Narava

Jamniški gozdovi

Hit lanske sezone je bil zagotovo Jamnik, takoj za Dražgošami. Peš, s kolesom, s te strani, z druge strani, s tretje strani. Pomladi, jeseni. Na poti toliko lepega in zanimivega, da je vrh pač samo vrh. Kraj, kjer poješ malico. Bistvo je gozd, čudovit ekosistem, dom velikanov, dvorana tisočerih zvokov, pobarvanka in učilnica.

Zgodnja pomlad

Zelena pomlad

Jesen

Grmada nad Planinskim poljem in Rakov Škocjan

Kraških pojavov se žal ne da naučiti iz knjig. Videti jih moraš na lastne oči, zato da bi jih za silo znal tudi razumeti. Dopoldne smo si Planinsko polje ogledali z razgledišča Grmada nad Planino.

Če je bil prvi del izleta majsko vroč, pa je bil drugi prijetno hladen. Veličastna pokrajina Rakovega Škocjana nikogar ne pusti ravnodušnega. Majhnemu človeku je res težko doumeti, kako je lahko narava ustvarila kaj tako čudovitega, ampak je že tako, da ima narava neskončno veliko časa in neutrudljivo delovno silo (voda).

Samoumevnost

Danes sem v arhivu iskal neko fotografijo in potem naletel na tale kolaž. Nekaj časa sem ga gledal in se spraševal ali so to moje fotografije ali ne, zato ker se mi je kolaž zdel tako lep. Kar nekako nisem verjel. Potem pa sem se zavedel, da mi je fotografija postala tako nekaj samoumevnega, nekaj, kar opravim sproti na poteh, kjer sem službeno ali v prostem času, da celo pozabim, da sploh ne fotografiram slabo. Pa še to srečo imam, da je Slovenija tako lepa, tako raznolika, da karkoli škljocnem, je vse lepo.

Gorniški Mcdrive

Zelenica je super udobna gorniška destinacija, skoraj kot “Mcdrive”. Pozimi parkiraš avto, s turnimi smučmi podrsaš po prvem klancu in že si objemu gorskega navdiha in prepiha. Zdaj, ko ni več za gorski svet tako nepotrebnih žičniških stebrov, je tu skoraj raj. In kakšen dan je zagotovo več turnih smučarjev in pohodnikov, kot je bilo včasih alpskih smučarjev.

Za turnega smučarja, pa tudi alpinističnega, so vrhovi nad Zelenico pravi poligon širokih smučišč, strmih grap, razgibanega, razmeroma lahko dostopnega sveta, v katerem se vsak lahko uči in izuči. Tudi ob najhujši gneči lahko najdeš svoj kotiček, svoj košček gorskega miru. Le malce bolj se moraš potruditi.

Kako močno je obiskana, obljudena in prehojena Zelenica in vrhovi nad njo, je mogoče lepo videti s pomočjo današnje tehnologije. Športne ure z GPS signalom omogočajo zapisovanje sledi gibanja ljudi, z objavami tras na internetu ter z možnostjo zbiranja in agregacije vseh objavljenih podatkov pa lahko analiziramo dogajanje v prostoru. Brez dvoma se brezskrbni življenjski prostor prostoživečih gorskih živali močno krči. Razvoj gorniške opreme, nesluten porast ljudi, ki zahaja v hribe ter sodobna tehnologija s socialnimi omrežji povzroča pritisk na gorski prostor v obsegu, ki si ga niti v sanjah ni bilo mogoče predstavljati.

Nihče od tistih, ki zahajamo v hribe seveda nima namena živali strašiti, poditi ali jim na kakršenkoli način škodovati. Še več, pogosto bi se radi z njimi srečali, da bi bilo naše doživetje še popolnejše. Posameznik ni problem, problem je množica in razpršenost te množice. In zimski problemi so drugačni od poletnih.

Izziv za prihodnost je verjetno v tem, da bi človek med nujno pripravo na turo poleg informacij o dolžini, težavnosti ture, o vremenski napovedi, plazovnih razmerah, … dobil in uzavestil informacije tudi o morebitnih mirnih območjih oz. o za živali ranljivih ombočjih ter kako se obnašati v njih ter zakaj se nekaterih celo izogibati. Tako, kot se morajo prostoživeče živali prilagajati na naše rekreativne dejavnosti v gorah, bi bilo verjetno fer, da bi vsaj ponekod ljudje prilagajali svojo dejavnost najpomembnejšim življenjskim prostorom živalim.

Trenutno je verjetno največja težava v podatkih o takih območjih, ker jih skorajda ni. Ekološko pomembna območja, Natura2000 območja in druga niso prilagojena rekreaciji v naravi, so preširoko zastavljena in za ta namen neuporabna. Po vsej verjetnosti bo moralo naravovarstvo najti nov način spopadanja z ohranjanjem najpomembnejših območij v gorskem svetu, z vzpostavitvijo mirnih območij, ki bi jih s primerno komunikacijo in učinkovito uporabo socialnih omrežjih znali vključiti v sodoben svet doživljanja gorskega sveta.

Trenutno pri doživljanju gorskega sveta prevladuje osebno, egoistično doživljanje. Poleg sodi tudi medčloveška odgovornost, ki jo je zelo veliko, tu pa tam malce zašepa. Odgovornosti do ostalih prebivalcev gora pa je malo, tudi zato, ker jih tako redko vidimo in živimo v prepričanju, da jih sploh ni. Razviti odgovornost do nekaj, česar sploh ne vidimo, pa je resnično težko. Skratka, izzivov ne manjka, volje pa tudi ne, kajne?

