Čeprav je človek sam sebi čisto zadosten, pa to niti slučajno za življenje ni dovolj. V bistvu ni čisto nič. To, kar sem, je zato, ker si tudi ti. Ker smo vsi.

Zadnji meseci so čustveno nabiti, polni življenja, preizkušenj, spoznanj. Svit nas uči potrpežljivosti, prilagajanja, poslušanja, odrekanja, obenem nas zasipa z iskreno ljubeznijo, bistvom življenja, srečo, sprejemanjem. Kako neverjetno različne so energije med spoloma, že pri najmlajših. In kako čudovito je to videti, spremljati, sprejemati.

To so bili tudi meseci novic o beguncih, migrantih, deljenih mnenjih o njihovem pravilnem poimenovanju, humanitarnosti in tudi strahu, zavračanju, ograjah, … So begunci ali migranti ali teroristi? Tomo Križnar je na eni izmed oddaj, kjer so zbrali pogum, da so ga povabili skupaj s politiki, dejal, da jim pravi kar ljudje. In da verjetno ni daleč dan, ko bomo zamenjali vloge. Pa je bilo vseeno čutiti, da se tudi s tem določeni politiki ne strinjajo povsem. No, kakorkoli, v dobi interneta si lahko vsak sam malce pobrska in najde kakšne verodostojne informacije o vojni v Siriji, o Islamski državi, o beguncih, o kriminalu in trgovanju z begunci, o Bližnjem vzhodu, o islamu. Znanje je moč, z njim razumemo in spoštujemo drugačne. Neznanje in strah pa je medij za politiko, vladanje in še kaj bistveno hujšega. Izredno sem vesel, da sem lahko pred dnevi obiskal predavanje o islamu. Moja dva sicer “čudaška” bratranca sta pred časom prišla na idejo, da bi kar v domači kolibi v Stražišču organizirali zanimiva predavanja ljudi, ki so okrog nas, pa njihovega dela sploh dobro ne poznamo. In se je začelo, najprej z napovedovanjem potresov (Jure Žalohar), nato o nastanku gora (Aleš Zdešar) in pred kratkim o Islamu (Boštjan Perne). Izjemno predavanje in odprtje oči. Vsakemu bi privoščil, da malce pogleda čez planke. Bi bilo verjetno vsem lepše.

Seveda smo zmago znanja proslavili na ustrezen način. Z molitvijo.

Tistim, ki imajo probleme z dojemanjem beguncev kot ljudi pa svetujem, da vzamejo eno torbo, svoje majhne otroke in se podajo na kratko pot do recimo Saudske Arabije (bogata dežela). Z vlaki, avtobusi, peš, v vsakem vremenu, čez morje v prepolnem čolnu, čez meje, mimo kontrolnih točk. Vse je zastonj. Naj gredo v nov svet, poln priložnosti. Potem pa naj se javijo in sporočijo, kakšna je bila pot in kako je kaj v novem, lepem svetu. Adijo.

Februarja smo za National Geographic Slovenija skupaj z Arnejem Hodaličem ušpičili eno krasno fotografiranje v Bohinju, kjer sem lebdel na vodi. Super izkušnja in krasno druženje.

Foto: Andy Aunghtwin

Foto: Andy Aunghtwin

Marca smo na Pokljuki preživeli tri sončne dni v tem sicer ne ravno s soncem bogatem letu. Kar lepo smo se poslovili od zime.

Pa prišla je pomlad. Na prvi pogled nevsiljivo, potuhnjeno. A, ker smo tako vpeti v vsakdanje “pomembnosti” življenja, se nam zdi, da je en dan še vse pusto, brezbravno, naslednji dan pa že vse zeleno in cvetoče. Pozabili smo gledati, uživati, dojemati, čutiti. Pozabili smo resnično živeti. K sreči imam zato fotografijo. Mi pomaga, včasih prisili, motivira, da se ustavim, da se sklonim, da iščem svetlobo, izraze narave in ljudi. Sem hvaležen. Za vse.