Mar
09
2016Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.
Okt
26
2015Dnevi v hribih, kot je bil zadnji nekaj dni nazaj, mi veliko pomenijo. Predvsem zato, da se ponovno in še enkrat več zavem, kakšno neizmerno svobodo imamo trenutno in kako lepo življenje nam je namenjeno. A kaj, ko ni povsod in za vse tako, čeprav si to neizmerno želim.
Z Gorazdom sva dan začela s kavo pri Mirku Kurinčiču v Drežnici. Mirko odlično pozna zgodovino prve svetovne vojne, doma ima čudovito zbirko in muzej. Tokrat naju je odpeljal na kraj, kjer se je pred 98 leti odvijala prava drama. Kraj, kjer sta si naproti stali italijanska in avstrijska vojska le 50m narazen. Kraj, kjer so avstrijske sile 24.10.1917 v podzemnem rovu prižgali razstrelivo in vrgli v zrak italijansko utrdbo na vrhu Vršiča (vrh na koncu grebena Kal – Vršič nad planino Zaprikraj). Mirko nama je živo opisoval dogodke in nama razkazal objekte, ki so še ostali po skoraj 100 letih. Danes je tod okoli narodni park, še nedolgo nazaj so tod kosile stotine granat, bogve koliko bojnih plinov, … In narava se opomore, slej ko prej. Duša človeka tudi, a počasi, zelo počasi. Trenutek, ko smo v avstrijskih rovih prižgali svečo ob še vedno prisotnih kosteh in zobeh neimenovanih vojakov, mi bo ostal za vedno v spominu. Ljudje smo res kruti. Dandanes naokrog hodijo zbiralci, nabiralci in preprodajalci predmetov te krute vojne, v dolino nosijo železje, težke granate, … A ne zmorejo toliko dostojanstva, da bi znosili tudi ostanke vojakov in jih dostojno pokopali.
Tako, spet je bila to šola, ki mi bo pomagala dojemati čas, v katerem živimo. Poleg vsega je bil tudi prekrasen dan v hribih, v navdušujoči družbi. Hvaležen!!
Dec
01
2014Kratek izlet v novembrsko Vojvodino je bil izredno zanimiv. Predvsem zato, ker smo doživeli nekaj mestnega in nekaj kmečkega utripa. Sam sem bil sploh prvič v Srbiji. Če celo življenje živiš med hribi in če ti še kaj več pomenijo, potem je pogled na ravninoooooooo Vojvodine lahko zelo nenavaden. Kmetijska krajina z njivami in tu pa tam kakšno drevo, to je vse, kar vidiš daleč, daleč tja proti horizontu. No, Fruška gora je zato ne samo edini večji grič naokoli, temveč tudi območje, kjer imaš redek stik z gozdom. Resnično nenavadni občutki.
Novi Sad pa je vredno doživeti zaradi krasnega utripa v ulici Laze Telečkog, kjer so večeri polni nostalgije in modernih zvokov YU scene. In kjer razvajena pljuča komaj zajemajo z dimom prepolni zrak prepolnega lokala. Neprecenljivo.
Pod Fruško goro smo v vasi Grgurevci preživeli lep dan in mrzlo noč ob prijetnem pogovoru z domačini, izjemni kulinariki in spoznanju, kako drugačno življenje živijo prebivalci revnih vasi na podeželju. Kako je nam veliko danega, veliko samoumevnega, kljub nenehnemu jamranju.
Razlog za obisk pa je bil tisto, kar ljudi kljub takšni drugačnosti tako močno združuje. Ljubezen. Držimo pesti, da zraste v večno.
