Feb
18
2021Leta 2007, ko sem se znašel na razgovoru za službo v Triglavskem narodnem parku, sem bil že v tistem bolj sproščenem delu povprašan o mojem odnosu do planin na območju parka. Že takrat sem v odgovoru poudaril neizmerno spoštovanje do tistih, ki so planine ustvarili in tistih, ki se še vedno trudijo za njihov obstoj. Danes moje mišljenje ni nič drugačno, odnos pa je seveda še toliko bolj poglobljen, saj sem se v skoraj 15-ih letih s planinami razmeroma veliko ukvarjal. Lansko leto smo se v javnem zavodu odločili, da izdamo priročnik, ki bo ljudem pomagal pri obnovi objektov na planinah, s tem pa se bo upajmo še naprej ohranjala več stoletna tradicija gradnje na planinah. Naivna zamisel o tem, da bomo samo malo zbrali gradivo, ki je bilo do sedaj na to temo že objavljeno, se je sprevrglo v odisejado, v pot, za katero sem neizmerno hvaležen, da se je zgodila, pa čeprav so bili ovinki tudi ostri. Avtorica Živa, kolegica Saša iz ZVKDS, sodelavka Tina, oblikovalka Tina, pa Mateja in Sandra, so bile krasne sopotnice. V bistvu sem ponosen, čeprav je vedno tako, da bi bilo lahko še boljše.
PRIROČNIK v digitalni verziji (klik)
Planina Krstenica
V uvodu priročnika sem zapisal
Bogastvo Triglavskega narodnega parka ni le v ohranjeni naravi, pestrosti živega in neživega sveta, temveč tudi v izjemni kulturni krajini, ki ji tankočutna vpetost v naravno okolje gorskega sveta Julijskih Alp daje še prav poseben, skrivnostni pečat. Bohinjci so svoje planine ustvarili zato, da bi živeli in preživeli. Medtem je nezavedno nastajala umetnost, čudovit preplet naravnega okolja in kulturne krajine, ki se najbolj očitno zrcali v obliki, rabi in materialu planšarskih objektov.
Planina pri Jezeru
Bohinj ima evidentiranih kar 52 planin, na katerih je skupno več kot 1000 objektov. Čeprav gre za veliko število raznovrstnih planšarskih objektov, namenjenih pestri kmetijski rabi (spravilo sena, vhlevitev živali, bivanje planšarjev, sirarstvo), ki ležijo na obsežnem ter reliefno, višinsko in vegetacijsko raznolikem območju, pa je tipologija objektov na bohinjskih planinah prepoznavna, berljiva, uglašena, funkcionalna, preprosta in z občutkom vtkana v gorsko naravo. Bohinjske planine so brez dvoma eden najlepših primerov sožitja med naravno in kulturno krajino.
Večstoletno tradicijo priučenega načrtovanja, umeščanja, skrbne izbire, priprave in uporabe gradiv ter vzdrževanja objektov na bohinjskih planinah načenjajo spremembe v kmetijstvu skupaj s splošnimi družbenimi spremembami. Nenapisana, generacijsko prenešena znanja o gradnji planšarskih objektov bledijo, kmetijsko namembnost zamenjuje potreba po udobnejšemu začasnem bivanju, kar v prostor nehote prinaša manj sožitja in manj skladnosti. Z namenom ohranjanja neprecenljive dediščine stavbarstva bohinjskih planin in spodbujanja lastnikov objektov k obnovi in vzdrževanju v obliki in na način, ki sledi značilnostim planšarskih objektov, je Javni zavod Triglavski narodni park v sodelovanju s Šolo prenove in avtorico, prof. dr. Živo Deu izdal priročnik »Tipologija bohinjskih planin ter usmeritve za vzdrževanje in obnovo planšarskih objektov«.
