11
2016Govorica Zemlje
Biti geolog je včasih zoprno. Sploh v hribih. Gore so namreč odprta knjiga geološke zgodovine Zemlje. In, ko gre geolog v hribe, je približno tako, kot je moja mama hodila včasih na plažo. Z “ljubavnimi romani”, ki jih je prebirala naprej in nazaj. In tako geolog namesto 5 urne ture v gorah bere zgodovino Zemlje tudi 10 ur. Zadnjič smo se v enega geološko najbolj zanimivih koncev Julijcev podali kar trije geologi, prijatelji še iz študentskih let, danes pa vsak na svojem delovnem področju skuša znanje in izkušnje podajati naprej.
Jutro je bilo sveže, krasno oprano in slutilo se je, da nas čaka nekaj prav posebnega.
Nekaj ovinkov za nami so turo pričenjali tudi mladi planinci, s katerimi smo nenadejano kasneje preživeli čudovito učno uro v starodavnem morju.
V tej objavi vas ne bom moril s strokovnimi izrazi in nerazumljivo geološko interpretacijo, ampak vam bi rad prek fotografij pokazal, kako neverjetno raznolik je lahko na prvi pogled povsem siv svet Julijskih Alp. Ni skrivnost, da so Julijske Alpe nastale v morju, saj jih večinoma sestavljata apnenec in dolomit, tu pa tam pa tudi precej bolj “neznane” kamnine. Za lažje razumevanje je mogoče dobro vedeti, da to morje skozi dolge milijone let ni bilo vedno enake globine, enake velikosti in z enakimi vrstami živih bitij. Vseskozi se je spreminjalo, se dvigovalo, poglabljalo, vmes so se zgodila izumrtja, vmes so bili vulkanski izbruhi, potresi, … Potem, ko zaradi premikanja tektonskih plošč morja, v katerem so nastale kamnine Julijskih Alp, ni bilo več, pa se je začelo težko življenje teh kamnin, saj so jih pritiski gubali, narivali, stiskali, gnetli, prelamljali. Vse z namenom, da bi se ustvarile Alpe. Na vsej poti je nenehno delovala erozija, zadnji dve milijoni let tudi zelo močna ledeniška erozija. In tako imamo danes v Julijskih Alpah pravo pravcato zmešnjavo, gemišt, mineštro različnih kamnin, ponekod obrnjenih na glavo, drugje narinjenih eno na drugo, premaknjene iz prvotne lege za več kilometrov, … A vse to dela to območje še posebej zanimivo in pestro.
Tam gori pod Rdečim robom se najde tudi pravi pravcati “Strunjanski fliš”. Tisti, ki ga poznate, veste o čem pišem.
No, seveda pa so kamnine tudi, tako kot povsod v kombinaciji z organskim materialom, podlaga za razvoj prsti in s tem čudovitega sveta raznovrstnega cvetja. In kaj reči za cvetje Julijskih Alp, območje Rdečega roba in Lužnice? Nič nimam reči, treba je doživeti.
Prej omenjeni mladi planinci so nas ujeli na ravno pravem kraju. Njihova zvedavost in naša pripravljenost deliti izkušnje in geološke skrivnosti so se združile v prav lep klepet in učno uro.
Ogledali smo si prav posebno nahajališče danes že izumrlih amonitov, ki so v tem primeru še posebej zanimivi, saj je njihovo lupino ponekod nadomestil mangan.
Mimo jezera v Lužnici, ki kot velikanska solza visi nad Krnskimi planinami, smo se odpravili na popis in ogled ene od najveličastnejših geoloških zanimivosti v Julijskih Alpah.
Megalodontidne školjke so svoj konec dočakale na dnu takratnega morja, verjetno zaradi nekega ekstremnega dogodka, ki je končal njihovo življenje v trenutku. Še enkrat se je pokazala vsa veličina narave, saj je na podlagi bogve kako neverjetnega naključja fosilne školjčne lupine izlužilo, kamnino s školjkami pa spustilo bolj v globoko morje, kjer je prazna mesta školjčnih lupin nadomestil rdeč morski sediment. Tako so nastale neverjetne oblike, kjer dobesedno zastane dih.
Žal je na koncu zmanjkalo dneva, da bi lahko bolj podrobno pregledali še geologijo Batognice, a je vsaj razlog, da se kmalu vrnemo. Pot navzdol je sicer mučna, popestrijo jo le neverjetni razgledi.
Res izjemen dan, v katerem smo našli poleg omenjenih cukrov še nekaj res prav posebnih najdb in spoznanj, se je končal še skoraj lepše, kot se je začel.
