a ne zato, ker bi bili “nevarni” za naravo, ampak čisto iz človeških vzgibov. Tudi pri gorskih kolesarjih je velikokrat podobno. Pa še bi se našla kakšna podobna omejitev.
Večkrat tudi slišim primerjave, kako so režimi v npr. avstrijskih ali švicarskih parkih blažji in kako le v Sloveniji kompliciramo. Ko kritike povprašam po lokaciji, ugotovim, da sploh niso bili znotraj njihovih narodnih parkov. Ti dve deželi imata namreč neprimerno več alpskega sveta, kot Slovenija, zato se zlahka znajdeš izven njihovih narodnih parkov. Za primerjavo naj samo povem, da v Švicarskem narodnem parku tudi psa ne smeš peljati vanj, bognedaj, da bi stopil izven kakšne poti, saj je hoja po brezpotjih strogo prepovedana. Da kakšnih adrenalinskih športov sploh ne omenjam, ker so vsi po vrsti znotraj parka prepovedani. Švicarska prednost je v tem, da imajo izven meja narodnega parka še mnogo gorskega sveta, kjer pa se marsikaj da in tudi marsikaj počne. Pri nas imamo le ene Julijske Alpe, žal.

foto_arhiv_TNP_AZ-850

NAŠ PARK

Triglavski narodni park je naš, slovenski. In ne moj, tvoj ali od uprave narodnega parka. Naš narodni park je nastal na neverjetno lepem delu tega sveta, na povsem skrajnem vzhodnem robu Alp, kjer so geološke, geografske, podnebne in kulturne značilnosti tako posebne in edinstvene, da jih je nemogoče primerjati z ostalimi območji v Alpah. Slovenija je majhna država, zelo majhen je tudi delež Alp, ki sega v Slovenijo. A tisto največje in najlepše gorovje, ki je znotraj Slovenije, torej Julijske Alpe, je skoraj v celoti zavarovano kot narodni park. Območje, kjer je bilo v preteklosti intenzivno kmetijstvo (visokogorsko pašništvo), kjer je bilo relativno intenzivno gozdarstvo, kjer je izjemna tradicija planinstva in alpinizma, kjer je (če se ne motim) najobsežnejša (najgostejša) mreža planinskih poti na tako majhnem območju, kjer so številne planinske koče, kjer je dolga in zakoreninjena zgodovina lova, v katerem so skoraj vse doline naseljene, kjer je izjemna kulturna krajina, kjer so bile nekoč vojne, kjer so bila nekoč bogata nahajališča železove rude. In kjer je danes za Slovence, ki smo zaprisežen gorniški, pohodniški, nabiralniški, turistični narod, poleg Kamniško – Savinjskih Alp in Karavank, edini prostor za uživanje gorske narave. Kjer so lastniki domačini, agrarne skupnosti, občine, nadškofija in drugi. Kjer ni omejevanja dostopa z vstopninami, v katerem je osem občin s svojimi pristojnostmi, željami, ambicijami, … In potem v to območje pride ideja o narodnem parku. Ki omejuje, predpisuje in obljublja, pa tudi skuša ohranjati v prvobitnosti. A če človek še enkrat prebere prebere ta zadnji odstavek v celoti, potem je jasno, da je idejo narodnega parka na tem prostoru težko uveljaviti. Da je cel kup problemov. Da ni čudežne formule. Da je vse odvisno od nas, od ljudi.

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali ta zapis, lažje razumeli problematiko in raznolikost narodnih parkov po svetu in lažje objektivno primerjali naš park z ostalimi.

foto_arhiv_TNP_AZ-1294

Katera ima večji vpliv?

Čeprav težko priznam (verjetno tudi veliko drugih naravovarstvenikov), se mi pogosto pri svojem delu zdi, da veliko preveč časa namenjamo in porabimo za to, da razmišljamo in utemeljujemo, zakaj je kakšna od dejavnosti v prostoru prepovedana, predvsem pa se trudimo, kako zapisati prepoved v pravniški jezik ter jo umestiti v pravilnik, zakon, uredbo. Veliko premalo časa namenjamo ozaveščanju, izobraževanju, pogovarjanju, dogovarjanju, informiranju o tem, zakaj je del narave pomemben, zakaj je narava sama po sebi pomembna. Premalo se zavedamo pomena, da pravilno informiranje in vzgoja tistih, ki izvajajo dejavnosti v naravi lahko pripelje do tega, da bodo tudi oni razmišljali podobno kot mi in bodo sami sebi postavljali omejitve. Tako ne bomo več policaji, ampak kolegi. Veliko premalo časa namenimo spoznavanju delovanja narave, pa ne le poznavanju posameznih vrst, ampak kako deluje ekosistem, kakšna je ekologija vrst, kakšna je dinamika habitatov, kako vpliva človek na različne habitate in vrste in podobno. Brez teh znanj, predvsem pa brez pravega videnja, odnosa, čutenja do teh vsebin in problemov, ni mogoče nekaj pravilno prepovedovati ter pravilno vzgajati in informirati. Še bolje od prepovedovati, bi bilo upravljati, kar pa je bistvenooooo težje.