Planina Laz
Čeprav so objekti na bohinjskih planinah neločljivo povezani s primarno rabo planin ter razumevanjem posebnosti in pomembnosti planšarstva v Bohinju, pa je bistvo priročnika namenjeno predstavitvi najpomembnejših arhitekturnih značilnosti planšarskih objektov ter priporočilom za njihovo vzdrževanje in obnovo. Priročnik je nadgradnja aktivnosti, ki jih je Javni zavod Triglavski narodni park v preteklosti že izvedel z avtorico in njenimi študenti s Fakultete za arhitekturo na primeru podrobne obdelave treh planin (Vogar, Dedno polje in Zajavornik), z upoštevanjem in vključevanjem tudi druge strokovne literature. Nastalo je obsežno gradivo, monografija, ki se bo lahko v prihodnosti še nadgrajevala.
Planina Viševnik
Priročnik je razdeljen na dva dela. V prvem je podrobno predstavljena tipologija planšarskih objektov skozi umestitev stavb v prostor in na zemljišče, s fotografijami in risbami so prikazane značilne tlorisne velikosti, višina in oblika stavb, vključno z oblikovanjem fasadnih odprtin. Strokovno je utemeljena izbira značilnih gradiv, nazorno in uporabno predstavljena tehnika gradnje ter končna obdelava podstavka, sten, strehe, stropov, stavbnega pohištva in zunanjih elementov. V drugem delu so s prikazom dobrih in slabih primerov podane konkretne usmeritve za vzdrževanje in obnovo objektov.
Planina Laz
V Javnem zavodu Triglavski narodni park smo prepričani, da je ustrezno evidentiranje tipologije bohinjskih planin in njena strokovna interpretacija, ki jo na poljuden, uporaben in javen način širimo med zainteresirano javnost, poleg uradnih postopkov za posege v prostor in rednega nadzora, ključni steber dolgoročnega ohranjanja dediščine bohinjskih planin. Še več, tipološke značilnosti planšarskih objektov so lahko zaradi svoje preprostosti, funkcionalnosti in uporabe trajnostnih materialov vzor za obnovo in vzdrževanje tudi drugih vrst objektov (stanovanjskih, počitniških in turističnih) na območju Bohinja.
Vabljeni k branju in spoznanju.
Nov
06
2017Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.
Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.
Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.
Obvezni dnevni rituali
Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.
Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti
Dih jemajoče lokacije planin
In seveda krasni ljudje
Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.
Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.
Jul
18
2017Kakšni kraji se ne spreminjajo toliko, kot se spreminjam jaz skozi leta. Dejstvo. Ob Kolpi sem preživel marsikatero otroško urico, dan, teden. Tam sem spoznaval taborništvo, prvič sem se zaljubil in doživel prvo taborniško poroko (danes je žena Petra Polesa), stkale so se prve prave prijateljske vezi, plavali smo “čez mejo” v drugo republiko, … Kot nogometaš sem se večkrat pomeril z NK Kolpa, v Belo krajino sem potem kot trener čez dolga leta odpeljal tudi svojo ekipo na čudovite priprave. Ob Kolpo sva se kasneje večkrat vračala tudi z Bojano, kampirala sva na črno, pekla koruzo, včasih sama, potem s prijatelji. Kakšni spomini!!
Tokrat smo Kolpo prvič obiskali družinsko. Malo me je bilo strah, kako so se kraji ob reki in reka sama spremenili. Z veseljem sem ugotovil, da pravi, brezkompromisni turizem še ni pobožal te kraje. Še vedno so domačini glavne zvezde ob vodi, skačejo z najvišjih vej. Še vedno se v njej kopajo nove generacije tabornikov. Bregovi Kolpe so še vedno ohranjeni, obvodni gozdovi in grmovja so dom številnim vrstam, reka je še vedno čista, plitva, topla in prijazna. Všeč mi je.
Tudi otroci so uživali, če ne v vodi, pa pod njo ali pa na vrveh visoko v krošnjah dreves, kjer premorejo enega redkih odličnih adrenalinskih parkov, ki so primerni tudi za otroke. Sam sem prvič pod vodo opazoval some, čudovite ribe, ponosne in elegantne.
Tokrat smo se pustili gostiti pri znancih v bližnji belokranjski vasici, kjer se je skoraj ustavil čas. Kraji, kjer se še vedno lepo vidijo zvezde. O ja, še pridemo.