Ravno ob teh razgledih sem po celem dnevu pogledal na telefon in prebral SMS od bratranca, ki je vabil na ogled polfinalne tekme nogometnega prvenstva. Čeprav sem bil včasih kar zaprisežen nogometaš in tudi trener, pa si tako lepega dne nisem hotel pokvariti z 90 minutno uspavanko.
29
2016Čeprav je človek sam sebi čisto zadosten, pa to niti slučajno za življenje ni dovolj. V bistvu ni čisto nič. To, kar sem, je zato, ker si tudi ti. Ker smo vsi.
Zadnji meseci so čustveno nabiti, polni življenja, preizkušenj, spoznanj. Svit nas uči potrpežljivosti, prilagajanja, poslušanja, odrekanja, obenem nas zasipa z iskreno ljubeznijo, bistvom življenja, srečo, sprejemanjem. Kako neverjetno različne so energije med spoloma, že pri najmlajših. In kako čudovito je to videti, spremljati, sprejemati.
To so bili tudi meseci novic o beguncih, migrantih, deljenih mnenjih o njihovem pravilnem poimenovanju, humanitarnosti in tudi strahu, zavračanju, ograjah, … So begunci ali migranti ali teroristi? Tomo Križnar je na eni izmed oddaj, kjer so zbrali pogum, da so ga povabili skupaj s politiki, dejal, da jim pravi kar ljudje. In da verjetno ni daleč dan, ko bomo zamenjali vloge. Pa je bilo vseeno čutiti, da se tudi s tem določeni politiki ne strinjajo povsem. No, kakorkoli, v dobi interneta si lahko vsak sam malce pobrska in najde kakšne verodostojne informacije o vojni v Siriji, o Islamski državi, o beguncih, o kriminalu in trgovanju z begunci, o Bližnjem vzhodu, o islamu. Znanje je moč, z njim razumemo in spoštujemo drugačne. Neznanje in strah pa je medij za politiko, vladanje in še kaj bistveno hujšega. Izredno sem vesel, da sem lahko pred dnevi obiskal predavanje o islamu. Moja dva sicer “čudaška” bratranca sta pred časom prišla na idejo, da bi kar v domači kolibi v Stražišču organizirali zanimiva predavanja ljudi, ki so okrog nas, pa njihovega dela sploh dobro ne poznamo. In se je začelo, najprej z napovedovanjem potresov (Jure Žalohar), nato o nastanku gora (Aleš Zdešar) in pred kratkim o Islamu (Boštjan Perne). Izjemno predavanje in odprtje oči. Vsakemu bi privoščil, da malce pogleda čez planke. Bi bilo verjetno vsem lepše.
Seveda smo zmago znanja proslavili na ustrezen način. Z molitvijo.
Tistim, ki imajo probleme z dojemanjem beguncev kot ljudi pa svetujem, da vzamejo eno torbo, svoje majhne otroke in se podajo na kratko pot do recimo Saudske Arabije (bogata dežela). Z vlaki, avtobusi, peš, v vsakem vremenu, čez morje v prepolnem čolnu, čez meje, mimo kontrolnih točk. Vse je zastonj. Naj gredo v nov svet, poln priložnosti. Potem pa naj se javijo in sporočijo, kakšna je bila pot in kako je kaj v novem, lepem svetu. Adijo.
Februarja smo za National Geographic Slovenija skupaj z Arnejem Hodaličem ušpičili eno krasno fotografiranje v Bohinju, kjer sem lebdel na vodi. Super izkušnja in krasno druženje.
Marca smo na Pokljuki preživeli tri sončne dni v tem sicer ne ravno s soncem bogatem letu. Kar lepo smo se poslovili od zime.
Pa prišla je pomlad. Na prvi pogled nevsiljivo, potuhnjeno. A, ker smo tako vpeti v vsakdanje “pomembnosti” življenja, se nam zdi, da je en dan še vse pusto, brezbravno, naslednji dan pa že vse zeleno in cvetoče. Pozabili smo gledati, uživati, dojemati, čutiti. Pozabili smo resnično živeti. K sreči imam zato fotografijo. Mi pomaga, včasih prisili, motivira, da se ustavim, da se sklonim, da iščem svetlobo, izraze narave in ljudi. Sem hvaležen. Za vse.
09
2016Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.


























