IMG_4195

Priznam, pa čeprav ponovno težko, da mi je večkrat težko, velikokrat celo nimam ne znanja, ne vedenja, ne pomoči, da bi se lahko pravilno, uravnoteženo, smiselno in v dobro narave odločal o tem, katera od človekovih prostočasnih dejavnosti bolj, katera manj in katera nesprejemljivo vpliva na naravo ali dele narave, ki so iz vidika človeka bolj pomembni. Tudi to bom težko priznal, ampak verjetno imam kar prav, če trdim, da se velikokrat naravovarstveniki pri vplivih prostočasnih dejavnosti na naravo odločamo glede na lastne preference, lastne izkušnje, občutke, vedenja o dejavnostih, ali preprosto rečeno nekatere dejavnosti so nam bolj pisane na kožo in druge manj. Če skušam plastično povedati, kaj mislim, potem lahko zapišem, da če mi npr. niso všeč gorski kolesarji in imam do njih negativno mnenje ali pa slabo izkušnjo, potem se bom kar pošteno potrudil, da bom našel in zagovarjal vse negativne vplive, ki jih ta dejavnost prinaša ter jih še malo potenciral, da bi dosegel svoje. Tako, čisto po človeško. Drugače pa v prostem času, potem, ko sem izven naravovarstvene službe, zelo rad gobarim, nabiram borovnice in zelo rad hodim v hribe. Večinoma po brezpotju, ker imam tam mir in občudujem cvetje. Pozimi pa rad turno smučam. Oče je kmet, lansko leto je malo izravnal tiste grbine na travniku, ker je travnik prevelik, da bi ga kosili ročno. Travnik gnojimo, pogosto, da trava hitreje zraste. Sosed ima gozd. Žled je naredil veliko škode tudi v njegovem gozdu. Da bi počistil gozd v rokih, je zgradil več vlak, gradil je tudi v slabem vremenu, saj lepega letos ni bilo, zato so vlake globoke, erozija je močna.

20150114-IMG_4439

Seveda je zadnja zgodba izmišljena, ampak govori o tem, kako težko je vse dejavnosti dati na isto tehtnico. Že primerjava prostočasnih dejavnosti med seboj in ugotavljanje, katera vpliva na nekatere vrste bolj, katera manj, je izredno težka in nehvaležna. Kaj šele, da bi primerjal prostočasne dejavnosti in t.i. tradicionalne dejavnosti, kot sta kmetijstvo ali gozdarstvo med seboj. Praktično nemogoče. Če gremo še dlje potem ugotovimo, da smo ljudje določili nekatere vrste in habitate za bolj pomembne od drugih. To je že prav, saj so nekatere ogrožene. Nisem pa prepričan, če so vse tudi najbolj pomembne za ekologijo drugih vrst, če so pomembne za habitat. V seznamih so tudi vrste, ki so pomembne in ogrožene npr. v neki prijateljski državi v Evropi, pri nas pa temu v naravi ni tako, v pravilnikih pač (primer ruševja). Ostali del narave, ki ni na seznamih, pa je po človeško manjvreden!?

DSC_0030

Katera dejavnost torej bolj vpliva na naravo, dele narave, na vrste: gorski kolesar, ki vozi po poti ali nabiralec gob in borovnic, ki hodi izključno po brezpotju, čez drn in strn. Pri tem je število obremenitev vsaj 10:1 v prid nabiralcem. Ali bolj vpliva planinec, gornik, pohodnik, ki hodi po brezpotjih, mimo planinskih poti, potem pa to svojo pot objavi in je v očeh večine ljudi “legenda”, občudovanja vreden “dec”. Je to turni smučar? Je to planinec, ki preživi noč v planinski koči, poje večerjo in zajtrk, kupi plastenko vode, za kar mora nad gorskim območjem pogosto leteti helikopter? Je to padalec, ki uporablja namesto nafte le vzgonski veter in straši ptiče? Je to lovec, ki odvzame življenje zreli odrasli živali? Ne vem. Oziroma vem. Vsi. Vsak po svoje in vsak po malem. Največkrat se naravovarstveniki, pa čeprav spet težko priznam, ukvarjamo s tistimi posamezniki ali skupinami, ki jih je lažje obvladati, jih je manj, so slabše organizirani in ki jih je povzela zakonodaja in pravilniki. S tistimi, ki je veliko (npr. planinci, alpinisti, turni smučarji, nabiralci, pa še kdo) se je težje spopasti. Imajo ogromno zaslug v preteklosti, imajo ogromno argumentov, imajo veliko glav, ki veliko vedo, zato je z njimi težje.