Ljubitelji narave

Biti ljubitelj narave ali imeti rad naravo je nekaj povsem drugega, kot imeti odgovoren odnos do nje. Predvsem jo imamo radi zaradi sebe. Nekateri pa jo imajo celo tako močno radi, da so jo za Instagram fotko pripravljeni gladko poteptati (narcise na Golici). Instagram na sploh lepo pokaže, da je narava background, ego pa foreground.

Mogoče ste kdaj opazili tudi, da kljub temu, da jo imamo neizmerno radi, se ona kaj posebej za nas ne briga, ji je bolj ali manj vseeno, še posebej prostoživeče živali pa se nas pošteno bojijo.

Kaj naj torej z naravo? Ja nič, najbolje da dojamemo, da smo del nje in da z njo počnemo tako, kot bi radi videli, da drugi ravnajo z nami. Samo najboljše je dovolj dobro zame, a ne.

Strah

Strah me je živeti v svetu, kjer je laž resnica, kjer je zavajanje pravica. Kjer slepo verjameš in se v teorijo zarote ujameš. Kjer novica ni samo novica, ampak mnogim povzročena krivica.
.
Nisem za tak svet, v naravi pa vidim smisel in resnico spet in spet.

Marš v Preddvor in nazaj

Iz zaledenelih hokejskih dni na Krokodilnici se človek malo da ne naslednje jutro zbudi v pomlad. Zjutraj prezračiš spalnico in vonj po pomladi se nič kaj sramežljivo splazi v kosti. “Danes gremo peš do Preddvora in nazaj!” Družinski pohod, marš, karkoli že. Jebemtiš, tako preprosta, pa tako super ideja.

Skozi vasi, kjer navadno švigamo s kolesi, opazujemo tisto, kar nam je bilo prej skrito. Od nekod se pripelje sonce in naš izlet postane kičast.

Vsi uživamo, pritoževanja začuda ni, najmlajši se nam reži iz kolesa, ostali čvekamo, načrtujemo, sanjamo, opazujemo.

Kilometri se nabirajo, Kokra v čudoviti barvi hiti mimo nas, moje geološke razlage ne padajo na plodna tla, otroci geologijo raje vzamejo v svoje roke, Kamniške Alpe se čutijo v prodnikih in v sivih oblakih nad še vedno oddaljenim Preddvorom.

Na koncu se nabere 20km, vsi veseli, vsi srečni. Da smo skupaj, da nas bolijo noge, da se brez slabe vesti zleknemo na popoldanski kavč. Vse je tako preprosto, preprosto kot hoja!

Vzhajajoča pomlad

V zgodnji pomladi je nekaj navdihujočega, vsakoletno ponovno rojstvo, ponovno prebujenje. Pri opazovanju in razumevanju narave nam je nekako samoumevno in celo vznemirljivo spoznanje, kako del narave odmira, na njenem mestu pa zraste novo. Težje se spopadamo z lastno minljivostjo, ker se težko sprijaznimo z dejstvom, da je tudi naša minljivost ključna zato, da bo življenje še naprej.

Strašna gozdna prikazen

Jetrnik, najbolj ljubka vijolična barva v pomladnem gozdu

Žafran točno ve, da je lep

Alpe niso le turistična destinacija

SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.

Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.

ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE

Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.

Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).

Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).

Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.

NARODNI PARKI V ALPAH

Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.

V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.

Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.

DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV

Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.

Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.

Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.

VARSTVENA OBMOČJA

Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.

Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.

ZUNANJE MEJE PARKOV

Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.

VARSTVENI REŽIMI

Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.

Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.

KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE

Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.

Gorski gozd

Ljudje smo gozdovom zakonsko priznali tri funkcije: ekološko, socialno in gospodarsko. Nad vsemi tremi roko drži karakter lastnika. Ekološko funkcijo smo podarili le tistim gozdovom, ki niso zanimivi z vidika gospodarjenja ali obiskovanja, doživljanja (socialna funkcija). V strmih, nedostopnih grapah, v skoraj navpičnih stenah, v zakotnih legah, mraziščih, na meliščih, labilnih terenih. Redko tudi tam, kjer opravljajo varovalno funkcijo, za potrebe človeka seveda. Socialno funkcijo si razlagamo tako, da kar na počez, kjerkoli hodimo, tečemo, kolesarimo, vozimo, … Če lahko par metrov stran izvajajo strojno sečnjo, zakaj pa ne bi jaz hodil, kjer se mi zljubi? Izropamo gobe, borovnice, jagode, … Ker cel dan delamo, gremo na sprehod ali tek v gozd ponoči, z lučjo. Ne pomislimo, da nekdo v gozdu spi, morda celo gozd sam. Malokdaj pomislimo, da gozd nima samo naštete tri funkcije. Gozd je v bistvu ekosistem, skupek nešteto živih bitij, ki imajo pravico do življenja, tako kot mi. Zato bi morali ljudje poleg dodeljenih funkcij tu pa tam pomisliti tudi na pravice gozda. Gozd ima osnovno pravico biti, obstajati, živeti in umreti na naraven način. Zato je gorski gozd, preko katerega redko seže roka ekonomije, nekaj čudovitega, edinstvenega.

Brez gorskega gozda ni gora in brez gora ni gorskega gozda.

Za človeka imajo mnoge stvari v življenju večjo vrednost, če so lepe, estetske, kontrastne, … Gre za vrednost našega duševnega sveta in nič več kot to. V smislu bistva življenja seveda ni mogoče delati razlik. Če je nekaj nam lepše, še ne pomeni, da je npr. življenje lepega jesenskega macesna več vredno od življenja zanikrne jerebike ali trdoživega ruševja.