IMG_1531

Verjetno je ključ v izobraževanju, da bomo vsi, ki karkoli počnemo v območjih, ki so naravovarstveno posebna in pomembna, vedeli in se zavedali, kaj je približno prav in kaj ne, kaj se sme in kaj se resnično ne sme in ne spodobi. Brez vedenja, zavedanja in odnosa se mi zdi veliko truda odveč, veliko energije odteče in veliko nasmehov izgine. In ne vem, če je to dobro za naravo. Saj res, v celem sestavku se nisem niti enkrat vprašal, kaj je pa je sploh dobro za naravo? Kaj si ona želi? Sploh vemo? Približno, le približno.

Kaj pa, če nisem vaš član?

Ne vem sicer kdaj, vendar me je v enem trenutku v življenju začelo motiti delovanje v društvih, organizacijah, skupinah. Že dolga leta se vztrajno izmikam kakršnikoli društveni dejavnosti, ker imam občutek, da me tako sodelovanje omejuje, da mi krade svobodo, ki mi je zelo pomembna. Predvsem pa sem spoznal, da sodelovanje v društvih povzroča izolacijo, distanciranje od ostalih društev in ostale družbe. Tega pa si ne želim.

20140905-IMG_9421-2

Začelo se je že v gimnazijskih časih. Tam se je ustvarila skupina dijakov, ki je sebe proglasila za “kranjske gimnazijce” in se obnašala tako, kot da so bogovi, nekaj več od dijakov npr. srednje ekonomske ali srednje strojne šole. Njihovo obnašanje je pomenilo, da smo bili tudi ostali, sicer bolj normalni gimnazijci, navzven videti enako kot “bogovi”. Ob neki priložnosti, ko se je pripravljal pravi “gimnazijski žur” sem zbranim dejal, da bom povabil tudi svojega najboljšega prijatelja. Pa so me vprašali, na katero šolo hodi. Ponosno sem dejal, da na strojno. In so mi dali jasno vedeti, da on pa nima kaj delati med elito. No, tako sva s prijateljem sama preživela tisti lep petkov večer, elita pa se je pač elitno zabavala na elitni lokaciji v družbi samih izbrancev. Hvala lepa za tako elito.

Nadaljevalo se je pri tabornikih, kjer sem neizmerno užival, vendar sem spet kmalu začutil, da se je med vodniki izoblikovala sicer simpatična in prijetna skupina ljudi, kjer pa se je pogosto mešalo veliko osebnih, ljubezenskih in drugih zgodb, v katere sem se tudi sam ujel. Hitro sem spoznal kam to pelje, zato sem zapustil ta krog ljudi, a vseeno izgubil nekaj prijateljev.

V nogometnem društvu sem se nekaj let razdajal kot trener mlajših kategorij. Društvo je želelo od trenerjev profesionalni pristop, uspehe, profesionalni trenažni proces za plačilo, ki temu profesionalizmu ni sledilo. Ujameš se v krog, kjer vidiš tudi svojo lastno afirmacijo, a mene je na koncu zmotilo nekaj čisto drugega. Ob gledanju 7, 8, 9, 10 letnih otrok, ki trenirajo tudi 4-krat na teden, v soboto ali nedeljo igrajo tekme ali sodelujejo na turnirjih, me je zmrazilo. Streznil pa me je pogled na otroke ob finalnem nastopu, kjer sem spoznal, da tak stres ni primeren za njihovo starost. Takrat sem se odločil, da ne bom več sodeloval v tem procesu, ki se propagira kot zdrav način življenja, v kar pa ne verjamem povsem. Verjamem v rekreacijsko ukvarjanje s športom in ne v trenažni proces, kjer je vse podrejeno temu, da na koncu klub ali društvo dobi enega povprečnega ali po sreči vrhunskega nogometaša v generaciji. Hvala lepa.

Povsod neka pravila, statuti, točno določeni dnevi sestankov, skupščine, … Zato, da smo pomembni, da nekaj dokazujemo, da se družimo istomisleči, da skušamo nekaj premakniti, … Ko si želim v družbo drugega društva ali med druge ljudi, na nek dogodek, ki mi je všeč, me najprej vprašajo: Ali si član našega društva? Ne, nisem.” In takoj dobim oznako, da sem drugačen. Da ne sodim zraven. Zakaj?

Zadnjič sem šel na nek koncert. Hočem plačati vstopnino, pa mi pod nos porinejo prijavnico za društvo, vpis v društvo pa pogoj za obisk koncerta. Da se strinjam z njihovim delovanjem, da jih podpiram in podobne zadeve. Jaz se vse strinjam in jim želim vse najboljše in prijetno delo, ampak zakaj mi ne pustite svobodnega odločanja. Zakaj moram biti del nečesa, neke organizacije, društva.

Razumem, da marsičesa ne bi bilo, če ne bi bilo društev, da ne bi bilo takih ali drugačnih prireditev, da ne bi bilo določenih dejavnosti, itd. Rad bi le videl, da se ljudje ne bi zapirali v ozke kroge, da društva ne bi bila izolirana, ampak odprte skupine ljudi, kjer je drugačnost in svobodno razmišljanje dobrodošlo, kjer bi bili člani drugih društev ali nečlani dobrodošli, kjer bi se družili zaradi druženja in ne zaradi istega mišljenja in videnja sveta.

Pokrajinska fotografija

Pogosto ljudje mislijo, da je pokrajinska fotografija, še posebej gorniška, preprosta. Pač greš v hribe in malo pritiskaš. V hribih je tako ali tako lepo in so tudi fotografije lepe. Resnica je ravno obratna. Redko katera gorniška fotografija odstopa od povprečne dokumentarne fotografije dosežkov, ki jih gornik išče v hribih. Za dobro pokrajinsko fotografijo se mora pokriti kar precej dejavnikov. Potrebno je imeti srečo ali pa načrtovati pot ob dobri svetlobi. Tudi vremenske razmere niso zanemarljive, saj lahko prava “štimunga” (vzdušje) naredi dobro fotografijo (npr. meglice nad grebeni, oblaki, …). Sledi izbira pravega motiva, kar je včasih kar težko. Ko najdemo zanimiv motiv, pa je tega potrebno spraviti v kompozicijo, ki bo delovala na fotografiji. To preprosto pomeni, da je potrebno tisto kar vidimo, spraviti v okvir fotografije tako, da bo fotografija zanimiva za pogledat. Tu pa se začne zgodba o fotografskem znanju in poznavanju fotografske opreme. Fotografska oprema določa, koliko motiva bomo lahko ujeli na fotografijo (velikost senzorja + objektiv in njegova goriščna razdalja), kako ostra bo slika, koliko detajlov bo na njej, … Fotografsko znanje pa nam pomaga, da fotografsko opremo nastavimo tako, da bomo čim bolj izkoristili možnosti tehnike, ki nam je na voljo. Predvsem moramo že vnaprej predvideti, kako bo motiv, ki ga vidimo, izgledal na fotografiji – torej kaj hočemo imeti na fotografiji. Osnoven in zelo učinkovit nasvet pri pokrajinski fotografiji je ta, da mora imeti fotografija zanimivo ospredje, zanimiv osrednji motiv in zanimivo ozadje. Iz izkušenj vem, da brez zanimivega ospredja fotografija ne deluje in je dolgočasna, pusta. Včasih lahko nezanimivo ospredje uporabimo za prikaz globine na fotografiji in ga zameglimo. S tem ubijemo dve muhi na en mah. Podobno kot z ospredjem je tudi z ozadjem (v hribih je to praviloma nebo). Če je nebo brez oblačka, prazno, je nezanimivo, torej naj ga bo čim manj na fotografiji. To zlahka lahko uravnavamo s fotoaparatom, včasih tudi pri obdelavi fotografij. Kdaj pa kdaj se lahko odločimo tudi za uporabo črno bele fotografije, ki nekoliko poudari dramatičnost ali nam vzbudi nostalgijo. Sam se redko odločam za ČB fotografijo, predvsem takrat, ko imam opravka z veliko sivih tonov, ko so močni kontrasti ali pa je skoraj popolna odsotnost barv.

Spodaj je primer ČB gorniške fotografije, ki ima več ali manj vse zgoraj omenjene elemente. Tule pa še podatki: Canon EOS 5D mark II, Canon EF 17-40mm f4 L, 17mm, f8, ISO 100, 1/320

razor